Zdravljenje na psihiatriji
Pozdravljeni,
prosila bi vas, da mi svetujete.
Oče je alkoholik. Je starostnik in ima znane jetrne okvare etilne geneze.
Kot pravi ga alkohol stimulira, brez njega je depresiven. Zadnja leta preživlja faze opajanja z alkoholom izmenjaje z abstiniranjem, ko telo enostavno več ne vzdrži ali pride do hepatalnega vnetja, močnih bolečin po vsem telesu…. Temu seveda sledi odtegnitvena kriza z vsemi spremljajočimi težavami, suicidalnimi grožnjami… Ob zadnjem takšnem dogodku smo ga prepričali da je pristal na zdravljenje na psihiatričnem oddelku. Tam je bil sprejet. Ob sprejemu je bil preveč prizadet (delirantno stanje), da bi podpisal pristanek na zdravljenje. Po šestih dneh je pri razgovoru z lečečo zdravnico zahteval, da ga odpustijo v domačo oskrbo, kar se je tudi zgodilo.
Zdaj je doma, poln obljub za katere vem , da jih ni sposoben obdržat. Sprašujem se kaj storiti čez kakšen mesec ali dva, ko se bo vse skupaj ponovilo. Ga ponovno odpeljat na psihiatrijo? Ga imeti v domači oskrbi, kar postaja vse bolj neizvedljivo, ker tudi mama boleha, sama pa imam svojo družino in otrok ne želim izpostavljati vsem tem mukam.
Je zdravnica ravnala pravilno, ko ga je na njegovo zahtevo odpustila? Je takšen bolnik res dovolj razsoden, da lahko sam odloča?
Nekako sem upala, da bo tokrat šlo, da bo vzdržal nekaj časa, se potem udeležil kakašne skupine…vsi bi mu stali ob strani…Zdaj pa se borim s svojimi mešanimi občutki – predvsem jeze, nemoči, razočaranja…
Prosim, svetujte nam. Hvala.
Lep pozdrav. Rose
Živjo Rose!
Tvoja jeza, nomoč in razočaranje so popolnoma upravičeni… tvoja sobra volja je, da stojiš za očetom in si mu pripravljena pomagat… na njem pa je a bo to pomoč sprejel ali zavrnil…
Sprašuješ če je zdravnica ravnala prav… sej drugače ne more… taka so pravila, tak je naš slovenski način zdravljenja… imam brata, ki je bil na psihiatriji zaradi drugih težav, pa je tudi ves čas želel, da ga vzamemo ven in da s ebo zdravil sam doma… pa nismo popustili, danes po 2 mesecih se mu je stanje tako izboljšalo, da se nam zahvaljuje za takratno vstrajanje.
Mama se ti gotovo smili in če pogledam nase, bi si priznala, da bi ravno tako ravnala (beri, v taki situaciji) kakor ti, prav zaradi nje…
Glede otrok ti dam čisto prav, težava pa je toliko večja, če živite pod isto streho. Mislim,da otrokom lahko poveš kaj se dogaja z dedkom, ni pa jih potrebno zasipati z informacijami kako in kaj. No to je moje mnenje.
Vem, da je lahko tipkati in pametovati… ampak moj nasvet je, da očetu jsno poveš da si mu pripravljena pomagati, stati za njim, vendar pa mu moraš dati vedeti, da mora večino narediti sam.
Rose, držim pesti za najboljše, majam
Pozdravljena majam in hvala za tvoje besede.
Potrdila si mi to kar sem v bistvu začutila sama. Ponudim mu lahko pomoč, odločiti pa sem mora sam. Težko je razsodno razmišljati, ko si čustveno tako vpleten – sploh pri ožjih svojcih.
Včeraj sem žal, v pogovoru z njim, izgubila nadzor nad seboj in mu servirala vso resnico kot jo vidim sama. Razjezilo mej njegovo sprenevedanje in to, da kriv vse po vrsti …
Ampak to je verjetno normalno vedenje odvisnikov, sprenevedanje in vse kar pride zraven.
Včeraj je izbruhnilo iz mene, povedala sem mu kar sem čutila in odšla. Danes se počutim dobro, ker sem se otresla občutka odgovornosti zanj in tudi za mamo. Razmišljam, da sta se sama odločila, da ostaneta v takšni zvezi in jaz ne nosim odgovornosti za to.
Imam svojo družino, dva zlata otročka, moža. Res je dobro, da ne živimo skupaj, prav imaš majam.
Vedno, ko vidim, da se nekomu uspe pozdraviti, vidim tudi upanje za druge. Veseli me, da je tvoj brat v redu.
Pozdrave, Rose
Živjo, alkohola se lahko reši človek, če ima dovolj volje. Moj mož je bil alkoholik, ali pa tudi ne. On se je napil samo parkrat na leto, ampak takrat se je napil doma, ali pa v službi in potem taval okrog z avtom dokler je šlo. To mu je šlo blazno na živce, doma smo ga prosili in prosili, naj takrat vzame taxi. Potem se je ob zidanju hiše to stopnjevalo. Nismo mu stali več ob strani. Otroci se niso pogovarjali z njim, jaz mu nisem kuhala, ne prala, skratka živeli smo pod eno streho , a ločeni, in s hladilnikom in z vsem. Potem pa me je nek večer povedal, da gre na zdravljenje in kje je in prosil, da grem z njim oz. da ga obiščem. Bil je na zdravljenju v Ljubljani, ob Ljubljanici v bolnici. Zdravljenje je trajalo tri mesece. 1 mesec je v bolnici, dva pa hodi na terapije. Z otroki smo ga obiskovali. Moram reči, da se je rodil nov človek oz., da je sedaj tak, kot sem ga spoznala, kot fanta. Že četrto leto ne pije, tudi ko imamo kakšno zabavo, ali imajo oni službeno zabavo, lahko je tam 10 ur, pa ga pijača ne gane. V tistem času zdravljenja veliko trpiš, veliko se naučiš, vredno je poskusiti, če vaš oče le hoče. Ko se je za zdravljenje odločil, smo ga podpirali samo mi, njegova družina in moji starši. Ostali so se delali norca z njega, da ni normalen, saj on ni pijanc. Njegovi starši so bili ogorčeni. Ni mu žal, da je šel. O tem se večkrat pogovarjamo, nase je ponosen.
LP
Se opravičujem, ker nisem prej odpisala, Moj mož je šel do osebnega zdravnika, ta mu je dal tel št. od bolnice v Ljubljani na Poljanskem nasipu (30034 75). Zdravljenje je vse prej kot prijetno – bilo za mene, a je bilo vredno truda. On se je spremenil in tam dobil tudi prijatelje, s katerimi se še sedaj sliši oz. vidi. Mislim pa da lahko pokličete sami tja in se dogovorite na začin zdravljenja.
Veliko uspeha
lep pozdrav
mene pa samo zanima ce se je ze gdo med vami ze gdaj zdravil alli pa ce mogoce veste kaksen je postopek zdravljenja od prepovedanih drog?
zanima me precej to koliko casa traja zdravljenje,kaksne metode oporabljajo
in s kaksnimi zdravili?
za vse informacije se vam ze o naprej srcno zahvaljujem!
lep pozdrav
jernej