Kako SPET počilo? Stvar je počila in je zdaj počena.
Kaj pa te ovira pri tem, da bi se TI odločila?

Verjemi, s tem človekom nikoli ne bo v redu, ker se mu sanja ne, kaj je ljubezen, ker te ne ceni, ne spoštuje, ne zna biti pošten niti do tebe niti do te druge. Z njo nima nič telesnega? No, tu pa jaz pokam od smeha.

To je noro! Pa daj išči variante, madona, pojdi v varno hišo za žrtve nasilja (SOS telefon za žrtve nasilja 080 1155), prijavi ga na policiji. Vprašaj otroke, če si lahko začasno pri njih ali če ti lahko finančno kaj pomagajo… Samo ne ostani v takšnem, lepo te prosim! Boš videla, da se bo nekje odprlo, samo začni iskati, migaj!

še enkrat za malega sončka. Res se mi zdiš en tak topel mali sonček, ki malo preveč sije za druge. Sedaj bom malo huda, ker menim, da si zaslužis boljše življenje in upam, da bodo vseeno objavili. En tipček, ki se v času nosečnosti (ko si je otroka tako želel a ne), spentlja z drugo, ker se njegova partnerka ne more dovolj hitro vrteti okoli njega, je en navaden pezdetek. in čisto nič več. Če živi v njenem stanovanju in vikende preživlja z njo, tebi pa govori, da nimata nič telesnega, laže kot pes teče. On ne vidi napak pri sebi (haloooo), pri tebi pa motijo malenkosti. Seveda, ko se boš pa ti šla sekirat, a ne in razmišljat kako bi se spremenila, samo da bi bilo njemu dobro. Jokat in cvilit hodi nazaj, ker ga ti sprejemaš. Najbrž bi bil rad s tisto ta novo, ki pa je verjetno bolj zahtevne sorte, pa nima jajc, da bi tvegal, pa sedi malo tukaj malo tam. Pokliči tanovo, pa boš videla, kaj ti bo povedala. Da ji govori, da hodi k tebi samo otroka gledat. Res si zasužiš boljšega, verjemi.

HY Metulka!

Lepo reči, težko narediti. MIgam. Otroke naj vprašam? Hiša je tako velika, da stanujeta oba otroka z družinama doma. Oba se “ta starega” bojita, da jih ne bi nagnal in vse prodal (zemljišče in dve hiši). Na policiji in sodišču so mi rekli, naj iz te sobice ne grem, če pa, naj jo zadržim, drugače ostanem brez vsega. Moja prijava, policijska prijava in socialna prijava,… so v teku na sodišču.
Kamorkoli se obrnem, potegnem kratko. Je šarmantnež, ki vse omreži. Na tem sodišču bom videla, kako bo. Nimam dohodkov, plačuje mi preživnino (zaradi bolezni) – minimalno. Za stanovanje bom pa konec meseca videla, če sem na listi.

Se držim! Zaradi dedca pa ne bom pristala v kakšnem zavodu, kot si je on predstavljal.

Lep dan in sonček naj vam sveti!

V varno hišo ne bi šla? Saj bivanje tam je tako ali tako prehodna rešitev, tam ne moreš ostati v nedogled, ti pa tam pomagajo tudi pri reševanju takšnih težav.
Res ti želim, da nekje zasveti luč.
Zakaj pa se otroci ne odselijo?

Pozdravljene vse sotrpinke.

Evo, enkrat nam zasveti lučka. Po toliko letih mi je danes zasvetila, ker sem dobila odgovor, da sem na listi za stanovanje. Sobico in košček zeliščnega vrta bom pa vseeno obdržala, da bom domov in vnučkom še lahko prišla (imam vnučka 8 let in vnukico 1 mesec staro).
Pri 56. letih ostati brez doma in plačevati stanovanje, je pa vseeno hudo.
Samo, da bo mir.

Vsem, ki imate težave, pa želim čimprejšno rešitev.

