Prosim za razumevanje in brez obsojanja, saj se že dovolj krivim sam. Vem, da sem odgovoren za svoja lastna čustva, kot odrasel, ampak mi ni jasno (še) marsikaj.

Spoznal sem nekaj let mlajšo punco staro 23 let. Po 2 mesecih sva se zmenila, da sva prijatelja. Sem naredil paniko (strah pred zapustitvijo, moja anksioznost), ampak sva se pogovorila, vse ok. Nisem pričakoval nič več kot to. Ok. Moja samozavest je upadla, bil sem slabše. Po 2 mesecih, ko se nisva videla, samo pisala, me je zavrgla kot žvečilni gumi preko messengerja. Prej “dragocena duša si mi, dajva si pisat 3x na teden”, potem pa “iščem samo moža”. Zaradi strahu pred zapustitvijo in načina prekinitve odnosa sem po nekaj letih dokaj ok življenja spet padel v depresijo, anksioznost. En mesec trpljenja brez dneva življenja. Ok. Ji povem, kaj se je zgodilo (čeprav ji na začetku nisem hotel, da ji ne bi bilo hudo) in po nekaj tednih mi da priložnost, da se pogovarjava. Ok. Začnem. Psihoterapija, antidepresivi, delo na sebi itd. Postala sva bolj prava prijatelja, prijateljstvo ponudi ona, ko vidi, da sem zabaven. Dogovorila sva se, oziroma ona je postavila mejo, da se vidiva na 2 tedna, da ne zmore več kot toliko odnosov, ok razumem. Vmes med srečanji se ne pogovarjava. Ok. Se druživa na 14 dni, imela sva se fajn. Poletje, pohodi, ležanje v travi, igranje, zafrkavanje, pogovori pod zvezdami ipd. “Ful si zabaven, fajn mi je s tabo,” Bil sem boljše, končno se mi je zdelo, da imam nek lep odnos, varen, iskren, igriv, globlji, izpopolnjujoč. Ona je imela vmes fanta, kar sem lepo sprejel, celo bil iskreno vesel zanjo. Nato sva se spet videla redkeje in redkeje. Decembra sem bil zopet slabše z depresijo in ji povedal, da se počutim kot drugorazredni prijatelj, saj sem se tako počutil, saj me je počasi odrivala in me je spet postalo strah, da bo na lepem spet prekinila odnos. Delal sem na sebi, ampak tako strah me je bilo spet izgubiti nekoga, s katerim imaš res tisti lep prijateljski odnos, s sočutjem, deljenjem, smehom … vseeno. Verjel sem, da bo vse ok. Da se vidiva, pogovoriva, da ji povem, da prevzamem odgovornost za svoja čustva, in mi je čisto ok, da se samo vidiva tu in tam. Na par tednov, kot do sedaj. Ok. Začnem skupinsko terapijo, delam še več na sebi, berem knjige. Tedni minejo, jaz imam nekaj vmes, nekaj ona, nato izgovori, nimam časa, to in ono. Ok. Neham. Dam prostor, čas. Čez pol leta vprašam za pogovor. Da se opravičim, da se v miru pogovoriva. Gladko mi napiše, da noče obnavljat odnosa. V službi nekaj na hitro odpišem (si mislim, ok, bom jutri v miru odpisal). , Ne morem, blokirala me je, kot da sem nek tiran. Samo pogovorit sem se hotel, pojasniti stvari, pa nisem imel niti možnosti v miru odgovorit.

