Zavrnitev
Razdvojen… v kakšne smislu?
Če se ni želel dalje zaplesti, mu tudi ni bilo potrebno v določenih momentih reagirati, kot je reagiral. Motili so ga vsi, s katerimi bi jaz lahko bila (ne da je sedaj to neko blazno veliko število). Na vsakemu je nekaj našel. Prišel bi me iskati sredi noči kamorkoli, samo da me ne bi peljal kdo od sodelavcev domov.
[/quote]
Razdvojen… v kakšne smislu?
Če se ni želel dalje zaplesti, mu tudi ni bilo potrebno v določenih momentih reagirati, kot je reagiral. Motili so ga vsi, s katerimi bi jaz lahko bila (ne da je sedaj to neko blazno veliko število). Na vsakemu je nekaj našel. Prišel bi me iskati sredi noči kamorkoli, samo da me ne bi peljal kdo od sodelavcev domov.
[/quote]
Razdvojen v smislu, da je v tebi videl priložnost in skušnjavo.
Res da si napisala, da je samski. Ampak, da te je na suho zavrnil, lahko obstaja tudi kakšen vzrok v njegovi preteklosti. Da ni bil sposoben imet zveze.
Se spomnim primera moje prijateljice, ki je bila sveže ločena. Tako ranjenega človeka še nisem videla. Na zunaj je delovala močno, v sebi je bila popolnoma zlomljena.
Res je potrebovala kot ranjena žival samo skrit prostor, da si zaliže rane. Našla je pomoč v terapevtski skupini, kjer je začutila empatijo do njenega položaja.
Dejala mi je, da se počuti kot cunja, ki jo nekdo zavrže in jo niti povoha ne. Njena samopodoba je bila na nuli. Bila je na meji depresije, tudi za otroke ni več zadostno skrbela.
V tej skupini ji je bil v največjo oporo terapevt, ki je bil starejši moški. Pogovori z njim so nanjo delovali kot balzam. Do nje je imel resnično naklonjen odnos in to je bilo tisto, kar ji je pomagalo, da se je počasi začela dvigovat. Naklonjenost je bila obojestranska in počasi je prerasla v nekaj več.
Rekla mi je, da je čutila tak močan erotični naboj, da ni nikoli verjela, da je to sploh mogoče.
Začeli so se dolgi pogledi, nekaj je bilo v zraku. Takrat pa se je nekaj spremenilo. Ni bilo več pogovorov. imela je občutek, da je z njegove strani zanimiva samo v spolnem smislu. Njena duša pa je bila ranjena. Kaj je bilo v resnici z njegove strani, je samo ugibala. Počutila se je zelo razdvojeno. Poskušala se je umaknit iz te sredine, kjer se ni več počutila varno.
V njegovih očeh je iskala zdravilo za svojo dušo. Po drugi strani pa ni mogla zanikat privlačnosti, ki je bila med njima. Sama gola privlačnost je bila prekletstvo za njeno dušo. V tistem trenutku je potrebovala moškega, ki bi ji lahko bil kot oče, kjer bi se lahko počutila varno.
Še leta se je spominjala tega terapevta. Na nek način mu je zamerila, da kot usposobljen terapevt ni prepoznal njene stiske. Po drugi strani pa je v njem prepoznala človeka z velikim srcem, ki ji je na nek način vseeno pomagal. Žal ji je bilo, da sta se njuni poti razšli na čuden način.
Razdvojen v smislu, da je v tebi videl priložnost in skušnjavo.
Res da si napisala, da je samski. Ampak, da te je na suho zavrnil, lahko obstaja tudi kakšen vzrok v njegovi preteklosti. Da ni bil sposoben imet zveze.
Se spomnim primera moje prijateljice, ki je bila sveže ločena. Tako ranjenega človeka še nisem videla. Na zunaj je delovala močno, v sebi je bila popolnoma zlomljena.
Res je potrebovala kot ranjena žival samo skrit prostor, da si zaliže rane. Našla je pomoč v terapevtski skupini, kjer je začutila empatijo do njenega položaja.
Dejala mi je, da se počuti kot cunja, ki jo nekdo zavrže in jo niti povoha ne. Njena samopodoba je bila na nuli. Bila je na meji depresije, tudi za otroke ni več zadostno skrbela.
