Zavrnitev
Upam, da s pisanjem malo potolažim samo sebe, če pa od koga prejmem še kak koristni nasvet, bom več kot zadovoljna.
Zanima me, kako se spopasti z zavrnitvijo?
Moja zgodba: nekaj let nazaj sem spoznala njega, preko skupnih znancev.
Že takoj ko sem ga prvič videla, sem si rekla vav. V njegovi bližini sem se počutila res čudno, pač take občutke v lajfu še nisem doživela. Mogoče me je privlačil že s tem, ker je bil kontra vsem tistim mojim pričakovanjem, kakšnega tipa si pa jaz želim. Sramežljiv, nesamozavesten, tih itd…
Meni je bilo tisto obdobje res super, skriti pogledi, občasni dotiki, pač opazila sem, da me je tudi on opazil. Zaradi njegove sramežljivosti sem zadeve vzela v svoje roke. Načeloma se s tem ne obremenjujem, ker sem tip ženske, ki ne ovinkari, mogoče le malo preveč direktna, iskrena. Poljubila sem ga, on mi je poljub vrnil, oziroma poljube. Kar sem takrat začutila, nisem še nikoli. In to resno mislim. Po tem poljubu sem pričakovala, da bo on dalje prevzel pobudo. Pa je ni. Sama zelo nerada silim v ljudi, tudi v njega nisem in tako je šel čas naprej. Začele so se ravne obveznosti, pa tujina. Druženja med njim oziroma nami so ostala, enkrat več drugič manj. Vedno naju je nekaj pripeljalo na skupno pot, da sva se kar redno srečevala, z vmesnimi pavzami. Moji občutki do njega se niso nikoli spremenili. Od prvega in do zadnjega dne sem čutila nekaj čudnega, nekaj na način, kot da moram doživeti.
In sedaj glavni problem. Pred kakšnim letom dni sem se začela zavedati, da ti moji občutki do njega samo rastejo. Projekt pri neki organizaciji naju je zopet pripeljal na skupno pot, tako da sva se tudi bolj pogosto družila in sodelovala.
Ko sem ga prvič videla po tolikem času, sem mislila, da mi bo odneslo noge. Sama nad samo sem presenečena, ker sem se obnašala kot ena najstnica. Se oproščam napisanemu, vendar vsakič, ko je bil v moji bližini, sem ga želela zvleči v prvi kot in ga “izkoristiti” za nazaj in za naprej. Meni se je dobesedno mešalo od vseh teh občutkov. Ne govorim o zaljubljenosti, ampak na način, kot da bi to morala dobiti. Težko razložim.
Ob tem naj povem, da meni osebno se on do mene ni zdel ravnodušen. Velikokrat je v moji bližini rad s kakšno flirtal in ob tem seveda pazil, da sem jaz to za ziher opazila. Tisti njegovi pogledi na meni, ko sem se npr. zgovarjala s kom drugim, pogledi, ki jih ženska pač opazi. Če sem se zaklepetala s kom, ki ga on osebno ni poznal, se mi je zdel kar malo nervozen. Če sem mimogrede sama tudi flirtala s kom (ker sem mu vračala), se je znal potegniti vase in neke zadeve študirati tudi pol ure. Vendar vedno, ko sem ga vprašala, kaj ga razjeda, je bil vedno odgovor da nič. Po vseh letih je ostal isti, tih, sramežljiv, edino še bolj privlačen.
Sicer ko sedaj pogledam zadeve za nazaj, se počutim, da sem se postavila v leto xxx, ko sem sama obiskovala srednjo šolo, moje obnašanje je bilo velikokrat temu primerno.
In…zadeva ki me je ubila…. nisem mogla več nadzorovati teh svojih čustev (ki jih btw še danes ne razumem) in sem mu povedala. Da mi je noro sexy, da ne želim nekaj na hitro, da želim, da se več druživa, ampak da ja, mi je noro sexy. S tem, da mislim, da vsak tip, ki mu kliker dela pravilno v glavi ve, kam ženska moli svojo tačko.
Njegov odgovor me je sprva šokiral, potem pa streznil. Da pač do mene ne čuti enako. Da pač mu nisem toliko sexy….
