Zavod za psihosocialno pomoč
Odgovarjam vam sicer pozno – a vendar. Sprašujete po izkušnjah, ki jih imam z Zavodom za psihosocialno pomoč z umetnostjo – krajše ga imenujejo kar Zavod PU. Z eno besedo samo dobre. Da pojasnim, zakaj je tako pa moram napisati malo več.
Kot oče hčere s prehransko motnjo sem se na Zavodu PU najprej udeležil delavnice o motnjah hranjenja in se kasneje vključil v skupino staršev. Pred tem več let nisem vedel, da je hči zbolela. Ob pogovorih v skupini staršev, ki jo je vodila Ana, sem spoznal, kako globoko lahko v družino zareže motnja hranjenja. Že samo to, da v skupini poveš, kaj kot starš doživljaš, pomeni veliko olajšanje. Počasi sem se tudi učil, kaj pomeni, da si v oporo svojemu otroku kljub vsemu, kar se dogaja in kar ni mogoče sprejeti z običajnim razmišljanjem. Veliko spoznanje je bilo tudi to, da moram poskrbeti tudi zase, za svoje zadovoljstvo, gojiti partnerstvo, prijateljstva, hobije – skratka ne klecati pod bremenom težav ampak si nabrati toliko “energije”, da je imaš sam zadosti in jo potem lahko podarjaš tudi drugim.
Sprašujete tudi o učinkovitosti. “Objektivnega” merila za učinkovitost nimam. Bolje poznam svojo družino, malo tudi družine drugih staršev iz skupine. Mogoče si lahko ustvarite svoje mnenje, če pogledate nekaj mnenj staršev, ki so na domači strani Zavoda PU, eno med njimi je tudi moje. Stran je dostopna na:
http://users.volja.net/zavodpu66/