Ok. Vem, da so mi te stvari manjkale v otroštvu, kar mi je ona dala. Pozornost, povezanost, prijateljska ljubezen,  pogovor o čustvih, objemi, smeh, igrivost … Vem, da nisem sam kriv (noben drugi niti) za moj strah pred zapustitvijo, ampak da moram sam delati na njem. Razumem, da ji bilo decembra preveč žalosti z moje strani, da ni zdržala. Da ima vsak pravico prekiniti in vzpostavljati odnose po želji. Ampak zakaj ne dati druge priložnosti, če se imaš z nekom fajn, zaradi ene napake in težave, ki jo imam, na kateri delam na polno. Zakaj ne iti v pogovor v živo, da si poveš, lej ob tem in tem se počutim tako, jaz pa ob tem čutim to. To me je prizadelo, a si lahko predstavljaš, kako mi je … Prosim ne počni tega. Da se razumeš, čutiš, vzpostaviš razumevanje, odnos, opravičiš, če je treba itd. Zakaj? Zakaj ne verjeti,.da se človek trudi? Zakaj zavreči odnos, kot da ni bil nič. Kot da nikoli ni obstajal. Zakaj blokirat komunikacijo, kot da si ne zasluži pogovora in druge priložnosti? Kot da zanjo ne obstajaš več? Zakaj tak ekstrem? Vem, da toliko hrepenim po izpopolnjujočem odnosu, da mi je ta odnos toliko pomenil. Da sem naredil napako, očital, da se vidiva premalo. Zakaj prekiniti odnos takoj, ko je nekaj narobe, ko ni samo prijetno in zafrkavanje in pogovori o boljšem svetu … Moja travma mi uniči odnos z prijateljico, ostanem pa spet sam s svojo težavo, izpljunjen, krivim pa seveda sebe, da nisem uspel skomunicirati, zdržati s strahom … pa vem, da ni odnos odvisen samo od mene.

Če delaš na reševanju svojega psihičnega problema je pohvalno in upam, da ti bo čez nekaj časa uspelo. Trenutno pa nisi v dobri fazi oz. je tvoj strah pred zapustitvijo še vedno premočan, da bi lahko imel normalno zvezo. PUnca je bila zelo v redu in iskrena in ti je jasno napisala, kaj hoče in česa ne. Tebe v svojem življenju noče, kar pa ni nobena tragedija, saj je žensk in nasploh ljudi na svetu veliko. Moral boš tudi prerasti otroško potrebo po zlitju z mamo, tega ne bo nikoli več in to z nikomer. Tudi vsi ostali tako živimo. Ti si sam sebi najboljši prijatelj in vsak človek je sam v svojem bistvu. Ljudje okoli so pa dodatek k življenju. Poskusi biti malo manj zahteven do drugih.

Ja, delam. Sploh ne gre za zvezo, ampak prijateljstvo. Odnos pa se kar nekako ni zdel varen. Kot da sem vedel, kaj se bo zgodilo.

Imaš prav …

Meni se zdi tragedija, saj takega odnosa že dolgo nisem imel in hrepenim po njem. In tako nesigurni so odnosi. Nič ni sigurno. Nekdo se ti zdi dober prijatelj, drugič te lahko pa opravlja ali ti obrne hrbet, ko ga najbolj potrebuješ.

Ja res smo sami v bistvu.

Take “prijateljice” niso zate. Za to, kar se ti je zgodilo, se ne obremenjuj.

Najprej se osvobodi tesnobe in depresije. Pridobi na samozavesti.

Deklet in žensk na tem svetu je ogromno. Dobi si tako, ki te bo imela rada, te spoštovala in ti bo zvesta. Neresne skenslaj. Take, ki imajo fanta, pusti pri miru, oziroma se jim ogni, da ne boš še bolj razočaran.

Vse dobro ti želim. Mlad si, vse življenje je še pred teboj. Srečno.

Hvala za lepe besede. Mlad? Večina ljudi si ustvari že družino pri teh letih. Jaz pa ne morem dobit enega izpopolnjujočega odnosa. Včasih si želim, da bi mi bili trači in kakšno je vreme dovolj. Drugič, da me sploh.ne bi bilo in ne bi trpel po mesece, leta.

V vsem zapisu pogrešam podatek kaj tebe veseli, kaj rad počneš, v čem uživaš (poleg ukvarjanja s to punco in skupnih dejavnosti z njo). Energija namreč deluje tako, da boš ok, ko boš našel ta “balance” v življenju. Na ta način tudi drugi ljudje ne bodo imeli občutka, da se želiš nalepiti nanje in da lahko le oni dajo smisel temu, da živiš.