V tej skupini ji je bil v največjo oporo terapevt, ki je bil starejši moški. Pogovori z njim so nanjo delovali kot balzam. Do nje je imel resnično naklonjen odnos in to je bilo tisto, kar ji je pomagalo, da se je počasi začela dvigovat. Naklonjenost je bila obojestranska in počasi je prerasla v nekaj več.
Rekla mi je, da je čutila tak močan erotični naboj, da ni nikoli verjela, da je to sploh mogoče.
Začeli so se dolgi pogledi, nekaj je bilo v zraku. Takrat pa se je nekaj spremenilo. Ni bilo več pogovorov. imela je občutek, da je z njegove strani zanimiva samo v spolnem smislu. Njena duša pa je bila ranjena. Kaj je bilo v resnici z njegove strani, je samo ugibala. Počutila se je zelo razdvojeno. Poskušala se je umaknit iz te sredine, kjer se ni več počutila varno.
V njegovih očeh je iskala zdravilo za svojo dušo. Po drugi strani pa ni mogla zanikat privlačnosti, ki je bila med njima. Sama gola privlačnost je bila prekletstvo za njeno dušo. V tistem trenutku je potrebovala moškega, ki bi ji lahko bil kot oče, kjer bi se lahko počutila varno.
Še leta se je spominjala tega terapevta. Na nek način mu je zamerila, da kot usposobljen terapevt ni prepoznal njene stiske. Po drugi strani pa je v njem prepoznala človeka z velikim srcem, ki ji je na nek način vseeno pomagal. Žal ji je bilo, da sta se njuni poti razšli na čuden način.
[/quote]
Lepa zgodba o naklonjenosti. Mislim, da je to največ, kar si lahko damo. A obstajajo meje, kot v tem primeru, kar je človeško. Pogosto se od terapevtov pričakuje preveč.
“Ki bi ji bil kot oče, kjer bi se lahko počutila varno.” Na nek način smešno, ker sta predhodno prestopila v nek drug odnos, potem pa bi ona raje smuknila nazaj v vlogo otroka – morda pa je terapevt vseeno prepoznal to njeno stisko, le da jo je interpretiral drugače.
Na prvi pogled mogoče moja trditev glede očeta res deluje smešno, ampak ima svoj smisel.
Videla sem že veliko žensk v fazi ločevanja, kjer so partnerji odšli zaradi druge ženske, pa lahko rečem, da take travme, kot jo je doživela moja prijateljica, pri nobeni nisem opazila.
Obe naju zanima področje psihologije in medsebojnih odnosov in želeli vsa čim več izvedeti o tem tudi iz literature.
Ugotovila je, da če bi bila zdrava, svobodna osebnost, jo tak dogodek ne bi tako prizadel in drugič, če bi bila v stiku s sabo in svetom, bi zagotovo opazila, da se v zakonski zvezi dogaja nekaj neobičajnega. Ugotavljala je, da mož pravzaprav ni bil samo mož, ampak nadomestek očeta, ki je bil v njenem življenju čustveno odsoten.
Slikovito je to povedala tako, da je najbrž bila kot bršljan pripeta na svojega moža. Brez neke svoje prave volje, pustila se je podrejati. In ko bršljanu posekajo korenine, se samo sesede.
V vsem se je zanašala na svojega moža in ko je ostala sama, jo je popadel grozovit strah, kako živeti z vsemi obveznosti na svojih ramenih naprej.
In ko je spoznala tega terapevta, se je počutila svobodno, dokler je bil med njima svoboden odnos, kjer sta lahko prosto debatirala o sto in eni stvari.
Ko pa je med njima začela delovati kemija, se nista bila sposobna pogovoriti o tem, kaj se med njima dogaja. Tukaj me ta odnos nekako spominja tudi na avtorico teme, kjer je razlagala, da sva se z nesojenim partnerjem šla igrice ljubosumja z druženjem z drugimi moškimi in ženskami.
To ni ravnanje za osebe okoli trideset let. Ker mislim, da se take igrice gredo otroci. Ljudje pri tej starosti se zavedajo, da moško ženski odnos ni zgolj ljubezenski, ampak da se moški in ženska lahko družita iz čisto drugačnih razlogov in v zdravem razmerju to ni sporno.
V glavnem, moja prijateljica ni bila sposobna normalnega zdravega čustvovanja in je resnično sanjala o zaščitniški ljubezni. Komunikacije med njima ni bilo prave in mislim, da sta si oba ustvarila vsak svojo sliko.
