Zdravljenje miomov – embolizacija arterije, MRgFUS
Pozdravljeni,
Stara sem 43 let.
Leto dni nazaj so mi diagnosticirali solitaren miom vel. 5,5cm, subserozno v maternici.
Ker ni povzročal težav, smo se odločili, da ga pustimo.
Zdaj je velik skoraj 9cm, pritiska mi na mehur, povzroča napihnjen trebuh, močne menstraulne krvavitve, zato ga je potrebno odstranit.
Z osebnim ginekologom sva govorila o laparoskopski odstranitvi mioma. Na ginekološki kliniki pa je zdravnik določil laparoskopsko odstranitev maternice (razen mat. vratu), saj naj menda samo mioma zaradi velikosti ne bi mogel odstraniti. Do operacije mi je predpisal Esmyo.
Seveda sem bila šokirana.
Sicer imam že dva otroka, vendar sem absolutno proti odstranjevanju organov, če to res ni potrebno. Konec koncev so včasih množično odstranjevali mandlje, za kar se je kasneje izkazalo za nepotrebno oz. napačno.
Moje zgolj laično mnenje je, da če maternica res nima nobene funkcije po porodih, bi mati narava poskrbela, da ob začetku mene pač “pade ven”.
Težko verjamem, da odstranitev res ne prinese negativnih posledic, npr. prezgodnja mena ali druge posledice.
Ker so me na ginekološki ambulanti na hitro odpravili glede mojega vprašanja o drugih možnostih odprave mioma, sem zadevo začela raziskovati sama.
Našla sem možnost odprave mioma z embolizacijo uterine arterije.
Ena od možnost je tudi MRgFUS – z magnetno resonanco vodena ultrazvoča odstranitev.
Kolikor sem uspela najti, je nam najbližja klinika, ki to izvaja, v Nemčiji (Dachau). Vezano na njihov odgovor bi, zgolj po mojem opisu, zaenkrat brez MR izvida, moj miom lahko odstranili na ta način. Cena je 4200 eur, za sabo imajo 2100 operacij, zaenkrat pa pacienta iz Slovenije še niso imeli.
Ima morda kdo izkušnje z odpravo mioma z embolizacijo uterine arterije ali pa kakršnokoli informacijo glede MRgFUS? Prav bi mi prišel tudi kakršenkoli nasvet, v kolikor se odločim za MRgFUS, glede možnosti povračila (vsaj delnega) stroškov operacije.
Hvala za kakršenkoli odgovor, nasvet….
Spoštovani,
tudi sam nisem pristaš nepotrebnim amputacijam organov, ampak pri vas je zadeva nekoliko drugačna. Maternično telo ima dejansko le eno funkcijo in to je zanositev in donositev otroka. V menopavzi se telo maternice močno zmanjša in če bi se dalo, bi verjetno izginilo, vsekakor pa v senimumu maternično telo postane manjše od materničnega vratu, podobno kot je to pri deklici pred 7. letom življenja. Skratka, če vam odstranijo le telo maternice (brez jajčnikov in brez materničnega vratu, bodo vse potrebne finkcionalnosti rodil ostale (maternični vrat je pomemben kot centralni organ medenične prepone, jajčniki pa še proizvajajo estrogene druge spolne hormone do menopavze, le menstruacij po odstranitvi telesa maternice ne bo več. Laparoskopsko asistirana supravagiunalna histerektomija (SLH) ne povzroča prejšne menopavze niti ne spremeni občutkov na mestu rodil po operaciji. Embolizacija materničnih arterij ni vedno uspešna, ker se maternica pri nekaterih preskrbuje še po kolateralnih arterijah preko jajcevodov in jajčnikov (arterija ovarika), nenazadnje pa embolizacija, če je uspešna, povzroči prav tako fibrozacijo tkiva maternice, kar ni dosti boljše od odstranitve.
Miomi se do menopavze radi ponavljajo in lahko se zgodi, da zraste nov miom po odstranitvi omenjenega. Kar zadeva MRgFUS, mislim, da do povračila stroškov ne boste prišli, razen mogoče, če bi bili posebej zavarovani za takšne reči pri kakšni zasebni zdravstveni zavarovalnici.
Menim torej, da so vam s supravaginalno odstranitvijo telesa maternice ponudili optimalno možnost, da se trajno rešite miomov in hkrati ohranite vse potrebno v predelu rodil, kar lahko vpliva na kakovost življenja.
Te vrste oziroma načina odstranjevanja miomov pravzaprav sploh ne poznam, ker ne spremljam tekoče razvoja kirurških tehnik izven tistega, kar delajo kolegi na Ginekološki kliniki (ker to niti ni moje specialno področje), tako da vam ocene te tehnike ne znam dati. Večino novosti ali naprednih tehnologij, ki so sicer uspešne in prepričljive, pa jih v slovenskem prostoru ni, se ne uspejo uvesti predvsem zato, ker uvajanje novih metod diagnostike in zdravljenja ni sistematična strategija našega vodstvenega zdravstveno političnega kadra, ampak je bolj stvar zagretosti in angažmaja posameznikov, raziskovalcev ali ambicioznih klinikov, ki na določenem področju iz lastnega prepričanja razvijajo in dosegajo odličnost. Razvoj v našem zdravstvu bi torej raje kot profesionalizem imenoval “angažirani amaterizem”. Glede na izčrpanost vseh nevtralnih virov financiranja razvoja (brez zlizanosti s konfliktnimi interesi) in spolitiziranost vsakršnih investicij v karkoli (oprema, znanje, razvoj metod), ni čudno, da se razvojno naravnani posamezniki raje usmerjajo v tujino. Za premikanje česarkoli na bolje, je pri nas namreč preprosto potrebno preveč energije in živcev. Se mnogo bolje živi na starih lovorikah.
ne, čeprav je tema stara že več kot mesec dni, žal še nisem imel priložnosti komunicirati s kom, ki bi vsaj utegnil o metodi biti kaj bolje informiran. 🙁