Moje mnenje je, da je dekle prekinilo odnos zaradi tega občutka. In moj predlog je, da začneš živeti svoje življenje. Verjemi, težko je le začeti (ker stvari nimaš pod kontrolo in ne znaš), a potem kmalu vidiš, da je življenje na ta način lahko čudovito. Ne vseskozi, a vseeno je.

Rad sem treniral aikido. Šel na sprehod. V hribe. Bil na soncu. Poslušal naravo. Se pogovarjal z tujci. Sedaj me nič ne veseli in v ničemer ne uživam. Ne rabim veliko materialnih stvari. Odnos, ki sem ga imel, je bil toliko boljši od vsega, da je vse drugo brezveze. Vedno, ko najdem tisti pravi izpopolnjujoč odnos, ga izgubim, ko punce vidijo moj strah, ki pa nima veze z njimi! Ampak s tem, da se bojim spet izgubit odnos. In se ponovi. In drugih odnosov nimam takih, zato še toliko bolj boli. Verjemi, nikoli ne bom vedel, zakaj je ptekinila. Moje izkušnje so, da velikokrat niso iskrene. Od tebe nočejo, da upaš karkoli, one pa te testirajo in manipulirajo, flirtajo. In verjamejo svoje, ne vem, kaj. Se nočejo pogorit, ampak raje block in čau. Prej pa, oh, ti si najboljši človek, dragocen si mi itd. Itd. Dokler te rabijo za zabavo, pozornost, si ok, potem pa, next. Vedno sem mel punce v dobri luči, a verjemi, da jih nimam več.

Ups ,dobro bi bilo,da bi ozavestil  svoje občutke in delal na njih .Načeloma že veš kaj je tisto kar ti povzroča težave ,ampak še vedno je tvoje počutje odvisno od drugih .Kot bi svojo srečo dajal v roke druge osebe in,ko se tvoja pričakovanja ne izpolnijo si potrt in razočaran to je never ending story .Depresija je posledica dlje trajajočega nezadovoljstva in potlačenih čustev ,zato se večina časa počutiš kot se .Iz lastnih preteklih mojih izkušenj ti povem,da tudi vloga žrtve in samopomilovanja ti ne prinese nič lepega.Sprejmi odgovornost za svoje življenje ter lastno srečo .Sreča je stanje duha ,to ne pomeni,da si vsak dan naspidiran in skačeš do stropa temveč,da se preprosto odločiš bit srečen ,ket se želiš ti vredu počutit.Je treba delat na sebi ampak je vredno vrjemi na dolgi rok absolutno.Kjer je volja tam je pot.Zavedaj se svoje lastne vrednosti nauči se imet najprej sebe rad in cenit ,če se ti kdaj kaj zalomi se ne obtožuj in kritiziraj ,ker smo vsi samo ljudje z občutki takimi in drugačnimi saj smo samo ljudje.Sprejmi jih in jih poskusi spremenit v nekaj dobrega .Primer : Jaz nisem dober/ jaz sem dober ,Jaz nisem vreden/jaz sem vreden itd.Vse kar misliš to občutiš in tu se ustvarijo prepričanja ,ki smo jih usvojili tekom življenja bodi si v družini in okolju kjer smo odraščali ,če jih ne predelamo nam znajo kar konkretno zagrenit življenje .

Good luck!!!

Hvala vsem. Opazujem občutke, menjali so se tesnoba, jeza, sovraštvo, odpuščanje, žalost, apatija … Brez AD ne bi sploh mogel v službo. Ja, vem kaj je depresija, ampak ne moreš se kar prisilit, ni tako enostavno, u, od jutri naprej bom zadovoljen (srečen besede ne maram, ker nihče ni stalno srečen). Ja, čeprav dolgo nisem imel težav. Dokler ta punca ni ravnala z mano kot z gnojem. Karmen, upam, da nihče ne bo tako ravnal s tabo, kot si ti z mano! Niti poslovit se nisem mogel od nje! Niti pogovorit. (Trenutno sem jezen).

