Pozdravljeni sotrpini/ke,

da ne dolgovezim.. pri svojih 33ih letih sem izkusil izdajo svoje žene in ločitev. Nikoli si nisem mislil da bo prišlo do tega po treh letih zakona, a verjetno nihče od vas ki imate podobne izkušnje tudi ni. 34 let je pred vrati a moja največja želja je bila da bi si ustvaril družino, imel otroke. Sedaj sem mnenja da je vsega tega konec. Vse sem zamudil. Jasno, nekateri bodo rekli da za moške še ni pozno, in da ni omejitev a sam ne delim tega mnenja. Nisem bil na zmenku, pa čeprav je od ločitve minilo eno leto. Niti nimam želje po zmenkarijah ker sem še vedno čustveno navezan na svojo ženo, pa čeprav me je odrezala. Preden bi neko novo punco spoznal, preden da bi to postalo resno, preden da bi se odločila za otroka bi minila LETA… Kaj mi je storiti? Prebolel sem nekako že bivšo, saj sem se utopil v delo, šport in ostale aktivnosti.. a enostavno ne vidim prihodnosti.. morda sem depresiven in rabim psihologa.. ali tablete.. kaj jaz vem.. ljudje z izkušnjami, javite se prosim

Mladenič,

Ne jamraj!
Šport je prava pot.
Da ostaneš fit! Izogibaj pa se raznih pripravkov, ki jih nekateri modeli ponujajo, za hitrejšo rast mišic in regeneracijo.

Družina?
Če boš čez 5 let pri 38 letih spoznal eno 30+ (z otrokom ali brez) in pišeta štorkljam še za enega mladiča …. A so to kaka leta?

Čimprej pa obvezno tudi pogovor s psihologom (pač plačaš tistih nekaj ur pogovora).

Ker tvoja ni odšla samo zaradi njega, ampak tudi zaradi TEBE.
Nekaj si delal narobe v vezi, vendar zaradi dreves ne vidiš gozda.
In potem, koliko se zalajano sliši, delaj na sebi.
Preberi kako knjigo, na to temo.

Ne jamraj!
Vse je še pred tabo!

Glede na jamranje, kako ste sami in edini, ki ste do doživeli (pomeni, da niste sposobni videti realne slike, da se je podobno zgodilo premnogim) nakazuje dejstvo zaradi katerega se je vaša žena raje spustila v t.i. Izhodno prevaro (afero s katerim se končno pokrene ločitev).
Čisto solidno je o tem Veronika Podgoršek v svoji knjigi “Ljubezen po ljubezni”, ki je lepo prilagojena Slovenskim razmeram.
Literature seveda tu ni konec, obstaja veliko bolj napredna, kot poljubna tuja. Avtorjev kolikor hočete. Tudi TED Talk predavanja.
Ester Perel npr. belgijska psihoterapevtka specializirana za prevare.

Eno letno čepenje v čumnati ne bo rešilo ničesar. Kot seveda skakanje s cveta na cvet tudi ne. Dva ekstrema.

Veliko bolje je z bližnjimi ljudmi ali terapevtom, skupinsko terapijo.. se prebiti do tega KAJ se je pravzaprav zgodilo?

Ločitev je drugi najbolj stresni dogodek v človeškem življenju. Na prvem mestu je smrt partnerja (če se sprašujete).
Ta visoko stresen dogodek pa vsak od nas drugače preboleva, točke po katerih se prebijamo, so pa nekje vsem podobne. Naval različnih čustev od jeze, togote do žalosti.. je normalen razpon žalovanja.

Sam tega ne bi niti Jezus rešil. Za “odrešitev” bo potrebno med ljudi. Ne v posteljo prvi najbolj voljni, da ne bo napake (kar je najbolj pogosta moška napaka in da, vem o čem govorim: Mea Culpa).

Kot rečeno: prijatelji, sorodniki.. bližnji vam ljudje.. interesne dejavnosti.. Ljudje smo socialna bitja in to nas odreši, postavi na noge.. in povrne ravnovesje.
Redo obiskovanje terapevtske skupine je ena boljših izbir. Prav zaradi tega, ker vam bo hitro jasno, da niti približno niste edini.

Arabska pravljica to lepo pojasni: Bogu so se ves čas ljudje pritoževali zaradi tega in onega… in lepega dne je imel počasi dovolj (tudi božje potrpljenje ima limito) ter je tako ljudem naročil, da naj vse svoje težave in skrbi zložijo v nahtbtnik in naslednji dan pridejo na bližnji hrib. In ljudje so to res storili.
Alah jih pogleda in jim reče: “Sedaj lahko vzamete nahrtnik kogarkoli okoli vas, ni omejitve.”
In vsi ljudje so raje pobrali svoj lasten nahrbnik, svoje težave in probleme in se vrnili v dolino.