Lep sončen pozdravček

Ne, ti ne boš nikoli šla, vedno bo kaj.

Prepišeš nepremičnino na moža in naj z njo naredi, kar hoče. Če jo želi imeti, bo odplačeval hipoteko (nekako težko razumem, kako je lahko nepremičnina tvoja, kredit pa odplačuje mož – torej je vajina). Otroka lahko ostaneta v hiši, saj sta vendar odrasla, in prideta k tebi na obisk. Menda ne boš rekla, da jima vsak večer prebereš pravljico?
Za kaj imaš pa ti kredit?
Kako lahko tako razmišljaš? Preberi si še enkrat citirano, kakšne banalnosti te ovirajo od tega, da bi na novo zaživela. Same banalnosti. Ko boš stara 60, boš lahko rekla, imam hišo, življenja pa nisem imela.[/quote]

Ja, precej zakomplicirana stvar je pri meni. Banalnosti gor ali dol – dokler se otroci še šolajo in so doma ne mislim vleči nobenih potez s katerimi bi jim škodovala. Stvar je predolga, preširoka in predvsem prekomplicirana, da bi jo tu razglabljala. Saj vem, da je beda tako življenje, sama se počutim neznosno slabo kak dan, vendar delam korake naprej, sicer majhne, vendar se stvari premikajo. Zdaj iščem predvsem nekoga za psihično oporo. Če bo posreči bom dobila tudi višjo plačo, to bi mi pa že precej pomagalo, da si nekaj našparam. Zdaj imam 800 eur plače, 380 eur kredita, najemnina s stroški bi me prišla vsaj 250 eur – nimam s čim preživet in še otroke šolat.

Irena56 – čestitam za pogum in da čimprej dobiš stanovanje.

HY Enaka!

Hvala! Upam, da ga dobim letos, če bo čez dve leti, bo pa čez dve.

Nekaj me moti na tem forumu. Metuljka! Ali je ona M ali Ž? Takšnega “zajebavanja” še nisem zasledila nikjer. Njene besede: pokaš od smeha, varna hiša, banalnosti, otroci odselijo,….
Metuljka, nisi napisala svoje zgodbe. Napiši jo (če bo resnična?) in s kakšno lahkoto si ti rešila ta problem? Nam, s takšnim problemom je vsaka beseda dobrodošla, vsak, najmanjši nasvetek, če ga lahko uresničimo ali ne, nam prinese vsaj malo miru v naša srca.Če svoje probleme izliješ na papir, je tvoja duša veliko lažja. Tvoje besede Enaki:” Ko boš stara 60, boš lahko rekla, imam hišo, življenja pa nisem imela”. Jaz jih bom kmalu imela 60, pa bom rekla: Nimam hiše in ne življenja.
Ker po tolikih letih zakona ne morem zaupati nikomur več, si bom “porihtala” življenje po svoji izbiri, tvojega nasveta pa nobenega ne bom upoštevala.
Odseli se, pojdi v varno hišo, otroke na cesto z dojenčki, pomagajo naj ti (s čim?).
Zaradi moje bolezni mi “dedc” plačuje preživnino 350 evrov, kaj si lahko s tem pomagam? Sigurno imaš večje dohodke, zato bodi kar tiho.
Ženske, punce, ki iščejo tu gor pomoč, kakšen nasvet, so v stiski. Pomagaj jim s kakšnim pametnim nasvetom, ne z “zajebancijo”. Topla beseda vzpodbudbe bi jim prišla prav.

Enaka in vsem, ki iščete kakršnokoli pomoč ali podporo se opravičujem. Morala sem “izliti svoj bes ” na takšne odgovore.

Lep pozdrav

Enaka, Orhideja, vse ostale!

