zavračanje zdravil in vdanost

Hvala, ker ste pripravljeni z nami deliti vaše znanje in izkušnje, ter nam tako pomagate, da lažje stojimo ob strani ljudem, ki se soočajo s smrtjo.

Presenetila nas je novica, da je naš bližnji zbolel za neozrdavljivo boleznijo in da so mu šteti dnevi. Zravniki mu ne dajo več kot nekaj mesecev življenja. Kako naj pristopimo k osebi, ki se je prenehala boriti, ki se je vdala v usodo in zavrača vsakršno terapijo, ki bi mu pomagala lajšati bolečine?

Hvala

erika

Spotšovani!

Hudo nam je ob nekom, ki odkloni terapijo svoje bolezni in najbrž še bolj, če odkloni lajšanje bolečine in tako trpi po nepotrebnem.
Po mojih izkušnjah se velja spet in spet pogovarjati. Ne mislim prepričevanja, temveč pogovor o vsem, kar našega bližnjega muči. O čem razmišlja, kaj ga najbolj skrbi, kaj si v dani situaciji želi. Pogosto takšno pogovarjanje s sprejemanjem, karkoli že slišimo, brez sodbe ter nasvetov, brez pričakovanj, kako bi moralo biti po naše, odpre kaj več prostora za sprejetje situacije, kjer ni več potrebe po upiranju s trpljenjem.
Velikokrat je razlog prava eksistencialna bolečina, ki ji je telesna le manjši del. Spet lahko pomaga naša sproščenost v minevanju in smrti, naša brezpogojna prisotnost in sprejemanje.
Če pa bližnji vztraja pri odklanjanju vse pomoči, ima seveda tudi za to vso pravico. Ljudje smo tako zelo različni in tako si vsak drugače kroji svoje življenje in trpljenje, da nam včasih navsezadnje ne preostane nič drugega, kot da se učimo tudi to sprejeti ter ohranjati našo nesebično prisotnost.

lep pozdrav,