Pozdravljen. Sem na istem, prav tako ločena pri svojih 33 letih, po 2.5 letih zakona se je odločil, da poskusi še kaj druga kot domačo posteljo. Te razumem čist, hudo……včasih nevem al je vedno hujše, al boljše.

Vsak dan se znova iščem. Verjetno traja en čas, da se življenje normalizira in da spustiš do sebe nove ljudi. Verjamem, da enkrat tudi za nas posije sonce. Do takrat pa glavo gor in novim dogodivščinam naproti.

Lp

Tudi jaz sem šel po vrsto letih zveze narazen z punco katero sem imel zelo rad in sva načrtovala v kratkem družino. Bil sem star 32, zdaj pa štejem nekaj let več od tebe. Tudi jaz sem se posvetil službi, športu, sem in tja kakšna družba kolegov itd. Tvoja skrb je opravičena ker v današnjih časih je res zelo težko se spoznati normalno žensko ali bolje da napišem osebo.. Mi moški, kateri smo resnično svojo žensko ljubili in to seveda tudi pokazali z dejanji, tezje vse skupaj potisnemo na stran in gremo naprej. Mislim, da se nisi prepozen, ampak boš moral hitro v akcijo in preteklost nekako pustiti za sabo. Jaz se danes nisem našel tiste prave.. Nisem izbirčen samo si želim se zbujati ob ženski, ki mi je všeč, jo imam rad in spoštujem.. Nekaj čutiti..

Posijalo bo sonce , verjemi 🙂

Ne razumem..Ste se porocila pri 8letih.Sedaj imate 33 in po 25 letih zakona ….

Lahko pa doniraš seme na kliniko za neplodnost, in si s tem koristen. Boš osrečil dva para.

Če nočeš zmenkarij, pač ne zmenkuj. Otroke še imaš lahko, zdaj se šele začne. Bodo pač kasneje. Nikoli ne reci nikoli in ne delaj črnih scenarijev. Posveti se sebi.

Pozdravljen,

Nisi sam. Te popolnoma razumem, le da je pri meni zadeva nekoliko drugacna, pa vendarle podobna. Stara sem sicer 28 let, a prav tako globoko razocarana in prizadeta s strani osebe, s katero sva nekoc nacrtovala skupno prihodnost, poroko, druzino, se veselila staranja. O tem, kako sem razocarana, sploh ne bi zacela… dejstvo je, da se tudi jaz sprasujem, kako naj zacnem znova, kje in kako naj spoznam nekoga, ob katerem bi ponovno zacutila, da mu lahko zaupam in da se lahko veselim nacrtovanja skupne prihodnosti.

In tudi jaz imam obcutek, kljub temu, da sem nekoliko mlajsa od tebe, da je vlak ze odpeljal, da so vsi normalni moski ze oddani..

… vso sreco zelim tebi in vsem ostalim, ki se iscejo/iscemo svojega sopotnika/ico 🙂

S.

Skoraj podobno, a s tem da sem si rekla bo ze nekje nekdo. In ja je.a je ker v tej starosti izbire med normalnimi s podobnimi vrednotami ni veliko.

V glavi bo treba preklop, si dovoliti, da spoznas nekoga novega in ga sprejmes. Res je, moski imate boljse izhodisce glede let kot zenske, samo prevelika razlika v letih pa tudi ni vedno v redu.

Nova oseba lahko prekriza pot ko najmanj pricakujes, poroka, pogreb, rojstni dnevi, sluzba,…samo ne se zapret med 4 stene.

Zdravo! Glede prebolevanja težko odgovorim, sem pa svojega spoznala pri 35 letih (sama bila 23). Spoznala sem ga na priljubljeni izletniški (pohodniški) točki in sva si kar nekaj časa samo pisala. V moj zagovor zgleda precej mlajši. Letos januarja je dopolnil 40 let in imava skoraj 2 leti starega Nejca. Ti samo ne obupat. Pogovor pomaga, pojdi na terapijo. Maš to.

