zdrav egoizem

Kako se kot ženska upreti temu, da hočeš vsakemu pomagati in ustreči, prevečkrat v svojo škodo?

Predvsem moraš biti sama sebi najpomembnejša oseba v svojem življenju. To pravzaprav niti ni egoizem, saj prevzemaš s tem tudi vs odgovornosti za vse, kar se ti v življenju dogaja in jih, niti odgovornosti, niti krivde, ne skušaš zvračati na nekoga drugega.

Nekomu pomagati ali ustreči pa je seveda lahko škodljivo za tvojo karmo, če le-ta ni prosil za pomoč. Iz tega aspekta si lahko s svojo “pomočjo” pridelaš karmične dolgova, ki jih boš morala izravnavat v tem ali katerem od naslednjih življenj tvoje duše.

težko je venomer presojati, kaj je v škodo samemu sebi in ni v škodo ostalim ljudem, ki so blizu. tega se učimo sproti.

po mojem je bistvenega pomena tudi to, da smo bili v preteklosti nemalokrat vzgajani tako, da so nas učili, da ja vsakršno dejanje v lastno korist sebično.

sprejeti moramo dejstvo, da to ni res. meja pa verjetno dejansko obstaja na tisti ravni, ko je to v škodo ostalim bližnjim. pa tudi to mejo je težko postavljat, saj vsako majčkeno dejanje, od katerega so lahko zelo hitro prizadeti bližnji (sploh, če so navajeni na naše prejšnje “nesebično” obnašanje) ravno ni sebičnost.

potrebno je ohraniti občutek lastne vrednosti in to je meni najmočnejši kriterij. ko se začnem počutiti kot predpražnik, vem da je potrebno nekaj storiti zase.

Ne moremo reči, da je katerikoli egoizem “zdrav”. Ko govorimo o tem, da se mora človek postaviti v središče svojega bivanja, govorimo o tem, da mora prevzeti tudi vse odgovornosti, ki izhajajo iz tega bivanja. Vsak je odgovoren sam zase, odgovoren za vsa svoja dejanja in to neposredno Najvišji sili ( ali kakor jo pač hočete imenovati v svoji filozofiji ali religiji ). Istočasno pa je seveda človek s tem, ko se postavi v središče svojega bivanja, odgovoren tudi prav za vse, kar se mu v življenju dogaja ali zgodi. O tem jasno govori ” Sedem kozmičnih zakonov ” ali “Sedem zakonov zavesti” ali kakor pač vaša filozofij ali religija poimenuje te zakone, ki so, po komparativnih raziskovanjih, v vseh religijah in filozofijah isti, če jih le očistite navlake, ki se jih je prijela zaradi različnega časa, v katerem so nastajali, različne zemljepisne dolžine in širine ter seveda različnih interesov posameznika ali institucije, ki jih je zapisal po izročilu….

Teh sedem zakonov ne dopušča kaj dosti filozofiranja, kot ne dopušča filozofiranja, da je Zemlja okrogla, da se vrti okrog svoje osi in da potuje okoli Sonca po, na milijarde let vnaprej, določeni krožnici. Zakaj? Ker so pač stari skoraj toliko, kot Zemlja in ker imajo isto genezo, kot Zemlja, planeti, vesolje in vse drugo, kar se je razsulo v praznino ob Velikem poku.

Če torej v “svoji sebičnosti” delate krivico nekomu drugemu, je po zgornji trditvi tega kriv ta drugi, ne vi, ker se krivica dogaja njemu, ne vam. Kdo ste, da boste odločali o “milosti” ali “nemilosti”, ki je lahko edina DHARMA tega dotičnega človeka ( usoda ali poslanstvo duše v določenem življenju po 7. kozmičnem zakonu)?

Seveda bi bilo pa nesmiselno 7 kozmičnih zakonov razlagati, ne da bi se dotaknili tudi 10 božjih zapovedi, YAM in NYAM ali kakor koli jih že imenuje Koran ali Talmud ( med njima je 4.500 let ). Vse te zapovedi ( in zanimivo, vedno jih je 10 ), tudi v filozofskem svetu ( po Russelu – Zgodovina filozofije zahodnega sveta ), vsebujejo eno samo vodilo, ki se, v Sanskrtu, imenuje AHIMSA. AHIMSA PARAMO DHARMA = NE PRIZADETI ( velja za vsa živa bitja, ne samo za človeka ) je osnovno vodilo vseh vzhodnjaških filozofij, ki se nato vleče v sodobnejši čas skozi zahodnjaške filozofije in religije, tudi v 10 Božjih zapovedi Krščanstva.