Problem št. ena, ki je easy rešljiv, je to da ženske odvračaš s svojo čustvenostjo, strahovi, mehkužnostjo. Ženskam ne paše če se desci obnašajo ko ene “babe”. Ona si mora želet družbe s tabo, ne pa da jih izmozgaš bohve s kakšnimi problemi, pogovori, “jokanjem”. Zato se umikajo, ker si naporen. Posesivnost, ljubosumje in ostale neumnosti, to si moraš povsem izbiti iz glave. Ta prav dec se požvižga na to. Ženska se noče družiti s tabo? Prav, briga te, pojdi drugam, brez kančka zamere in očitkov. Nov avtobus pripelje čez 15 minut, zapomni si to.

Pri tvojih letih se moški začne šele zavedat svoje moči. Kakšna družina in otroci, pozabi na to zaenkrat, se ne mudi, za vse to bo še čas. Dec je na svojem vrhuncu od 35-45 leta. Ženskam to začne padati že po 25 letu (biološka ura itn). Situacija je med spoloma povsem drugačna. Lej po tvojem pisanju vidim da si inteligenten, problem trenutno so samo tvoji zgrešeni miselni vzorci in nič drugega. Začni se izobraževat, prebirat knjige (in s tem ne mislim romanov). Si velik potencial in začni se tega zavedat.

Potrebna bo kompletna preobrazba. Za začetek pozabi na odnose z ženskami. Ne bojo te rešili iz te luknje v kateri si. Ženske so samo pika na i, pred tem moraš biti zadovoljen sam sabo. In zaenkrat to nisi. In prosim, ne prijateljuj z ženskami, ki si jih želiš za partnerke. Nikoli.

Dec mora it čez več faz da doseže svoj notranji mir (samozavest). Ženske ti ne bodo dale notranjega miru, še hujš, če ne boš pripravljen te bodo požrle živega in poglobile tvoj problem. Ampak vse to je easy rešljivo!

Točke na katere se moraš osredotočiti od sedaj naprej:

Delo na lastni karieri – študij, konstantno napredovanje v znanju, službi, poslu. To ti je številka ena. Postati moraš specialist na svojem področju, na področju ki te zares zanima. Bodisi v službi ali lastnem podjetju. 
Tvoj prosti čas morajo zapolniti hobiji. Vse kar te zanima in kjer lahko napreduješ, psihično in fizično. Npr. zgolj za dušo ali celo kot kandidati za posel, kariero.
Šport! Redna telovadba, vpiši se npr. na boks. Začuti fizično bolečino. 
Zdrava prehrana, zmanjšanje alkota, črtanje cigaret in podobnih neumnosti
Črtanje posedanja, životarjenja, dolgočasenja, igranja igric, gledanja tv, pornografije itn

Bolj ko se boš osebno izpolnjeval, bolj boš zadovoljen sam sabo, bolj boš privlačen za ženski spol. Prišle bodo same, verjemi. Brez da jih loviš, one morajo loviti tebe, zapomni si to. Ti si glavna nagrada, ne one. 

Dec mora biti miren, preudaren, flegma. Vsaj navzven (do žensk). Fake it till you make it, če ne gre drugače.

Toliko zaenkrat.

Hvala vsem. Še enkrat poudarjam, da nima nobene veze z romantičnim odnosom.

Sem dobil odgovore od nje in je vse 50% lažje. Ko bi se le tako pogovorila veliko prej. Pravzaprav je zelo uredu oseba in si je nisem zaslužil v svojem življenju. Preveč čustvenih težav imam, ker nisem imel nobene vzgoje.

Pozna kdo iz osebnih izkušenj kakšnega dobrega vedenjsko-kognitivnega terapevta?