Pa ravno Jezus lahko to reši. Vsekakor moli k Bogu za milost! Morda se je pa hišica iz kart morala sesut, da pripraviš teren za graščino na skali. Življenjske situacije nas pogosto postavijo v položaj v katerem obupamo in spoznamo svojo nemoč, predvsem zato, da se lahko od povemo svoji moči in vse položimo v Božje. Molitev je rešila že mnogo ljudi, Jezus deluje ampak je proces kar temeljit in ga ne zmore vsak. 🙏 Predaj Bogu vajeti ko si tako na tleh da ne zmoreš sam. Terapevt je lahko dobra podpora amapak brez Boga ne bo to to.

Lia Es,bravo!Pod Vas zapus se pa takoj podpisem.Mogoce je za nekatere tezko razumljivo,ampak zadeli ste BISTVO.

Vau! Ko sem že mislil da je forum popolnoma “mrtev” in da nihče ni za debato

vidim 10 novih komentarjev. Hvala vsakemu posamezniku.. zato bom tudi vsakemu odpisal.

Bi pa izpostavil tole, moj post ni bil mišljen da sem snežinkica ki sem edini ki to preživlja

in malo sem res zajamral, a kaj mi drugega preostane? Zato sem pozval k odgovoru zgolj tiste ki ste imeli izkušnje.

Sem človek krvav pod kožo, včasih pa rabim tudi malo jamrati. Nismo v rubriki “Zabava”..

@Andrej34

Se strinjam. Sem v prvi fazi da začnem redno teči a zaenkrat še nisem ujel pravega ritma, brez dodatkov jasno.

Tvoj stavek glede družine mi daje upanje.. a še vseeno.. kdo bi želel 38 letnega ločenca za začetek družine?

Nikjer nisem napisal da je izključno krivda moje žene ali kaj podobnega. Kriva sva oba in noben ni zmagovalec

v takih žalostnih zgodbah. Hvala da si se oglasil in da si me vzpodbudil 🙂 Vse dobro ti želim.

@Stepni_Volk

Hvala za predloge. Podgorškino knjigo sem si izposodil a še nisem začel z branjem. Ne mislim da sem unikaten primer.

Nisem navajal pretekle zgodbe ker skušam zreti v prihodnost ker če ne bom še dolgo živel v preteklosti.

S prehitrim skakanjem naprej mi je zaenkrat še uspelo, a ne vem kako zelo dolgo ker so hormoni že dokaj načeti od neaktivnosti 🙂

Terapevtsko skupino sem iskal, pa sem naletel zgolj na eno katera je verska. Upam da mi še uspe kaj najti.

Hvala za prispodobo z Alahom, nisem še slišal – zelo poučno!

@Razočarana272

Popolnoma te razumem. Ni besed s katerimi bi lahko to “na hitro” prebolel in ponovno zaživel.

Glavo gor kot si povedala in gremo naprej. Želim ti vse dobro, naj se nama “odpro” nova vrata 🙂

Če želiš se tudi lahko javiš privat ker vidim da je najina izkušnja zelo podobna pa kako rečeva..

@Jaz676

Zadel si bistvo. Sploh nimam kaj za dodati – točno tako je.

Želim ti vse dobro in da se najde par za tebe. Prava ženska bo spoznala dobroto katero ponujaš! Kot je nekdo že napisal..

Nikoli ne veš kdaj pride ’tista’ prava mimo zato odpriva oči 🙂

@Ana922

Sedaj sicer končno je (kar se tiče vremena) a jaz še vedno spim nemirno pa čeprav rana ni več tako frišna.

Težko je to.. Sploh če se poročiš.. V smislu da nimaš nikoli namena da bi se to kdaj končalo.. Za vezo mi ne bi bilo tako žal.

Koliko časa je pri tebi trajalo da je spet posijalo?

@doniraj

Ne vem ali se hecaš ali resno, to poznam zgolj s filmov in serij. Verjetno je semena več kot dovolj v bankah 🙂

Bi pa si seveda želel svojega otroka. Zakaj praviš da se šele začenja? Pri 34ih in že ločen? Ah…

Posvečam se sebi, ampak počasi sem tega že sit. Ne iz nepotrpežljivosti ampak iz vidika tega da mi čas neusmiljeno teče.

@Te razumem

Draga S. Hvala za lepe želje. Enake želje ti vračam nazaj. Upam da se nama srčki zacelijo in da spet spustiva nekoga blizu

sebe. Če boš kdaj za kakšen pogovor, brez problema mi lahko pišeš. Mislim da je še vse pred tabo, nimaš jih niti 30 🙂

@Ohja

Strinjam se s teboj. A ta preskok ni kot “stikalo” za luč. Če si ljubil je to težko “zresetirati” in začeti na novo.