Težko je v kratkem zapisu zajeti vse, kar teozofi in religijski komparativisti ter filozofi proučujejo vse življenje. Pa vendar mislim, da sem zajel bistvo razlike med sebičnostjo in prevzemom odgovornosti nad svojim bivanjem. Morda si je potrebno, za ilustracijo, prebrati še kakšen prispevek na tem forumu, s starejšim datumom, morda se bližje seznaniti z zakonom KARME ali zakonom vzroka in posledice, ki zajema tako polje najširše možnosti, kot vsebino NAMENA bivanja in vsega, kar se v njem dogaja. Preveč poenostavljanja in postavljanje LASTNIH PRAVIL z individualnim “občutkom lastne vrednosti” nas namreč prehitro zavede. Vrednosti in vrednot je toliko, kot je ljudi. In če bi jemali, recimo, definicijo VREDNOSTI sodobnih ekonomistov, ki pravijo, da se “prava vrednost nečesa realizira samo na trgu”, bi namreč hitro spoznali paradoks trditve, kdaj se lahko in kdaj ne človek počuti, kot predpražnik.

zelo se strinjam z delom, v katerem poudarjate pomen prevzema odgovornosti.
glede stavka o občutku lastne vrednosti in o tem kdaj je dejanje “sebično” in kdaj ne, pa bi rekla tudi, da je meja močno zabrisana in relativna.
določene religije, dogme, prepričanja in izkušnje nam pomagajo to mejo določati in strinjam se tudi s tem, da ne gre tega poenostavljati.

sama sem se skušala poenostavljeno izraziti le zaradi tega, ker opažam, da je ta meja “sebičnosti” nasplošno postavljena malo preveč v škodo lastne vrednosti, saj imam občutek, da nas je že družbeni sistem malo skušal “prevzgojiti” v ljudi, ki delujejo bolj v dobro skupnosti, kot v svoje lastno.

vse ostalo pa je verjetno le stvar različne terminologije, pri tem pač vsak uporablja za neko stvar izraz, ki prepriča njega samega, tako tudi jaz in vi. po mojem, pa v svojem bistvu mislimo nekaj zelo podobnega.

če človek živi relativno zdravo, bo imel pri tem tudi občutek prepoznavanja, kdaj je izkoriščan in kdaj se mora postaviti zase, pri tem pa mu bo tudi uspelo, da ne bo ogrožal prav nobene osebe ali stvari blizu (in tudi dlje) njega. nemalokrat pa se zgodi, da je človek prestrašen in pri tem se začne “braniti” z napadom ter tako postane “sebičen”. dejstvo pa je, da lahko dobro poskrbimo zase in pri tem nam ni treba tega opravljati tako, da bo škodilo komur ali čemurkoli.

Saj prav o tem govorim, draga Bajana! Vendar pa, če zaupate zakonu brezmejne možnosti in v vas ni kančka dvoma, potem zakon deluje in tisti vaš “kdaj se mora ( človek op.p.) postaviti zase” odpade. Enostavno ni več potrebe za to skrb.

Seveda, je pa potrebno verjeti. Mislim, da je to najtežje in hkrati najlažje in najlepše.

ja, verjetno res odpade, glede na to, da sva odgovarjala osebi, ki je to točko oz. bolje rečeno stanje še iskala, pa sem pač morala uporabiti nek izraz, ki po mojem osebi, ki se še uči te veščine zaupanja malo bolj “domač”. mislim, da je ravno to iskanje meje danes kar aktualno in se nas še veliko uči te veščine, že zaradi socializma, ki nas je učil predvsem podrejanja večini.

po mojem obstaja danes velik problem iskanja individualnosti človeka in fajn je, da se čimveč pogovarjamo o tem. opažam, da marsikdo veliko prehitro misli, da je “sebičen”, če si dovoli malo poskrbeti zase, predvsem pa je tudi to še velik problem vzgoje. Ljudje po eni strani pretirano prevzemamo odgovornost za usode bližnjih, katerim na takšen način skušamo pomagati, pri tem pa nemalokrat pozabljamo nase. V tem iskanju bom rekla sobivanja z ohranjanjem lastne individualnosti smo še prevečkrat “nerodni”.

