zdravljenje na omh
pozdravljeni!
stara sem 20let in moja zgodba je podobna neštetim, ki pišete na ta forum. motnje hranjenja imam 7 let, trenutna diagnoza ‘purgativna anoreksija’. zdravim se 4 mesece ambulantno pri psihiatrinji, jemljem antidepresive (3 kapsule Salipax) in antipsihotike (5mg Zyprexa). občutek imam, da mi tablete pomagajo, ker bruham manj kot prej, kar se tiče nagnjenosti k stradanju pa mi ne gre nič boljše. od terapij pri psihiatru pa ni ravno nekega učinka, niti ne vem kaj naj od tega, da me vpraša kako sem, koliko bruham, kako spim in ali rabim tablete, sploh pričakujem. počutim se tesnobno, utrujeno, žalostno, osamljeno, ne vem kje naj sploh iščem izhod iz tega.
sem na čakalni listi za zdravljenje na oddelku za motnje hranjenja, vendar sem tja klicala izključno na željo zdravnika, nimam pa se namena iti zdraviti tja, ker se nočem čisto izključiti iz ‘zunanjega’ življenja, rada bi delala faks, …
mi lahko prosim kdo, ki se je zdravil tam pove, kako vse skupaj sploh izgleda, kakšnje izkušnje ima s tem načinom zdravljenja…
hvala za odgovore, lep pozdrav 🙂
Pozdravljena,
upam da ti bo kateri/katera od tistih, ki so bili na odeelku EMH na KOMZ v bolnisnicnem zdravlenju, odgovoril, sicer pa bi ti rekla, da imas previco iskati dalje, ce z obstojeco pomocjo nisi zadovoljna. Vtipkaj v iskalnik najdi.si motnje hranjenja, pa bos gotovo dobila vec naslovov, kamor se lahko se obrnes.
med drugim tudi v Ženski svetovalnici začenjamo s skupino za ženske in dekleta z motnjami hranjenja – obvestilo je na začetku sporočil, če te zanima kaj več.
Pri nekaterih so zdravila dobrodosla, na nekatere pa nimajo dobrega dolgotrajnega vpliva, saj bi se po nasih izkusnjah morala zdrvila pri motnjah hranjenja vedno kombinirati z redno in resno psihoterapijo, kar pa včasih manjka…
Drugače pa kaj več ne morem reči, ker ne vem, kako je s tabo glede hrane. Mordas je oddelek kljub izolaciji od vsakdanjih obveznosti nujen, če hrana zelo ovira tvoje vsakdanje zivljenje. Itak pa je za sprejem na oddelek kar dolga čakalna vrsta, tako da do sprejema seveda lahko poiščeš še kak drug naslov za pomoč pri okrevanju.
Ruša,
Na omh sem se zdravila 4 leta nazaj. Iskreno povedano meni ni pomagalo. Lahko ti opišem potek dneva (točnih ur se seveda ne spomnim). Zjutraj odideš skupaj na zajtrk. Prisotni morajo biti vsi iz oddelka (sicer te zapišejo in imaš probleme z zdravnicami/sestrami) Dobiš svojo porcijo, vendar nihče ne glede kaj in koliko poješ. To me je zmotilo, ker mi hrana tam ni bila všeč in sem večkrat odnesla cel pladen nazaj oz. raztala vsebino pladnja drugim,kar seveda ne pomaga pri zdravljenju. Nato si imel kakšno uro frej potem pa vsak dan razne delavnice (likovna, glasbena, 1*na teden tudi skupinsko terapijo) Nato spet frej, kosilo, frej, večerja, frej/skupinsko druženje v dnevni sobi, spanje. Če jemlješ še kakšne tablete greš ponje-imajo določene ure. Tiste punce oz. fantje z normalno težo so popoldan lahko zapustili oddelek (za večerjo so se morali vrniti), jaz sem bila skos notri. Obiski so dovoljeni, kadar ni delavnic, obrokov…Prvi vikend moraš preživeti tam, potem pa greš lahko za vikend domov.Izven obrokov se ne sme jesti. Hrane v sobi ne smeš imeti (pregledujejo). Meni je to prej škodovalo kot ne, ker nisem dovolj pojedla pri obrokih. Da se tud kaj ‘vtihotapiti’;)
Moje mnenje: veliko premalo je terapije, premalo se ukvarjajo s posameznikom. Tudi prisluhniti nočejo. Meni so dajali Zyprexo, ki je imela hude stranske učinke. Ves čas sem bila kot zadeta, 1* tudi omedlela, vendar so mojo prošnjo, da mi zmanjšajo dozo vzeli kot upor zdravljenju. Čeprav imamo vse isti problem, smo si vseeno preveč različne, jaz vem, da bi rabila več pogovorov, več motivacije… Zdaj se hecam, da je vse kar sem od tam odnesla gljivice, ki se jih še danes ne morem znebiti:-)
Zdržala sem en mesec, potem sem šla in se doma lotila zdravljenja. Uspelo mi je-mogoče lih zato, ker sem videla, da mi drugi ne morejo pomagati in da se bom morala sama v roke vzeti, če želim preživet.