Pozdravljeni!

Danes mi je punca zaupala, da vcasih bruha oz. se prenajeda (kadar je zalostna, vcasih pa tudi ko je vesela). Kakor pravi je kaksen teden
vse vredu in se prehranjuje normalno. Dejstvo je, da se sama zaveda, od kod izvirajo problemi (tezave doma). Sama je zelo rahel, obcutljiv
clovek in jo hitro marsikaj prizadene.Prvic je sla bruhat pred priblizno 10 meseci. To se ji jasno zdi grozno ter zeli nehati. V tem casu je obdrzala
svojo tezo. Kakor sem bral forum se mnogo pogovarjate o bolimijah ki trajajo ze mnogo let, z vsakodnevnim bruhanjem. Ona hvalabogu se ni
v tako kriticnem stanju. Zato me zanima kako naj ji pomagam oz. kaj naj storiva. Se bulimija sploh lahko pozdravu brez zunanjega strokovnjaka
oz. zdravnika?

Hvala in lep pozdrav,

Luka

Dragi Luka,
prav je, da te njene težave vzamete resno in ji poskušate pomagati. Seveda lahko blažjo potekajočo bulimijo premaga oseba tudi brez pomoči zdravnika ali psihologa. Tudi če se obrne na strokovnjaka po pomoč, je uspešnost zdravljenja v takih primerih navadno dokaj hitra. Pomembno je, da ima nekoga, ki ji bo v oporo, kupi si lahko tudi katero od knjig za samopomoč ( v slovenščini je še ni), lahko pa najdete katero prek spleta. predlagam npr. Schmidt & Treasure: Getting better byte by byte.
Oporo in upam tudi potrebne informacije lahko najde tudi v kateri od skupin za samopomoč – Muza ali Ženska svetovalnica, za naslove pobrskajta po spletu.

Ostanite razumevajoč in odprt do njenih težav, s tem ji boste v veliko oporo.

Z lepimi pozdravi,
Marija Anderluh

Zivjo, se en naslov je

vec o njihovih metodah na

Delajo pa med drugim po filozofiji Medveda Puja 🙂

Te delavnice so tudi ena od možnosti. Ana Hromc se predstavlja sama. Moj pomislek je predvsem v tem, da ni nujno, da te same pomagajo, včasih je potreben bolj celosten pristop. Poleg tega pa, skozi to delo človek sprejema tudi njihovo filozofijo življenja, njihov pogled na svet. To je potrebno vedeti.

M ANderluh

Stara sem skoraj 15 let pa skoraj vsak dan bruham >< to se dogaja 2 meseca.. a je s tem kej narobe? kako lahko to čim prej pozdravim, ne da bi se mogla zdraviti s pomočjo zdravnikov.?

Pozdravljena,

praviš, da bruhaš že dva meseca vsak dan. Nisi navedla kaj je v oazdju tega bruhanja? Ali to počneš sama od sebe -npr., da sprožiš bruhanje sama – po obroku hrane? Ali ti je slabo samo zjutraj? Ali nič od tega?

V vsakem primeru namreč je dobro, da poiščeš pomoč, ker če res hočeš prenehati s tem, boš sama bolj težko.
Vendar vprašanje ostaja? Kdaj pride do bruhanja?

lp

Tatjana

jaz mam pa sestro z resno bulimijo, je za več ljudi in bruha tudi do 3 na dan, če ne več, nevem. bulimijo ima že dolgo, od kakšnega 15 leta, v oš je imala par kilc prevec, in v 1. letniku je začela hujšati, ratal ji je shujšala je na normalno težo, imela normalno postavo, potem pa…hotela je biti še bol suha in je začela.

prvo leto je skrivala, po omarah je imela cele kotle gnilega bruhanja, ogabno. ko so starši izvedeli so poskušali čim hitreje in lazje to rešiti, seveda jim ni uspelo, ker so budale mislle da jo bo minilo. stara je 19 let in pou, nazira in bruha ko nora, v zadnje pol leta pa so se pojavili še čudni vedenski značaji, začne se prepirati in dreti nate brez razloga, samo da omeniš wc, bruhanje, zdravjenje. samo omeniš, ne da bi kaj hotel povedati, ko ji po naziranju rečeš, posprav wc potem, in zei greš na wc, in je konc…noro. potem pa še starša ne naredita nič, imata svoj prav ko mislita, da jo je najbol pustiti na miru.