Ok, zadeve sem mlela, premišljevala. Na koncu sem si že mislila, da sem si vse napletla v svoji glavi (njegovi dotiki, pogledi, ljubosumje, itd..)..pa si nisem. Nisem edina opazila, da med nama nekaj “tli”.
Skratka, zadeva me je res prizadela. Ker, sem nekako človek, ki res težko izlije svoja čustva. Obenem se počutim ko trapa, ki je enega tipa dobesedno nagovarjala na nekaj več in od njega dobila res veliko kajlo. O tem, da je moj ponos, samozavest (kar sem jo pač sploh imela) na točki ničle in da me ego “pumpa”.
Ne morem se spraviti v red, ker moji občutki so ostali enaki. V službi me čakajo projekti, ki jih bom morala izpeljati, meni pa se v glavi pol dneva vrti ena in ista zgodba, potem sledi par ur jokanja, obžalovanja, besa, preostale ure poizkušam kaj zaspati, pa je dan mimo.
Mogoče se komu zdi vse skupaj pretirano-tudi meni se, ko to berem, ampak ne znam razložiti občutkov, ki jih imam ko je on v bližini.
Seveda sem prekinila vse stike. Ni šans, da vztrajam v njegovi bližini. Ker se poznam, ker vem, kakšna sem in ker vem, da mi bo hudo, čim bom stopila skozi vrata svojega stanovanja.
Ne vem, meni je to zelo logična stvar, da sem prekinila stike. Ob tem vsak dan pri sebi “molim”, da ga ne srečam kje na cesti in še bolj molim, da mi ne bo treba govoriti z njim, kjerkoli, ker ne bom mogla. Ja, sem jezna nanj. Ker se mi zdi, da se je z mano igral neke igrice miške in mucka, ko pa je prišlo do trenutka, kjer niso bili več heci, me je skenslal.
Oba sva sicer samska, brez družine (čez 30 let), tukaj ne vidim problema.
Tudi sprejmem, da mu nisem tip ženske, ki bi ga privlačila (čeprav je bilo videti ravno obratno).
Sprašujem vas, zakaj hudiča je sedaj njemu to tako sporno po eni strani, da sem prekinila stike in tudi odstopila od projekta, na katerem bi morala sodelovati? Mislim, sem čudna zaradi tega? Jaz osebno mislim, da ne.
In, kako naj prebolim vsa ta čustva, ki se nabirajo v meni? Knjige ne pomagajo..šport..nimam energije.. kak nasvet?
Izbral sem le del citata, na katerega bi se osredotočil. Vprašal bi le, če bi lahko te občutke (razen spolne privlačnosti) nekako enačila z občutki, ki si jih kot otrok doživela v odnosu do očeta. Je bil bolj odsoten, ti pa si si želelna njegove bližine oziroma si imela občutek, da bi morala dobiti več njegove bližine, ki pa je nekako nikoli ni bilo dovolj?
Zivjo. Mogoce se podzavestno palis na neizziveto, na kensl. Slisi se noro nelogicno, ampak tisto kar nam je nedosegljivo, nam deluje nekako skrivnostno, privlaci nas, zacnemo razmisljati, kako dobiti kak odziv in ko ga dobimo, si ga prevajamo v svojih kodah, tako da soboade z nasimi zeljami.
Iz napisanega je videti, da sta se oba sla neke custvene igrice, hot-cold in morda je bil ravno TO najvecji car vajine “kemije”. Ko pa si stvari razkrila, odstanila tancico, dala jasno vedet, kje stojis, se je ta carobnost razblinila.
Da povzamem: mislim, da si vajino kemijo skreirala sama, njegove flirte, dejanja si si interpretirala kot “nekaj” in potem so mozgani scasoma zaceli verjeti temu. In potem se je se telo odzivalo in custven ringlspil je tu.
Ko bos spremenila svoj pogled na to zadevo, se bodo tudi custva spremenila/umirila in lahko bos sla dalje. Odcikljaj se.
Ne moreš biti privlačna vsem, tako kot tudi tebi niso vsi privlačni. Žal njegovi občutki ne dohitevajo tvojih, ampak dovolj si stara, da ti zavrnitev enega tipa od stotih ne bi smela porušiti samozavesti v taki meri.
