Klasična zgodba. Moj 22 mesečnik zavrača oz. ignorira bratca. Je zelo zgovoren, ampak sedaj ne pove nič kar ga vprašaš v vezi z bratcem, pove, da je to pač en dojenček. Problem pa je tudi, da zavrača mene kot mamo. Noče se cartat pri meni, ne smem ga polubčkat, nič, vse samo ati. Približujem se mu na vse načine in mu izkazujem pozornost, pa se odvrne od mene. Mi je verjetno zameril da me 7 dni ni bilo (carski rez) pa še bratca sem prinesla. Kako dolgo lahko pričakujem to krizo in kako naj ravnam?

Sama sicer še nisem mamica, zato ti tole verjetno ne bo v pomoč :)), se pa spomnem, kako je reagirala moja takrat 6 letna nečakinja ( sicer zelo živahna in gobčasta) na svojega novorojenega bratca. Zelo podobno kot tvoja hčerkica. Kot da je bila šokirana, prenehala je govoriti, postala je gluha za vse okoli sebe, kot da sanja … o dojenčku sploh ni želela govoriti, kot da ga ni. Žal se ne spomnem, koliko časa je to trajalo (od takrat je že skoraj 7 let), se je pa vse uredilo in danes obožuje tako bratca kot sestrico. Še imela bi kakšnega 🙂

Malo si me zavedla z naslovom, sem mislila da imaš dvojčka.
Odvisno sedaj kako si ga pripravila na dojenčka. Ste povedali celotnem sorodstvu, da mu morajo čestitati, ker je sedaj bratec? Mu govorita z možem, kako je sedaj on pomemben itn itn? In kako ga ima dojenček blazno rad, v bistvu najraje od vseh? Se z možem zelo glasno čudita, kako neverjetno se dojenček ravno njemu najlepše smejčka, ga gleda itn itn, in to zato, ker ga ima najraje?
Poskusi z vsem tem.
kar se pa tebe tiče, pa ….. čas bo naredil svoje, veš. Vzami se nekaj časa tudi zanj in počnita vidva nekaj, kar sta tudi pred dojenčkom. Vidva sama.

Kaj pa, ce z atijem malo zamenjata vloge? Ce ati malo skrbi za dojencka in ti za starejsega otroka? Ce pustita atija doma z dojenckom ali pa gre ati z dojenckom na sprehod, pa sta vidva malo sama in se igras z njim, kar je njemu vsec?
Meni je cisto logicno, da se tako mali otrok pocuti izdanega. Njegov svet sta mama in tata in on. Potem pa v ta svet pride se nekdo, ki ga imata mama in tata rada in otrok si mora prej popolnoma svoja starsa z nekom deliti. Kje bo en dveletnik razumel, ko mu starsi recejo, imas bratca, imamo ga radi, tako kot tebe, ampak tebe imamo pa se vedno radi.

In ce primerjam s temami o prevari, ki so zadnje case tako pogoste: bi ve kupile zgodbo moza: zenka, tako te imam rad in mi je tako fajn s tabo, da sem si zazelel se eno zensko in sem jo pripeljal k nam domov. Njo ljubim tako kot tebe in se tebe ljubim enako kot prej. Ne pali, a ne?

Morda pa prehitro sklepaš.

Otrok je ravno v občutljivem obdobju. Počakaj še malo, boš videla, da boš kmalu ti številka ena in boš vse morala ti, drugih ne bo šmirglal. Kar se tiče sorojenca – ja seveda je to zanj popolnoma novo, še za nas, starše je. Pri nas je razlike 19 mesecev, pa se obnaša,kot da nima sorojenca. Ko kaj vprašaš pač pove, pa dudko hoče občasno dati, sicer pa mlajšega sorojenca ne šmirgla ravno najbolj. Problem bi bil po mojem kvečjemu če je otrok do sorojenca nasilen. Pa nikar ne pričakuj velike ljubezni 1-2-3. Vsi nismo sprogramirani, da “čim vidimo dojenčka ga že neskončno ljubimo” ampak rabimo čas, da človeka začutimo, se navadimo, ga vzljubimo. Za to pa imate še veliko veliko časa.

Kar se tiče pozornosti v relaciji ti – otrok pa mislim, da se ne vsiljuj in ne pretiravaj. Vprašaj ga, če ga lahko objameš, vprašaj ga če bi s teboj počel to in to. Upoštevaj njegovo voljo, verjetno tudi tebi ne bi pasalo, da bi te nekdo kar naprej nekaj žnaral. Daj mu čas. In tudi sama si vzami čas, ko boš le njemu na voljo, pojdita sama na sprehod, nabrat jabolka, v knjižnico,…

Srečno.