Zelo sem vesela zanjo, da se je podala na pot ozdravitve svoje samopodobe in odnosa s svojimi starši.. Spoznala je ljudi, ki so ji pri tem res pomagali. Ugotavlja, da zdravi nesebična zastonjska ljubezen pravih prijateljev.
On_ , .če bi bilo to res, se ne bi umaknila nikoli. Ne vem na kak način tuje? Njegove spolne zgodovine ne poznam. Če je problem samo v čustveni bližini, bi mi lahko povedal. In bi ostala. Ker ja, me je osrečeval, res me je. Z vsemi “napakami” me je. Ponavadi take ljudi zapustimo, nočemo z njimi dalje v življenju.
Vendar, če mi je jasno dal vedeti, da z mano ne želi ničesar intimnega in globjega, sem to sprejela. Ne bom rinila v njega, sploh ker vem, da tega ne mara. Lahko pa se stvari popravijo, ko me ne bo privlačil, kot me. Ne morem mu biti trenutno prijateljica in sama sebe uničevati s čustvi do njega.
[/quote]
Ne bo ti povedal, ker ne upa, si ne prizna, da se je že toliko zapletel. Dokler je bil vajin odnos “na distanci” mu je še nekako šlo, ko si predlagala še tisto več je zmrznil, “ker le enkrat se živi” in v morju je še veliko rib s katerimi bo imel… karkoli pač. On se krasno pogovarja, ti je na uslugo… ostalo ti ne more dat, ker niti ne ve da obstaja oz stvari zanika.
Ostalo si si sama odgovorila, če te je vse skupaj tako prizadelo potem res ni druge kot, da pozabiš vse skupaj
Prvo kot prvo ne vidim smisla v polemiziranju in dramatiziranju, ce iz te moke ni bilo in ne bo kruha. V nasprotnem primeru, ce zelis zadovoljiti svoj firbec ali ranjen ego pa najbolje, da ga vprasas kaj je botrovalo temu, da te je zavrnil. Sama se ne bi obremenjevala z nekom, ki mu nisem vsec in tudi ne bi rabla iskati odgovora, saj niti ni pomemben ( sploh, ker se se ne poznata na globlji ravni).
Zavedam se, da ko si enkrat cez 30 (sem sama na istem), da je vse se toliko tezje (se zaljubiti, itd..), ampak pusti in pojdi naprej, ter bodi hvalezna za ostale ljudi, ki jih imas ob sebi in te sprejemajo taksno kot si.
Ob avtoričinem zapisu se mi postavljajo vprašanja, ki se mogoče tičejo nas vseh in ne prav nje same.
Zakaj nam je bil določen človek poslan na pot. Moje mnenje je, da nekdo, ki se nas močno čustveno dotakne, v kakršnem koli smislu, ima neko sporočilo/poslanstvo za nas. Najbrž to sporočilo nismo sposobni v danem trenutku prepoznati. Posebej še, če divjajo strasti.
“Ne prepuščaj se svoji strasti, da ne opustoši tvoje duše kakor divji bik. Ona požre tvoje listje in pokonča tvoj sad in te zapusti kakor suho drevo”.
In potem, ko preteče nekaj vode, kaj bi našli na pogorišču teh strasti. Kakšna čustva bi še ostala do človeka, s katerim smo doživeli trk. tega ponavadi ne vemo, ker se takemu človeku izogibamo in smo ga enostavno odpisali s svojega življenja, ker nismo z njim predelali svojega odnosa.
V tej temi je bilo zanimivo omenjeno predelati svoj odnos z mamo/ očetom, če smo bili v tem odnosu ranjeni ali zanemarjeni. To sta edini osebi, kjer pa enostavno ne moremo pobegniti, ne predelati tega odnosa. Če smo bili v otroštvu prikrajšani za starševsko ljubezen in zanemarjeni, v življenju težko funkcioniramo, ker nam določene lekcije manjkajo.
Velikokrat je v življenju nemogoče vzpostavit normalnega odnosa s starši, če so spomini preveč boleči in če vedno znova doživljamo zavrnitve.
Zato so nam mogoče kadarkoli v življenju poslani na pot empatični ljudje, s katerimi lahko vzpostavimo globoke pristne stike, in že njihovo delovanje lahko ozdravlja naše primarne rane. Šele, ko smo sami ozdravljeni, lahko pristopimo do svojih staršev, ker jih lahko čutimo in dojemamo na drugačen način. Zelo težko je pričakovati, da se bodo oni spremenili, ampak njihova ravnanja se nas več ne dotaknejo na enak način.