sama sem v 1. letniku gim, zacela sem odraščati in šele letos sem videla kako je to hudo. ker je še vseeno moja sestra in jo je težko gledati kako se nazira, nima pomoči, ratala je preveč depresivna, čista psihična bolnica, in tezko mi je ko razmišljam,kaj če bom jaz morala skrbeti zanjo, ker starši nebojo.

sem zdajle videla da je to muza, no starša sta nekaj časa to obiskovala (rupnik), ampak sta prehitro odnehala, nič nista naredila

ja pozabila sem tudi povedati, da je letos šla študirati, in je leto čisto splozala. nima nobene moči za šolo…res se bojim za njo

Tina202, pozdravljena na forumu!

Žal mi je, da tvoja sestra trpi za bulimijo. In žal je pri motnji hranjenja res tako, da se mora človek sam odločiti za zdravljenje. Dokler ni motiviran, tudi če bi se ga prisililo v zdravljenje, to ne gre, saj je pomoč pri okrevanju psihoterapija, pri kateri pa mora oseba sodelovati in imeti željo za spremembe. V pomoč pri okrevanju so lahko tudi antidepresivi, ki jih predpiše psihiater. Vendar če jih človek ne želi jemati, jih tudi ne bo. Nič ne gre torej na silo. Le starša sta sestri lahko v oporo s tem, da se vključita v kakšno obliko pomoči za starše (npr. skupina za starše in svojce na Muzi ali Ženski svetovalnici ali na Centru za mentalno zdravje – Enota za motnje hranjenja), kjer bosta lahko o motnji hranjenja več izvedela in našla način, kako govoriti s hčerko.

Lahko prideš na pogovor v Muzo ali Žensko svetovalnico tudi ti, saj vidim, da te res skrbi in da ti je težko, ko gledaš, kako sestra ne zmore, da si ne bi škodovala. Težko je gledati nekoga, ki tako trpi kot tvoja sestra in biti zraven popolnoma nemočen. Lahko se pogovorimo o tem, kaj lahko storiš, da bo tebi lažje in kako lahko ti govoriš s sestro.

Upam, da se bo sestra kmalu odločila za pomoč ter da bosta pomoč poiskala tudi starša.

Vse dobro, Vesna

Pozdravljeni!

Stara sem 22 let in sem si danes dokončno priznala, da sem klasični primer bulimičarke. Bruham že pribl. 2 leti, samo občasno, včasih tudi po kak mesec ne. Večinoma sem se prenajedala in bruhala le ob povečanem stresu (npr. izpitna obdobja), ko sem to počela pribl. 3krat na teden. V zadnjem mesecu pa je zadeva vrliko pogostejša, tudi po 4krat na dan, seveda pa ne vsak dan. Imam prijetno družino, partnerja, prijatelje, počutim se ljubljena in sprejeta. Večino časa sem srečna in nasmejana. Zgodi pa se, da okoli mene kak dan ni ljudi, včasih se za dan ali dva tudi sama izoliram in takrat je prenajedanje in bruhanje glavna točka na dnevnem redu. Če sem v družbi, na hrano niti ne pomislim. Kot da bi bila sama s sabo druga oseba.

Sam izvor motnje je pravi šolski primer; v puberteti me je bilo malce več skupaj, potem pa se je teža normalizirala. Nekaj časa je bilo v redu, potem pa sem se začela grozljivo bati povratka v prejšnje stanje. Naj še omenim, da so vse omejitve ki si jih postavljam, notranjega izvora. Prijatelji so me imeli radi že prej, prav tako sva s partnerjem začela, ko sem bila še okrogla.