Ne vsiljuj se mu. Če hoče očka naj ga ima. Nikakor ga zato ne kregaj ali se delaj užaljeno.
Moj nasvet je, da si vzameš čas samo za njega. Vem, da je sedaj to precej težko, ker (domnevam da) dojiš.
Ampak pojdi le z njim kam se igrat, nekam, kamor rad gre, na tortico ga pelji…ali kaj podobnega. Pa ne vsi skupaj. Ampak le vidva.
Mislim, da bo minilo. Še toliko prej, če bo videl, da si še zmeraj vzameš čas le za njega.

Pri nas smo dajali to čez pozimi, pa sem bila prepričana, da smo našo triletnico ful dobro pripravili )smo brali knjigice, je mazala trebušček, je dobila darilo, ko se je rodil…vsi so rekli kok je fajn sestrca…), je blo pa tudi pri meni tako, da sva bila not 7 dni (zlatnca) in se mi zdi da ji je bilo takrat dovolj. Trajalo je 2-3 mesece, počasi je šlo na bolje. Vzela sem si čas samo zanjo, nisem je pa silila, če ni hotela pa nič…pa pazila sem, da ga nisem lupčkala pred njo oz. če sem ga sem prec še njo. Danes je vse ok, malo ljubosumja je še, ampak bolj občasno… Ne sekiraj se preveč imej ga rada in mu to pokaži, pa se bo uredilo..

nisem brala vseh odgovorov … naša izkušnja je sledeča: naša je bila stara 25 mesecev, ko je dobila sestrico. lepo jo je sprejela, čeprav je imela občasno nekakšne izpade. čeprav se mi tudi zdi, da tako malim ni še čisto jasno, kaj se dogaja … zanimivo je bilo npr. v vrtcu, ko o sestrici ni hotela povedati ničesar, povedala je samo, kako ji je ime in to je bilo to.

Nasa je bial stara 16,5 mescv, ko je dobila sestrico, cez 8 tednov pa se bratranca. Kar rpecej smo jo pripravljali, vedela je, da dobimo dojencka, se ena deklica v vrtcevski skupini je nekaj prej dobila bratca.

Naslednji dan po porodu je prisla na obisk v porodnisnico, potem pa se naslednji dan. Sestrica je bila takoj njena. Najprej je imela nabrz obcutek, da je to igraca, zdaj je pa njena ljubica. Ko pride iz vrtca, ko se zbudi, skoraj kadarkoli, je njeno prvo vprasanje po sestrici.

Starejsa je normalno v vrtcu, je bila in bo, zjutraj ji vrze lubcka in gre, brez tezav. Popoldan kdaj tudi oci vzame mlajso, pa greve midve s starejso se igrat, vcsih ju tusira oci, vcasih mami, vcasih bere pravljice mami, vcasih oci…..

Samo brez hitenja, ihte in pretirane zelje. Najbrz je bratec prerpican, da nimas ves casa zanj, a ga bo ze minilo. Morda pa imate v vrtcu svetovalno sluzbo, ki vam pomaga tudi v teh situacijah. Mene so zelo prijetno presenetili.

Ja, saj… Do malega sploh ni agresiven, ampak ga dokaj ignorira, ne silim pa vanj. Z mano pa je nemogoč. Včeraj greva na sprehod pa se je samo cmeril, na vse kar sem ga vprašala pa je odgovoril “Neee mami” in “ne bom mami”, katastrofa!!! Finta pa je da se z babico in ostalimi normalno pogovarja in odgovarja z mano pa ne. Mi je kar hudo.

Normalna faza. Pri nas je bil blazno ljubosumen prvi mesec(25m sta razlike), kar skozi se je nekaj cmeral, non stop je moral biti zraven, niti eno minutko ni hotel biti ločen od mene, ko sem prišla domov iz porodnišnice.Pa smo ga zelo dobro pripravljali in sem ga vključevala povsod in v vse, mu posvečala vsak dan kakšno urico-samo njemu.Nehal je jesti, začel se je zbujati ponoči, skratka…kaos, no po enem mesecu se je zadeva uredila, in sedaj…se veselo pulita za igrače:)).
LP, D

Pri nas sta razlike 20 mesecev. V porodnišnico starejši ni prišel, ker me enostavno doma ni kaj preveč omenjal in sva z možem sklenila, da je bolje, da ne pride. No, ko sem prišla domov ni bilo kaj dosti razlike. Če sem imela mlajšega v naročju oz. ko sem ga dojila, ni bilo panike, če ga je imel pa ati, se je hotel še on crkljat.
V glavnem, odvisno je od otroka. Pri nas je zaenkrat vse, kot je bilo pred prihodom novorojenčka (danes je star 3 tedne), le ponoči se starejši zbuja in joka, prej je pa spal celo noč. No, upam, da to hitro mine.
Srečno.