Aja, samo zato, ker menda težko pokažeš čustva, še ne pomeni, da so zato kaj bolj dragocena. Ali da si zato še bolj prizadeta. Ni nobene soodvisnosti. Pač tako je, tip je ravnal zelo fer, reci si, kakšna škoda, nato preboli, pojdi dalje in ne sanjaj več! Živi!
Ne vem kako naj ti pomagam. Lahko pa ti povem, da te točno razumem, kako se počutiš. Sem na istem. S tem, da sama lahko rečem, da sem tudi zaljubljena.
Mislim da je pametno, da si prekinila stike. Tudi, če je na njegovi strani kak drug razlog za zavrnitev, je zate še vedno najbolje, da se distanciraš in počasi ohladiš oz. preboliš. Njemu je to čudno, če sam tega še ni doživel, vem, da tudi sama pred to izkušnjo ne bi razumela.
Tudi jaz pravzaprav težko verjamem, da si tako energijo samo pričaraš v glavi in bi verjela, da se tudi pri njemu nekaj dogaja, pa iz nekega razloga ne upa naprej. Ampak za tebe je rezultat isti. Zdaj moraš pomagati sebi, da greš v življenju normalno naprej. Meni pomaga delo, novi projekti in novi ljudje, da se v mislih ne vračam k njemu.
Izbral sem le del citata, na katerega bi se osredotočil. Vprašal bi le, če bi lahko te občutke (razen spolne privlačnosti) nekako enačila z občutki, ki si jih kot otrok doživela v odnosu do očeta. Je bil bolj odsoten, ti pa si si želelna njegove bližine oziroma si imela občutek, da bi morala dobiti več njegove bližine, ki pa je nekako nikoli ni bilo dovolj?
[/quote]
Marko, pozdravljen. Glede očeta, ne, ni bil odsoten, je zelo družinski človek. Najin odnos je bil nekako povprečen. Je bil vedno odprtega tipa, tako da se ni toliko obremenjeval z mojo puberteto npr in izpadi (npr.) hehe kot mati, mogoče za moj karakter malo preveč tih in vase zaprt človek, kar pa sem se skozi leta navadila. Če sem ga potrebovala, mi je bil na voljo.
Živjo. Ja, tudi sama sem veliko premišljevala okoli tega. Če sem natančna, da sem si npr. neko kemijo sama ustvarila v glavi. Ampak, kot sem že omenila, naša druženja so bila velikokrat skupna z ostalimi znanci (izleti, kino), smo neka družba, ki se dobivamo, ko ima kateri čas. Torej, da bi bila jaz edina, ki bi opazila neke signale iz njegove strani, bi si rekla; ajd, si si vse domišljala. Pa ni bilo tako. Tudi ostali so opazili nekaj med nama in so naju spraševali v stilu; gresta letos skupaj na dopust ali pa…kdaj gresta končno na zmenek? ali pa v stilu, da je celotna družba hodila pred nama, kot češ, naj bosta malo sama itd.. razumeš kaj želim povedati?
Ravno zaradi tega sem tudi sama naredila prvi korak.
In…2 tedna po tem dogodku, me je poklicala kolegica iz družbe na kavo. Njen prvi komentar je bil, da je šokirana nad dogodkom, nad njegovim odzivom. Da je sama osebno samo čakala dan, ko prideva skupaj (kar pač bi bilo med nama). In da so vsi “navijali za naju.
Hvala za nasvet, je že malo boljše, ker po začetni razočaranosti gledam stvari že malo drugače in mi je malo lažje.
Razdvojen… v kakšne smislu?
Če se ni želel dalje zaplesti, mu tudi ni bilo potrebno v določenih momentih reagirati, kot je reagiral. Motili so ga vsi, s katerimi bi jaz lahko bila (ne da je sedaj to neko blazno veliko število). Na vsakemu je nekaj našel. Prišel bi me iskati sredi noči kamorkoli, samo da me ne bi peljal kdo od sodelavcev domov.
On_ , .če bi bilo to res, se ne bi umaknila nikoli. Ne vem na kak način tuje? Njegove spolne zgodovine ne poznam. Če je problem samo v čustveni bližini, bi mi lahko povedal. In bi ostala. Ker ja, me je osrečeval, res me je. Z vsemi “napakami” me je. Ponavadi take ljudi zapustimo, nočemo z njimi dalje v življenju.