Nekaj časa me ni bilo sem gor (ni bilo možnosti) in sem šele danes prebrala vse poste. Pri meni se je premaknilo toliko, da sem “objavila” svoje namene in je bil šok totalen. Raje ne bom vsega pisala, kaj vse je bilo tisti večer, povem le, da sem bila grozno prestrašena, da si bo kaj naredil. Čustveno izsiljevanje, boste rekle, in prav boste imele. Tudi jaz sem to rekla in tudi on se tega zaveda. Po pogovoru sem sklenila, da dam še eno priložnost. Upam pa, da je dojel, da se kljub vsemu lahko zgodi, da grem. Tako da živim, kot sem prej, le z eno razliko – nobena stvar mi ni v veselje.
Vsem želim veliko poguma, le še malemu sončku bi rekla tole:
včasih je treba ubogati nasvet in ne čakati, da te naučijo izkušnje. Saj veš, da je zelena mušnica strupena, kajne, in ti je ni treba probat, da se prepričaš???? Zato ubogaj nasvet (če ga nisi že), obuj najbolj špičaste čevlje in nabrcaj tipa v rit tako, da mu narediš še eno luknjo. Ne čakat, da bo otrok zrasel ob večnem očkovem sem-in-tja. Tako se bo samo nalezel nezdravega vzorca in ga seveda uspešno prenesel v svoje življenje. Dovolj si še mlada, da lahko zaživiš drugače, zato se nikar ne postaraj ob čakanju, da se bo gospod blagovolil odločiti. Ne bo se, verjemi. Samo ustreza mu, da te ima kot še eno možnost pribežališča. Tega veselja mu pa nikar ne daj. Le pogum!!!!
lep pozdrav vsem!!!!

Modrizajec, vsa čast za tale nasvet

Če bi pred leti vedela za takšne forume in dobila kakšen nasvet, tudi jaz v teh letih ne bi imela takšnih problemov. Čakaš, čakaš in res se otroci (marsikateri) “nalezejo tega vzorca”.
Eden mojih je skrben starš, drugi gre po očetovih stopinjah.
Sem mojega nekdanjega vprašala, zakaj se le ločil šele sedaj pri skoraj šestdesetih letih (kadar je dobre volje, še govoriva), je rekel, da so prej hodile ženske še v službo, pa mu ni mogla katera kuhati, prati,… (evo, za to sem bila dobra) Sedaj je v penziji, časa za potepe dovolj, to sedanjo ima da ga “rihta” (ker pričakuje, da bo imela kaj zapisano), njegova resna, za katero sem izvedela šele sedaj, pa hodi še v službo. In s to “resno” sva bili kolegici, vsem je govorila, da je on predober za mene in ga nisem vredna. Prej, ko sva bila v stanovanju, sem ga bila, a ko sva se preselila na posestvo z dvema hišama, ga nisem bila več? Njen pohlep? Ni slep le na eno oko, ampak na obe očesi.
Kdor ima probleme že sedaj, naj res obuje špičaste pete, ker se z leti problemi stopnjujejo.
Še danes se vprašujem, kje sem imela ušesa in oči? Imela sem ga rada in ga še imam, ampak izkušnja me je naučila, da z njim ne bi bila nikoli več, čeprav je oče najinih otrok in dedek najinih vnukov. Počasi tudi otroci opažajo njegovo odtujenost, saj bolj skrbi za njenega sina in hčerko, kot za svoje.

Imejte ušesa in oči na “pecljih”. Če je kakšni prišel kakšen nasvet do srca, naj ga upošteva, če se le da.

oj irena 55,

tudi jaz se sprašujem, kje sme imela ušesa in oči? Hja, tam kjer je treba, le da sem si jih zatiskala… itak se skoraj zmeraj začne z drobnarijami, ki se ti sprva ne zdijo pomembne in zanje najdeš sto in sto opravičil. Svoje naredita še mladost in neizkušenost (in seveda, se strinjam, pomanjkanje informacij – ko sem se jaz poročila, še knjig ni bilo ne vem koliko na te teme, kaj šele interneta in forumov!), potem pa se lepega dne zbudiš in ugotoviš, da si večino življenja živel tako, kot nisi hotel. Jaz res ne vem, kako bom prišla iz tega. Počutim se kot na vrtiljaku: sila te nese ven, pa vseeno ne moreš izstopiti. Ker če probaš na silo, te odnese po zraku, da trdo pristaneš. Okej, čakam, da se vrtiljak toliko ustavi, da bom lahko izstopila brez škode.