Zato je smiselno pogledati, kaj je ostalo na pogorišču strasti.
Zakaj bi bilo smiselno pogledati, kaj je ostalo na pogorišču strasti, kakšna čustva do človeka, s katerim smo doživeli trk?
Se ti ne zdi, da v tej temi ta avtoričin človek zanika, da bi karkoli med njima sploh bilo oziroma je avtorica začela razmišljati o tem, da je verjetno vse skupaj le plod njene domišljije. Kakšna čustva ji lahko ostanejo? Jeza morda in ogromno žalosti.
Ob zanikanju, da bi kar koli bilo, je dobro pogledati, kaj je bil tisti moment, gesta, ko si dobila občutek, da je prestopil mejo prijateljstva. Ko sem se z nekom razšla, je hotel vsa darila nazaj in tudi on jih je prinesel. Sem si mislila: kakšen idiot. Pa morda ni slabo. Ko najdeš tisto gesto, kar koli že je bilo, stori, kot da ni bilo namenjeno tebi; na nek način mu jo vrni oziroma preko njega tistemu, ki mu je ali bi mu morala biti dejansko namenjena.
Menim, da si avtorica ni mogla vsega kar izmisliti.
Strast (moje mnenje) ni dober temelj za zvezo. Ko ta mine, kaj potem ostane med dvema. Ali razhod in potem iskati nove strasti ?
Poznan mi je primer, ko sta dva mlada človeka kmalu po poroki doživela težko prometno nesrečo. Mož ni bil hudo poškodovan, žena pa je postala težak invalid. Mladi mož ni dolgo vztrajal z njo. Kaj je bil temelj njune zveze?
Zato sem postavila vprašanje sama sebi. Ko se strasti umirijo, kaj še vidimo v drugem človeku.
Če nas je nekdo prizadel, je najbrž res najprej jeza in žalost. Pod njima pa s časoma najbrž kaj drugega.
To sprejmem, tudi meni niso vsi. In dam takemu, ki meni ni, jasno vedeti, da me ni. Ne flirtam z njim, ne zganjam neke navidezne ljubosumnosti, ne dajem dvoumnih znakov da malo bi, malo ne bi. Pač dam takoj jasno vedeti, da ne bo nič. Stara sem pa res dovolj, da sama sebe vprašam malo po zdravju-v tem primeru. Mogoče mi nagaja ego. Skratka, se bom bolj poglobila vase. Škoda mi je življenja za kup takih negativnih občutkov, ker nikoli ne veš, kaj bo jutri. Sej vsega tega se zavedam, pa vseeno…
[/quote]
Mogoče se je preprosto zmotil. Mislil, da nekaj je, pa ni bilo. Saj si napisala, da je vmes minilo ogromnoooo časa brez pravih stikov. Če bi mu bila po tistem prvem telesnem zbližanju všeč, bi ti to tako ali drugače pokazal.
Naredi si uslugo in iz takega pripetljala ne razvijaj cele filozofije, kakšen je on, kakšno si imela otroštvo, kakšen je tvoj oče, da je tipa strah čustvene bližine itd. V 99 odstotkov primerih je namreč bolj preprosto: nismo si dovolj všeč, da bi se potrudili za kaj več.
Poskusi čim manj razmišljati o njem, ni vredno. Pa ne zato, ker bi bil on slab človek, ampak ker je neproduktivno.
Nevrotična osebnost si želi nedosegljivo. Histerična oseba se tudi ostati nedosegljiva.
Nevrotik-histerik je tako dovolj pogosta čustvena navezava, dasiravno je v povprečju po spolu bolj pogosto, da je moški nevrotik – lovi nedosegljivo.
In ker knjige ne pomagajo (še nikoli niso!), športati nočete.. na terapijo verjetno ne bi šli (ker ima terapevt ene 15 stopnic do “ordinacije” bi se to lahko štelo pod osovraženi “šport”).. je običajen slovenski naslednji korak – klasične substance zanikanja: alkohol, droge in tabletke.
V tem ali drugačnem zaporedju, včasih malo mešano.
Rešijo pa čisto ni, samo poslabšajo vse skupaj.