Kaj naj storim, da preneham s tem – brez zdravnikov, antidepresivov in predvsem brez da bi to delila z drugimi? Zaupam jim, a me je svoje motnje tako sram, da jo želim premagati sama in jo pozabiti.

Hvala za odgovore.

Draga “m5”,

sram je močan občutek, ki služi temu, da kadar naredimo kaj anrobe, se za to opravičimo in popravimo storjeno napako in gremo dalje. Tebe nima biti česa sram. Bolezen s aktero se soočaš, se zgodi mnogim ženskam in tudi moškim, čeprav se tebi lahko zdi, da si v tem sama. Ni nujno, da deliš to kar se tebi dogaja s svojimi prijatelji ali družino, partnerjem. Vendar je dejstvo, da boš sama iz tega začaranega kroga izredno težko prišla ven.
Problem je namreč v tem, da sami sebe ne vidimo, ne slišimo in se težko analiziramo – kaj je razlog, da ravnaš tako s seboj, lahko odkriješ in lahko to spremeniš, vendar bo potrebna strokovna pomoč.
Si kaj razmišljala o psihoterapiji ali skupini za samopomoč? Kaj meniš o tem?

LP

Tatjana

Pozdravljeni!

Zelo se Vam zahvaljujem za odgovor. Že zgolj Vaša pozornost je v veliko pomoč 🙂

Naj Vam najprej odgovorim na vprašanje; o terapiji sem že razmišljala. O podobnih problemih sem se že pogovarjala s prijateljicami, ampak vedno o njih, nikoli o meni. Presenetilo me je, da so tistim s temi problemi, ki so ukrepale, predpisali antidepresive in praktično nobene psihoterapije. Sicer so jim izjemno pomagali in se je njihovo stanje zelo hitro izboljšalo, toda mene to ni ravno prepričalo. Zdi se mi, da nimam potrebe po antidepresivih. Ne vem pa, kam naj se obrnem po psihoterapijo ki me zagotovo ne bi podvrgla zdravilom.

Naj še dodam – trenutno sem razvila začasni mehanizem, ki zaenkrat deluje; ko me napade želja po prenajedanju, ki je ne morem obvladovati, se spravim na ‘prazno hrano’. Govorim o zelenjavi, pripravljeni brez maščob in drugih dodatkov. To mi pomaga, da se miselno zadržim in ne bruham, tudi če se prenajem in res ne morem več jesti. Hkrati čutim občutek zapolnjenosti in samokontrole. Zadoščenje ob tem traja kar nekaj dni, tako da tudi vedno manj mislim na to.

Problem se pojavi, ko nimam dostopa do sveže zelenjave in se spravim na druge stvari. Poleg tega mi je jasno, da ta mehanizem zdravi le simptome, ne pa vzrokov. Obstaja kakšen način ukrepanja, ob katerem bi ohranila vsaj delno anonimnost? Res bi rada ta problem izolirala od svojega trenutnega sveta. Ne bi se pa branila človeškega stika, terapije in analize nekoga zunanjega. Ampak res ne vem kam. Imate nasvet?

Kot ugotavljate sami, vaš trenutni način pomaga le toliko, da uspete zadržati hrano v sebi, gre pa še vedno za isti problem. Ste izredno realna ženska in dobro je, da razmišljate o terapiji.

Dejstvo je, da terapevt zadrži vaše podatke zase, nikomur ne pove, da hodite k njmeu, to ga azvezuje že etika, morala in tudi sam poklic. Tako, da anonimnost je azgotovljena, razen v kolikor sami ne pvoeste, da hodite k določeni osebi. Seznam psihoterapevtov lahko poiščete kar na internetu. Odvisno je od tega kam ste se pripravljeni voziti in katero obliko terapije bi želeli. Predlagam, da se odločite za terapevta, ki zajame vsa področja vašega življenja. Sem spada npr. gestalt terapija, integrativna psihoterapija, … Kontakte lahko najdete na internetu, če vtipkate na portal najdi.si SINTA – in potem na njihovi spletni strani imate naveden seznam terapevtov. Lahko pa vtipkate tudi samo psihoterapija in mogoče dobite še kakšen dodaten seznam.
Lahko obiščete nekaj ljudi 2-3 in potem izberete s kom ste se bolj ujeli. Poemmbno je, da se ob terapevtu počutite sprejeti, da vas le ta ne obsoja ne glede na to kaj mu poveste, se čutite razumljeni, preverite kakšna je cena, kaj lahko pričakujete. Vse to izveste ponavadi že na prvem pogovoru.
Če imate še kakšno vprašanje kar pišite.