Punce,
Najlepša hvala za nasvete in vzpodbudne besede. Kako prav imate! Ampak tudi sama rabim nekoga, da me brcne. Vem, da sama sebi delam škodo dokler ostanejo stvari takšne kot so.
Trenutno sem tako daleč, da si iščem lastno stanovanje, čeprav lahko v tem skupnem ostanem dokler hočem. Na srečo imam sredstva za samostojno življenje. Če povem po pravici, pa sem se v tem času kar lepo navadila, da sem za vse sama. Stvar organizacije, ni tako težko. Ugotovila sem, da ga pravzaprav ne rabim več. Samo takole kdaj za vikend, ko greva sami na sprehod, pa gledam vse te srečne družinice, me stisne…
Modri zajec, po dolgem času sem se od srca nasmejala ob tvojem predlogu (špičasti čevlj itn.). Tudi jaz sem na vrtiljaku, držim se pa samo še z dvema prstoma. Pa mi je že čisto vseeno, če bom treščila, se bom že pobrala.

Že nekaj časa se nisem oglasila, morala sem postaviti te probleme v ozadje in se posvetiti službi. Z možem se od januarske izmenjave mnenj, ko sem mu odkrito povedala, da razmišljam o ločitvi, nisva več prepirala. Takrat je rekel, da želi ostati z mano in na svoj način se trudi. Pa še precej odsoten je zaradi službe.
Prišla sem do točke, ko ne morem reči, da me karkoli ovira, da bi odšla. Razen, da bi vznemirjala otroka ob koncu šolskega leta, ampak taki razlogi se bodo zmeraj našli. Zadovoljna nisem, čeprav mi na zunaj nič ne manjka. Redko sem sproščena in dobre volje, če ne bi bilo športa, bi bila še manjkrat.Vendar se bojim, da nezadovoljstvo izvira iz mene in se ga ne bom znebila, če se ločim. Odkar sem odkrita z možem glede svojih občutkov, se mi zdi, da si lahko tudi v zakonu izborim več svobode. Razmišljam o tem, kako bi živela, če bi bila sama.
Pravzaprav ne dosti drugače. Imela bi več časa, če bi živela v majhnem stanovanju. Prosto bi lahko sklepala nova poznanstva, namesto da moram razmišljati, kaj bom rekla o kakšnem moškem znancu, da ne bi bil mož ljubosumen. Mogoče pa bi bila osamljena, ker ne verjamem, da me za prvim vogalom čaka sorodna duša.Z možem imava vendar nekaj skupnih interesov, za razliko od nekaterih tu zgoraj opisanih, je človek na katerega se lahko zaneseš. Zaenkrat nameravam še vztrajati.

Orhidea,
želim ti vso srečo in močne živce! Človek itak nikoli ne ve, če se je prav odločil, to pove šele čas.
tudi jaz še vztrajam, hkrati pa razmišljam o odhodu, ki se bo nekega dne skoraj zagotovo zgodil. Zmeda popolna.
lep pozdrav!

Osebno zelo verjamem terapevtom na forumu pa tudi ostalim terapevtom ki pravijo da je mnogokrat vzrok za razvezo nezadovoljiva komunikacija, ne pomanjkanje ljubezni. Zato se mi zdi tvoja odločitev, Orhideja, modra, v kolikor lahko sedaj odkrito govoriš o sebi in svojih občutkih, možapa tudi. Odideš lahko še vedno kadarkoli.