Vendar, če mi je jasno dal vedeti, da z mano ne želi ničesar intimnega in globjega, sem to sprejela. Ne bom rinila v njega, sploh ker vem, da tega ne mara. Lahko pa se stvari popravijo, ko me ne bo privlačil, kot me. Ne morem mu biti trenutno prijateljica in sama sebe uničevati s čustvi do njega.
To sprejmem, tudi meni niso vsi. In dam takemu, ki meni ni, jasno vedeti, da me ni. Ne flirtam z njim, ne zganjam neke navidezne ljubosumnosti, ne dajem dvoumnih znakov da malo bi, malo ne bi. Pač dam takoj jasno vedeti, da ne bo nič. Stara sem pa res dovolj, da sama sebe vprašam malo po zdravju-v tem primeru. Mogoče mi nagaja ego. Skratka, se bom bolj poglobila vase. Škoda mi je življenja za kup takih negativnih občutkov, ker nikoli ne veš, kaj bo jutri. Sej vsega tega se zavedam, pa vseeno…
Hvala za suport. Mogoče je bil njegov namen doseči kaj drugega..ne vem… mene samo razjeda, da bi mi lahko povedal pravi razlog. Tako bi šla lažje naprej. Dovolj me pozna, da ve, da se z mano lahko pogovori o bilo čemu. Ampak res o vsem. Tudi če mu glava in srce delata za koga drugega, če me ni žele izkoristiti, karkoli, pač povej. Ne da si potem človek v glavi ustvari en kup nepotrebnih teorij.
p.s. če boš želela, bi bila vesela slišati tudi tvojo zgodbo. Pošiljam ti objem!
Sem pomislila tudi v tej smeri. Pa ne zaradi tega, ker je mene zavrnil. Vendar zaradi tega, ker smo pred časom v družbi imeli debato tudi na to temo (večino jih je ne konzervativnih).
In sam je podal svoje mnenje v smislu, da se samo enkrat živi. In ko je prijateljica omenila, da se s tipom, ki je biseksualen, ne bi zapletala, se mi je zdel njegov odziv malo hm preveč…čuden. Ali pa se je samo meni dozdevalo, ne vem. O tem nisem več nikoli premišljevala, do takrat, ko me je zavrnil. Ampak moj ego je sedaj v prevladi, zato o tem niti ne želim razmišljati in si delati razne scenarije v glavi.
Ne vem od kje vam ideja, da naj bi jaz okoli razlagala, da je gay?
Mislim….neprimeren komentar.
Nisva sodelavca. Kar sem že omenila. In nihče od naju nima družine. Kar sem tudi že povedala. Če pa jo ima, jo pa skriva nekje zaprto 🙂
Razlogov je seveda sto in en. In tudi hvala bogu, če je podiral punce v preteklosti različen tip punce. Samo je pa nekaj: vam bi se jaz mogoče zdela za ajd 5-tko, komu drugemu pa za 10-tko. Razumete? Stvar okusa.
Če pa se greš pri 30 razne igrice do nasprotnega spola, pa potem stisneš rep, brez, da obrazložiš, zakaj si ga stisnil, bi pa jaz takega moškega prej, kot z gay-em označila za strahopetca. Pa lep dan tudi vam 🙂
Ja, ego boli žensko, ko jo moški zavrne, potem pa travmira in išče pozornost. Ko pa ženska, velikokrat zavrne korektnega, poštenega moškega je pa vse ok. Odrastite in ne iščite samo ideal, domišljijo z svojimi očmi.
Lahko, da si bila ena izmed mnogih, s katerimi je flirtal in si dejansko tiste energije nisi izmislila. Lahko, da bo nekoč eno izbral… Ni pa nujno. Morda je njegov stil biti alfa samec.
Kaj je zdaj pomembno zate? Predvsem to, da razumeš, da greš skozi faze žalovanja. Zdaj si nekje tam, ko imaš mnogo vprašanj … Ko bodo sama vprašanja in nobenega pametnega odgovora več, je čas, da spustiš, da se več ne sprašuješ, pustiš, tisočkrat in tisočkrat znova.