Vso srečo.

Lp

Tatjana

Pozravljeni!
sem 16 letno dekle. uspešno sem zaključila oš. obiskujem gimnazijo. imam eden zelo velik problem in sicer soočam se z bulimijo( nekoč tudi z anoreksijo, bila sem v depresiji, šla skozi razne diete… vendar brez pravega razloga). nemorem nehati. to je dobesedno eden ogromen začaran krog. kakšen dan dobim občutek da se mi bo zmešalo, saj bruham že 2 leti in sicer skoraj usak dan tudi večkrat na dan. ne morem nehati. kakšen krat imam občutek da mi bo počil želodec. ne zdržim več. rada bi zavrtela čas nazaj, saj ne morem vrjeti kaj sem si storila. da ne govorim o posledicah, ki so grozne. še posebej so opazne ker sem športnica. hodim tudi k psihologinji usake 4 mesece kar ne pomaga. ne vem kaj naj še storim. starši vedo nekaj malega o bruhanju vendar ne vedo da sem dobesedno obsedena. to me ubija. dobesedno. iščem, sprašujem se za pomoč, nujno potrebujem koga,toda to ni enostavno,saj teško najdem koga ki bi se mu upala izpovedati o taaako grozljive podrobnosti, močno dvomim. zato upam da mi boste dali s kakšno idejo, voljo da življenja, saj jo izgubljam,z usakim bruhanjem bolj. vsakakršna pomoč bi mi prišla prav, vsak nasvet cenim in se že vnaprej se zahvaljujem za pomoč.
lp

Draga Andreja,

to, da se zavedaš kaj se ti dogaja je velik napredek, čeprav se mogoče tebi ne zdi tako. Vendar si priznavaš, da ti takšno početje škodi, da ga ne moreš nadzorovati – kar je res – in poznaš posledice. Dobro je tudi, da si si poiskala pomoč. Venda 1 obisk na 4 mesece je premalo. Da bi lahko res delala na sebi, je potrebna redna tedenska strokovna podpora in pomoč. Predlagam ti vključitev v psihoterapijo.
To komu boš zaupala in komu ne bo prišlo s časoma. Ljudje si morajo zaupanje zaslužiti. Najbrž si imela slabo izkušnjo ali celo več, ko je kdo izdal tvoje zaupanje, da danes čutiš, da ni človeka, ki bi mu lahko odprla svoj svet in to kar se ti dogaja?
V psihoterapiji se odnos zaupanja vzpostavlja postopoma. Začutiš ali je terapevt iskren, ali te podpira, čeprav se ne strinja s teboj, da te ne obsoja, sprejema vse kar prineseš s seboj, dober terapevt sprejme tudi to, da se razjeziš nanj in to odnos in zaupanje še obogati. Vendar tu ne gre le za to, da daš priložnost nekomu ti, temveč gre tudi zato, da sprejmeš njihovo pomoč in daš priložnost sebi. Odločitev, da bi nekaj bilo drugače se skriva v tebi. In to si želiš, saj drugače ne bi hodila k psihologinji. Je pa to občutno premalo za resno delo na sebi. Staršem lahko tudi rečeš, da boš hitreje okrevala, če boš imela redno strokovno pomoč – in ne rabiš govoriti o podrobnostih, če tega ne želiš. Lahko rečeš, da je to tudi razlog, da bi šla na psihoterapijo. Vprašanje pa je, če si res želiš poiskati strokovno pomoč, ki bo redna in osebo, h kateri boš hodila tedensko?

Bodi lepo,

Tatjana