No, socializem ni imel nič kaj več orijentacije na večino, kot jo ima sedanji sistem. Tale demokracija se veliko manj ozira na manjšine, če samo pogledamo razpoloženje Slovencev do istospolnih zvez, pa do tujcev, celo do socialno šibkih. Sploh pa ne bi vpletal politike v tole razglabljanje.

Poleg tega tudi besede “sebičnost” ne bi uporabljal, ker jo težko definiram v okvirih, ki sem jih doslej razlagal. Ko se postaviš v središče dogajanja svojega bivanja in prevzameš vse odgovornosti, ni nobene sebičnosti več. Obratno celo. Če nisi OK, ne moreš pomagati drugim. Prav zato, da boš lahko pomagal drugim, moraš biti OK. Torej tu ni nikakršne sebičnosti.

No, da, pristop mor biti kompleksen, ne tako, kot je nekdo omenil tu, da pač vzameš od vsake religije in od vsake filozofije le tisto, kar ti paše. To me spominja na šalo o Bobiju in Tediju, ko je Bobi zamenjal gumo na Porscheju lepe plavolaske in mu je ta rekla, da je tako hvaležna, da si lahko vzame kar hoče in se mu ponudila. No, Bobi je vzel Porscheja…..

A vidite, da se tudi na sebičnost ne gre zanašat….

Egoizem ali egoizem. Racionalni egoizem ali skrb za samega sebe, kot osnovi za kvalitetno osnovo našega vsakdanjika, ki bi ji bolj pristaljalo poimenovanje kreativno racionalni manipulativni egoizem .
Opažam, da nam v našem besednjaku zmanjkuje besed za stanja, v katerih se nahajamo. In potem pride do nesoglasij, ker o različnih stvareh govorimo z enakimi poimenovanji. Mi vsi poznamo besedo ljubezen. A eno je ljubezen do domovine, ljubezen do partnerja, ljubezen do otroka, ljubezen do staršev, nesebična ljubezen, brezpogojna ljubezen, ljubezen zaradi strahu ali ljubezen zaradi potrebe, ljubezen do blišnjega, ki se nam smili in ljubezen do bližnjega, ki je usmiljen do nas. Ljubezen do tistega ki nas uči in ljubezen do tistega ki smo ga nekaj naučili. Poleg vseh teh izrazov imajo plemena v Sibiriji tudi izraz za Ljudožersko ljubezen. To je ljubezen do partnerja, ki ga ljubimo tako, da bi ga najraje ubili, če bi si ga morali deliti z nekom drugim.

Po moje ne more biti zdravega egoizma. To je tako, kot bi slišal izraz zdrav bolnik.

Naš jezik je skop in zato se pogosto zgodi, da ne razumemo sogovornika. Prihaja do nerazumevanja.

Eskimi imajo 32 izrazov za sneg. Mi poznamo samo južnega in pršič. Tako nekako je tudi z egoizmom. Povejmo raje za kaj se gre in se bomo lažje razumeli, ne pa, da samo vsak po svoje razlaga, kaj razume pod izrazom egoizem.

Danes je imel PEAT polucijo in je samo meni spustil 5 sporočil. Nič slabega, če ima človek kaj povedati. Samo tole o “bogastvu” eskimskega jezika vs. “revnosti” slovenščine me pa malo jezi. Jezik je bogat točno toliko, kot ga poznaš. Ni treba, da za vsako drugo besedo uporabljaš tujko. Nesposobnost razumevanja se imenuje semantika in izhaja prav iz teha, da je jezik posameznika “reven”, še zdaleč pa ne moremo govoriti o “rebnosti” celotnega jezika. Koliko je človek bral v mladosti, kaj je bral ( spomnim se učitelja, ki je dejal, da je veliko bolje prebrati slabo domače delo, kot odličen prevod ), pa determinira tvoj besedno zaklad. Tu nastopa še tvoja sposobnost artikulacije, socializacije itd., itd…..

Ko se hočem prepričati o bogastvu jezika, odprem Prešerna. Vse ostalo pa je semantika! Strinjam pa se, da veliko preveč filozofiramo, ker bi z enostavno uporabo konkretnih primerov lahko povedali veliko več……