Tvoj zadnji stavek mi daje hrabrosti za nove podvige, a kaj ko je ta COVID situacija samo še zakomplicirala dejansko

“srečati” nekoga na poroki, pogrebu, v trgovini.. itd. Zdi se mi da so zdaj možnosti še manjše kakor pa so bile.

@Mojca739

Iskrena hvala. Tvoja zgodba navidhuje. Zelo sem vesel za vaju in privoščim vama vse dobro!!

Morda vprašanje, ali bi bila s svojim gospodom v tisti situaciji, če bi ti on dejal da ima za sabo že en zakon in da je ločen?

Iskren odgovor, brez olepševanja.

@Lia Es & Anonimno9609

Hvala vama. Strinjam se. Stvarnik ve kaj je najboljše za nas. Ampak tako radi jemljemo vajeti v svoje roke ker smo neučakani in nepotrpežljivi..

Lia, se mi lahko morda javiš privat za še kakšno dodatno vprašanje?

Kot rečeno, nisem omenjal pretekle zgodbe in kaj vse je bilo in zakaj in tako naprej, ne zato ker bi jaz bil kriv, ampak zato ker ni več pomembno, žal.

Jaz sem do zadnjega upal da bi se lahko pobotala, pogovorila, a žal druga stran ni dala nobene priložnosti, možnosti.

Javil se mi je starejši kolega ki ima dve starejši hčeri, ločen in že v neki drugi, tretji vezi. Ko sem mu dejal da skoraj že več kot 1 leto nisem bil

na zmenku se je dejansko delal norca iz mene, češ da sem bedak in da kaj čakam. On je zelo seksualno aktiven in očitno tako preboleva vezo.

Vprašal sem ga od kje sploh spozna ženske in je dejal da je na treh štirih portalih, Tinder, Badoo, FB in ne vem kaj še vse, kar niti ne poznam več.

Priznam, morda bi sam v nekih svojih 20ih delal nekaj takega, a danes ne. Mi je pa nabil kompleks da zgubljam čas, svojo mladost, libido..

In potem se začnem spraševat, ali je res bolje čakat, počakat ali aktivnost “iskati”? Iz preteklih izkušenj vem da ko sem iskal je vse skupaj bilo samo še slabše..

Ženske hitro opazite ko je nekdo “desperate”, razen če je v igri samo sex in nič resnega.

Se pa bojim da tudi če bi nekoga spoznal takole, da greva na zmenek, sprehod.. verjetno bi se bal reakcije ko bi enkrat objasnil da sem ločenec.

Morda vprašanje za ženske, koliko bi vas to odvrnilo ?

Samo tole zadnje vprašanje bom komentirala. Ta podatek, da si ločen, bo verjetno koga zmotil, enako, kot bo katero motilo, da imaš rjave lase, ne blond, da se ti začenja kazati pleša, da imaš kak kg preveč, da nosiš očala, da imaš tak in tak glas, da si veren, da si … dodaj poljubno naprej. Zaljubimo se v cel paket ali pa se ne. Bodi samozavesten, ponosen na vse, kar si dosegel in kar znaš/zmoreš, da si karakter, kakršen si, zavedaj si, da si zaslužiš spoštovanje in ljubezen, čeprav te je žena ‘zavrgla’. To se pač včasih zgodi. Nekatere ljubezni niso trajne ali pa jih mogoče nikoli niti ni bilo, samo mi smo včasih zaslepljeni in verjamemo, da je to to. V resnici pa gre samo za predstavo – takih zakonov je veliko in nekateri se tega niti ne zavedajo, dokler se ne vmešajo tretje osebe.

Kar pa dejansko ni privlačno, je jamranje in dolgovezenje o bivši. To prihrani za pozneje, povej le toliko, kot je nujno.

Ni se ti ravno treba gonit naokrog tako kot kolegu – no, verjetno sta si glede tega itak čisto drugačna, ampak branit se stikov z ženskami se ti pa tudi ni treba. In ne glej v vsaki ženski potencialne nove partnerke in v vsakem randiju začetek nove zveze. Vzemi vse skupaj bolj kot igro, če se ima izcimiti kaj resnega, se bo, brez skrbi.

Tudi sam imam tako izkušnjo. Če je kdo za klepet naj mi piše na [email protected]

Tudi sama sem občutila izdajo in prevaro s strani bivšega. Vedno bolj se mi zdi da je tudi meni vlak odpeljal za kakšno iskreno ljubezen…

Hmm, prevaran…

Jaz tudi, po šoku in takojšni krizi, sva sklenila, da si dava 1 leto, če nama mogoče uspe se najti (za voljo treh otrok seveda)… eno leto in en mesec je naokoli, jap bolečina otopi, se ne grizeš več… Ampak pozabiš pa nikoli!

