Pozdravljeni!

Če naslov takoj na začetku bolj pojasnim, se ta navezuje na stalno notranjo ‘borbo’ med, na eni strani, nekim navideznim občutkom nevrednosti, ter, na drugi strani, zavestno in čutno željo po zaželjenosti, sprejetosti, privlačnost in zaljubljenosti. Hočem se premaknit naprej, nočem da se mi cel svet odvija kot nek film, katerega smo že stokrat videli. In moj zgleda nekako takole… Všeč mi postane dekle in v initialnem pristopi sem najbolj močan. Da, bom rekel da sem ji tisti trenutek všeč. A bolj kot se simpatičnost razvija, težje mi postaja delat korake v smeri naprej in stalno sem na preži za znaki ki pomenijo zavrnitev. Če zavrne povabilo na kavo – takoj ali čez čas, če zmenek ne poteče 100% dobro ampak samo 90%, če reče da ne ker ima fanta, če ne odpiše takoj, vsaka najmanjša neumna malenkost ki vam pade na misel, jaz bom jo videl kot zavrnitev, ki se mi samo nalaga v nek predal. Lahko bi asociiral s tehtnico – več takih zavrnitev kot vidim, bolj se suče tehtnica e tisto svojo smer in bolj ko se suče v tisto svojo smer, bolj jaz reagiram na to in bolj jaz reagiram na to, bolj to zavrnitev priznavam in vedno bolj je resnična… dokler ne poči, ali z moje ali z njene strani. Osebno mi je ostat v nekem simpatizmu zelo težko, dejansko se počutim kot da se trgam narazen da bi dosegel nekaj in potem se mi pojavljajo vprašanja… Želim si da bi se tudi ona potegovala zame. A sem dejansko tako slab al je tak težko se zaljubit vame ali da bi nekomu bil všeč? Ali je to spet le stvar dojemanja – ona kaže svojo naklonjenost z modro barvo a ker jaz pričakujem rdečo mislim da ji ni do mene? Torej, ali sem morda samo jaz tisti, ki ne verjame da se neka punca lahko zaljubi vame, dejansko pa se? In tako “obarvam” odnos s čist drugačnimi občutki, kot bi rad da se “obarva”? Retorično se sprašujem – zakaj to enkrat ne bi bila ženska tista, ki bi se trgala na dva kosa zame? In potem se spet zalotim kako sem nespiseln – ker sem imel primere kjer se ženska ni hotela odtrgati od mene in mi ni bilo prav nič lepo. Tako se mi zazdi da iščem s temi pristopi le nekaj… samozaupanje da sem zmožen. Ko pristop spodleti seveda mislim da nisem zmožen in se začaran krog sklene.

Včasih mi kdo reče da “tui tvoj čas bo prišel, ne sekiraj se, bo prišla prava, ne obremenjuj se toliko s temi stvari” blablabla… A kako naj da ne posvečam toliko pozornosti v to temo, saj ji pripisujem največjo vrednost v življenju? Lahko bi skušal ji zbit vrednost, ampak nočem ker bi se počutil kot da goljufam – kot da nisem bil sposoben tega predela v življenju uredit in sem izbral lažjo pot iz nje – da sem pobegnil; in misel na to mi bo potem spodbujala občutek samopomilovanja, češ, kok sem bogi da mi ni uspelo in kak je svet krut – to pa spet več ni želja. In zakaj mi govorijo da “bo prišla prava zate” ko pa, se mi zdi, da prave sploh ne iščem temveč iščem neko lastno stabilnost v vseh tem osvajanju in iskanju… Imam tudi občutek, da sem v mlajših letih bil s puncami kljub nekompatibilnosti samo zaradi strahu – ko bova šla narazen si bom moral poiskati drugo in to mi predstavlja ogromen nerešljiv problem.

Na trenutke se mi zdi, kot da poznam odgovor na moja vprašanja – in ta odgovor je pravzaprav vmes asociiran z barvami in tehtnico, kar pomeni le da bi se moral osredotočati na druge stvari, se nagibati v drugo smer in uresničevati druge občutke – a v kriznih časih si ne zaupam toliko in takrat iščem potrditev, da je to kar mislim da je rešitev, rešitev in ne spet neka blodnja ki mi bo vzela še par let življenja. Tudi zdaj se mi zdi da je tako. Kako si lahko še pomagam? Kaj lahko naredim, iščem, opazujem,… da bom lahko kočno zaživel kot si želim zaživeti?

Spoštovani,

kot kaže, se vsa vaša vprašanja nanašajo na strah pred zavrnitvijo ali zavrženostjo pred žensko in nanja neumorno iščete odgovore. Sama sem vam že pred več kot letom dni podala podroben odgovor, ki ga najdete na naslednji povezavi (http://med.over.net/forum5/read.php?140,6708183,6708183#msg-6708183) in bi morda dodala samo še eno od ugotovitev, in sicer.

Ker vam zgolj branje odgovorov, ki jih dobite s strani različnih ljudi preko tega foruma in morda še kje drugje, kot kaže, ne pomagajo ravno zadosti ali pa vam morda le deloma pri razumevanju vašega vedenja do žensk, ne pa toliko, da bi se vaš odnos do žensk zadovoljivo spremenil, bi vam predlagala, da greste konkretno v akcijo. To pomeni, da si poiščete ustrezno strokovno oporo, kjer boste v živem, realnem odnosu s strokovnjakom lahko razčiščevali in predelovali pretekle rane, ki vam danes tako “nagajajo” v odnosu z ženskami. Pomembno je, da nekoč, tekom pogovora, ne glede na to, kaj boste rekli ali naredili, drugi (strokovnjak) zdrži to vašo stisko in vas ne zavrne – tako boste dobili izkušnjo sprejetosti, ne glede na to, da ste pripovedovali o nečem težkem. Šele kot boste to globlje začutili in dojeli, bo možnost drugačnega odzivanja v odnosu do žensk.

Vso srečo na vaši poti vam želim.