Na spletni strani Zavoda Pogreb ni tabu je objavljen odličen članek na to temo, ki ga je napisala Ana Drevenšek.

“Smrt in podobni dogodki lahko v nas vzbudijo iracionalen strah, zaradi katerega se izoliramo od sveta in zapremo v svoj notranji prostor poln strahu in pošasti ter se odpovemo svojem življenju in samim sebi še preden zares umremo ali se poslovimo od ljubljene osebe. Zato je tako pomembno, da med procesom umiranja ne izgubimo stika s seboj ter spremljamo svoje notranje dogajanje in ga jemljemo resno. Umiranje je zadnja priložnost, da smo v tem življenju iskreni s samim seboj, da si priznamo želje, čustva, dvome, vprašanja o življenju, da izpovemo svoja skrita čustva, naredimo to, kar smo vedno verjeli, da je prav ter začnemo živeti po načelih, v katera zares verjamemo.”

Povezava do članka Zavestno umiranje[/url]

Kaj pa za vas pomeni zavestno umiranje? Ali menite da obstaja življenje po smrti?

Zame zavestno umiranje pomeni, da se v popolnosti zavedaš, da se tvoje življenje v tej obliki in osebi zaključuje, da si dosegel, kar si si zadal in da je prišel tvoj čas za odhod domov.

Zdi se mi pomembno, da se v času umiranja, zavedaš, da umira oseba, ki je živela to življenje in pri tem, ko se od te osebe zavestno oddaljuješ, ne daješ prednosti strahu in razočaranju, saj si to osebo potreboval le, da si izkusil takšno življenje, v katerega si se podal. Tisto, čemur ponavadi rečemo notranji glas, živi dalje, saj si to v bistvu ti.

Izjemno pomembno je, da v času umiranja nimamo v sebi strahu in razočaranja. Takrat ni nič bolj pomembno kot to, da se sprijazniš s tem, kako si živel in kaj si dosegel, da si hvaležen za to življenje in, da se prepustiš procesu umiranja. V sebi in s pomočjo drugih, ki so ob tebi, je potrebno najti mir in zadovoljstvo. Tako je pot domov mirna in brez zapletov. Mislim, da je zelo pomembno, da ob umiranju nismo sami, razen, če ima kdo izrecno željo. Gre za čas, ko še nikoli prej, nismo potrebovali toliko podpore svojih bližnjih oz. tistih, za katere čutimo, da pripadajo našemu srcu. Pri tem bi omenila še samo to, da se mi zdi zelo pomembno, da nimamo občutka, da svoje bližnje zapuščamo oz. da je to zadnji čas preživet skupaj. Zapuščamo samo ta svet, Zemljo in telo, s svojimi bližnjimi bomo vedno skupaj.

Moja občutenja mi pravijo, da vse kar si zapustil ob prihodu na ta svet, te bo pričakalo, zato je resnično pomembno, da smo mirni in se zavedamo dogajanja, brez strahu in panike.
Svojo pot, ki jo tukaj zaključimo, nadaljujemo v bivanju, ki si ga tukaj ne moremo predstavljati. Kakršnokoli predstavljanje in domnevanje je brezsmiselno, saj se je potrebno v celoti prepustiti tukajšnjemu življenju in mu zaupati. Vse kar je tukaj potrebno vedeti je, da na koncu odhajamo domov, tja kamor zares spadamo.

Zelo rada, bi podala svoje razmišljanje o tem, kaj mislim s tem, da gremo vsi domov. Podoživi trenutek, ko si v svojem življenju, čutil pristno veselje in ljubezen v svojem srcu in si komaj čakal, da to veselje deliš z drugimi. Ti trenutki se seveda od vsakega posameznika razlikujejo, vendar tisto kar šteje je stanje, v katerem si živel tisti trenutek in to občutil, saj v takšno stanje se vračamo, vračamo se domov.