Ta zgodba me spominja na štorijo moje prijateljice.
Tudi ona je bila tako zelo zaljubljena v nekega fanta, s katerim sta hočeš nočeš morala skupaj preživeti določen čas. Analizirala je vsak njegov pogled, gib, besedo ter v njih iskala neke znake, koliko je njemu do nje. Ko je takole opisovala, se je zdelo že skoraj logično, da je tudi on zagret zanjo kot ona zanj, ampak to je bilo le pripovedovanje iz tega, kako je ona to vse videla oziroma želela videt. Tip je bil pač prijazen, malo drugačen od ostalih tipov in to je vse.
Kasneje sem izvedela, da je začel hoditi s punco, ki jo tudi obe poznava, sedaj imata že otroke. Tako mislim, če bi njemu bilo toliko do te prijateljice, kot je bilo njej do njega, bi bil z njo, ane? Nenazadnje je s to punco začel zvezo dosti kasneje kot pa je mešal glavo moji prijateljici.
Ne znam ti svetovati, kako ga izbiti iz glave, tudi nisem nikoli spraševala, kako si je moja prijateljica izbila tole prazno zaljubljenost, ki je trajala nekaj let. Vem, da v stiku z njim ni več.
Dejansko kakršnokoli posvečanje misli in pozornosti na osebo, ki ji ni do tebe, je potrata časa.
Me je spomnilo na mojo zgodbi, ja. Tudi sama preveč analiziram, ampak to že nasplošno v življenju. Nisem površinski tip človeka, zato… je pa nekaj. Sicer ne vem na kakšen ‘prijazen’ način je prijatelj tvoji znanki izkazoval pozornost. V mojem primeru bi rekla, da je šlo bolj za posesivnost, niti ne prijaznost (govorim iz njegove strani) in kasneje seveda tudi iz moje. Kot na način: s teboj ne želim biti, nočem pa da je kdo drug s teboj, oziroma bom to težko prenesel. Ampak, seveda, to je iz vidika mojega pogleda, ki je v tem primeru nejasna slika, ker je prisotno res preveč analiziranje-kot si že omenila tudi ti. Plus, jaz tega v štartu nisem niti opazila. Na to so me opozorili drugi, da najin odnos v družbi izstopa, da se nekaj dogaja med nama in šele ko sem začela opazovat zadevo bolj podrobno, sem vidla, da sem se znašla v eni igrici, ki za dva, ki štejeta 30 let res ni v mejah normalnega. Zakaj je do tega prišlo, brez veze ugotavljati, ker je kot pač je. Ampak menim, da se vse le nisem napletla v svoji glavi. Sem pa toliko realist, da zadevo vidim v smislu, da če bi bila želja obojestranska, niti ne bi bilo potrebno analizirati zadev.
Vcasih misli same bezijo v neko smer, vsaj tako se zdi in na nek nacin iscemo razlago, ki bi pomirila naso duso. To ne bi smelo bit kaj slabega, ceprav fajn pa je, da resitev/mir v sebi relativno hitro najdemo. Verjetno tu ni univerzalne poti do tega, vsak ima svojo pot in svoj nacin do tega.
Njene misli begajo z razlogom – abstinenčna kriza 🙂
Dokler so ji bile opcije odprte se je prepuščala sanjarjenju, ki ji je pričaralo tepe trenutke in temu se res ne želimo odreč. Sedaj, ko se je on izjasnil tega sanjarjenja ni več in to jo žalosti, to ji manjka zato se sprašuje zakaj…
[/quote]
Ne bi rekla sanjarjenje. Nisem tak tip človeka. Sem bolj nagnjena k temu, da vsako stvar preštudiram, če je to pomenilo to. Za ziher. Kot si omenil v svoji prvi objavi, osrečil. In tisti filing, ko se z nekom 10 let “loviš”, ker misliš da se. In neki posebni filingi, ki jih nisi še nikoli čutil, tudi če si bil v vezi. Ker vmes sem imela veze. Samo nikoli nisem občutila tega, kot občutim, če je on v bližini. Od prvega dne. Svoje občutke najbolj poznam. Vem tudi, da z njim v vezi bi težko shajala. Nasprotja se privlačijo po mojem mišljenju samo do potešitve strasti. In tudi to bi reskirala. Šla preko svojih načel. Težko obrazložim. Tolažim se s tem, da sem vse narobe razumela 🙂 In živim naprej.