Na bolje nama ne gre. Izgleda, da bo res konec?!

Psihoterapevti, partnerski posvetovalci, en kup knjig, hipnoza….

Res je, da v takih težkih trenutkih sebe tudi dokončno spoznaš in se začneš postavljati na noge, zbistriš misli in greš naprej, seveda ne iskat novega partnerja, ta se bo že pojavil… V neverjetno pomoč je pogovor enega bližnjega, ki mu zaupaš, izogibaj se alkoholu in ostalim opijatom…

Jebiga, to je lajf 😉

Hja, ta korona čas nam ni samo nadel mask, ampak je poskrbel, da so nekaterim ljudem maske padle. Tudi sama se še vedno na nek način soočam s šokom, ko sem ugotovila, da je mož po 12letih zveze (in treh letih, odkar mi je obljubil večno zvestobo) in treh otrocih ugotovil, da je vzgojiteljica najinih otrok njegova ‘sorodna duša’ in si želi svoje življenje nadaljevati z njo. Nekaj mesecev sem se borila za naju, ampak ves čas je imel figo v žepu in se samo naučil bolje skrivati svojo afero. Sedaj je to to, pred božičem se je odselil, jaz pa sem z otroci ostala v hiši, ki sva jo skupaj zgradila.

Če sem iskrena, sedaj si želim samo nekaj časa zase, se rešiti vloge žrtve, ponovno spoznati sebe, poskusiti nove stvari , obiskati nove kraje, se podati v nove dogodivščine (za katere prej ni bilo časa ali energije). In VEM, da bo nekega dne tudi zame na vrata potrkala tista prava iskrena ljubezen-saj nepoboljšljivo verjamem vanjo! Morda sedaj še ni zrel čas za to, saj imam še veliko odprtih ran in razmišljam sama pri sebi, kaj bi tako ranjena sploh lahko ponudila svojemu bodočemu partnerju.

Sprašuješ se, katera bi imela ločenca? Kaj pa je narobe z ločenci? Saj nisi sam kriv, da si ločen… nisi sam nič narobe naredil. Kaj naj pa rečem jaz? Ločenka s tremi otroci (pa še kakšno leto starejša od tebe)? A to pomeni, da sem za na odpad in je mojega življenja konec?? Vseeno, če tako razmislim, je bolje da nimam ob sebi nekoga, ki me ne zna ceniti, ni hvaležen za vse, kar sem zanj storila in ljubiti tako, kot si zaslužim.

Sedaj si se zagotovo nekaj naučil iz pretekle boleče izkušnje. Naj bi nekje od 2 do 6 let prebolevali to travmatično izkušnjo (ja, takšne izkušnje so travmatične, saj globoko načnejo našo samopodobo in lastno vrednost). Prav je, da si našel šport in ostale aktivnosti, samo naj to ne bo pobeg pred tem, da bi ubežal lastnim čustvom in bolečini. Vseeno jih moraš predelati, drugače ne bodo minila in tako ne boš mogel naprej. Rešiti se moraš žalosti, jeze, razočaranj in odpustiti-pa ne zaradi nje, ampak zaradi sebe, da te ne razžre od znotraj(ja vem, teorija je eno, kako to izvesti v praksi pa še ne vem-ti sporočim, ko mi bo uspelo). Morda si do sedaj ugotovil tudi kaj hočeš v odnosu in boš vedel kaj iskati. Naredi si seznam lastnosti, za katere želiš, da jih ima tvoja bodoča partnerka (potem pa v glavi premisli, ali jih imaš ti tudi!).

Nekje je ena, ki ti bo podarila svoje srce in bo z ljubeznijo čuvala tudi tvojega-če/ko ji ga boš imel pogum podariti.

Srečno <3

Všeč mi je tvoja samozavest oz dvignjena glava v tej situaciji. Sicer pa sem mislila, da jo imam tudi jaz, ko se mi je 2 leti nazaj zgodilo podobno.

Borim se, pa že mislim, da sem splavala, pa me spet malo odnese, ampak gre življenje naprej.

Če boš pri volji (in času), se mi lahko prosim oglasiš na ZS, mogoče bi si pa imeli še kaj povedat…

In opravičujem se avtorju teme, da samo takole ‘vpadem’

Pozdrav vsem,

T.