Spodaj se piše nekaj o podkupovanju šolnikom, nič konkretnega. No, jaz jim nisem dala osebno še nič, je pa otrok brez problemov. Se mi je pa porodilo vprašanje, ali dajete, ne bom rekla podkupnino, darilca svojim zdravkom? Namreč, sam asem nekajkrat letno pri njih, imam eno zoprno kronično težavo, in ugotavljam, da je okrog novega leta tam kar nekaj – flaške, bonbonierce… Zdaj pa ne vem, ali sem izjema, namreč meni je to kar zoprno in ne bom verjetno nikoli dala, saj tja pridem po nekaj, kar plačam itak. Prijaznost z obeh strani mi je veliko bolj pomembna. Povejte, daste kdaj vi komu , mogoče celo kaj večjega?

Iz prve roke, tudi zdravnikom je to zoprno in ne veš, s čim boš bolj užalil pacienta, ali s tem, da vzameš ali s tem, da zavrneš.

Mah, moja mama je taka, da vedno, ampak res vedno kaj vlači k zdravnikom (kava, bomboniera, tudi kako vino, domača dobrota…). Meni se zdi to neumno. Ok, moja tašča ima npr. onkologa, s katerim je zelo zadovoljna in hodi redno na pregledu, zato mu okoli novega leta kaj nese. To se mi ne zdi sporno, vsekakor pa je sporno pretiravanje, še posebej pa, če zdravnik ne migne ravno s prstom.

Tudi sama delam z ljudmi v javni službi in mi na misel ne pride, da bi karkoli sprejela. Vem, da lahko s tako zavrnitvijo užališ človeka, ampak sem jasna in odločna – če že kdo kaj prinese, rečem, naj dajo svojim otrokom in da vem, da so s tem želeli samo izraziti hvaležnost, vendar je to moja služba in da sem plačana za svoje delo in mi je (brez lažne skromnosti) v veliko zadovoljstvo, če ljudje opazijo moj trud, so hvaležni in me pohvalijo.

Iskreno povedano, tam, kjer jaz delam, se pogosto dogaja, da se kakšna odprta bonboniera, čokolada valja tudi teden dni, predvsem kakšen after eight, pa da je ta še z belo čokolado…(o).

Če že, potem le kakšnih 10 dkg kave ali kaj doma narejenega.

Se mi zdi, da se taka “darilca” bolj prakticirajo po ZD.
Jaz sem ene 8 let nazaj svojemu zobozdravniku in sestri nesla nekaj, za kar sem vedela, da imata rada. Sta mene in partnerja rešila neznosnih bolečin – za vedno!

Okrog Božiča, če sem ravno naročena, kakšno malenkost. Sicer pa ne.

Pri zdravnikih sem na žalost stalna stranka – sem precej bolna, nekaj je tudi podedovano, tako da bom stalna stranka še naprej. Vedno se jim prijazno zahvalim. Če grem samoplačniško, za storitev tudi plačam. Nikoli pa ne dajem nekih darilc. Milsim, da je zdravnikom to zelo zoprno. Tudi dajanje nekih domačih pridelkov in izdelkov mi je čisto mimo – človek ima vendar v redu plačo, si bo menda ja kupil živila ali pijačo po svojem okusu, ne pa da bo užival tisto, kar bom jaz spackala doma in se spraševal, iz kakšnih sestavin in v kakšnih higienskih razmerah je ta domači pridelek sploh nastal.

Nikoli ne nosim daril, saj ne delajo voluntersko.To je njihov poklic, ki so si ga sami izbrali in mislim, da če si zadovoljen z njihovim delom, je iskrena zahvala-v obliki besede, več kot dovolj.

Vprašanje bi morala zastaviti pred cca 10-imi do 20-imi leti, ko je bil sindrom belih in plavih kuvert tudi v zdravstvu zelo dobro poznan 😉 Danes se morda to zgodi le še na kakšni medicini dela, ko kak 85-letni voznik želi podaljšanje vozniškega dovoljenja, pa mu to uspe in poizkuša podkupiti…..Jaz srčno upam, da ne, ker so taki vozniki na cestah večinoma že popolnoma brez hitrih refleksov in počasnih dejanj, tudi precej napačnih dejanj ( vioženj v nasprotno smer, neupoštevanje prometnih znakov, neorientiranost na vozišču, ipd) in ni prav, da ne sledijo zakonom narave, da ko je čas, je čas tudi prenehat z vožnjo motornih vozil zaradi varnosti tudi drugih 😉 – ne pomaga nobena kuverta; dohterji z medicine dela, upam, da se tega zavedate 😉

no ja, tiste “male ” pozornosti v obliki kave, bombonier, parfumčkov, domačih salam, jajc, ipd, ipd, se pa še vedno znajdejo v darilnih vrečkah – največkrat v času okrog Božiča in Novega leta – čeprav recesiji navkljub je tudi tega čedalje manj…..izpovedala sorodnica, ki dela v javnem ZD…

Osebno sem nekajkrat nesla le kvalitetnejše čokoladne priboljške sestram in posebej še strežnemu osebju, ko smo imeli bližnje sorodnike na operacijah ali v UKC, ali po drugih specialističnih bolnišnicah – so bile izredno vesele, ker tam zelo redko kaj dobijo ! nikoli pa svojemu osebnemu zdravniku in sestri – se vidmo le 1-2x letno, pa še to vse po osnovnem programu, zaenkrat brez posebnih napotil k specialistom 😉

Jaz pa včasih nesem kakšno boljšo bonboniero, kavo ali čokolado za Miklavža, rečem, da je to pri nas Miklavž zanje pustil in tako nisem jaz prinesla ampak Miklavž in darilca ne morejo zavrniti.
Saj se ne gre zato, da bi jih podkupoval ampak se jim samo skromno zahvališ za ves trud čez leto. Ko si mlajši jih ne potrebuješ pogosto, z leti si pa vedno bolj prijatelj z njimi:-))

Sama nisem še nikoli nesla karkoli zdravniku ali sestri. K sreči sem zdrava in zdravnika nisem videla 15 let.

Je pa zbolela moja mama. In ko je bila v bolnici, je rekla, naj kaj kupim, da bo dala sestram, ker čisto vse nekaj stalno dajejo sestram. In sem nakupila in je mami dnevno!!!! dajala sestram in te so z veseljem vzele in so pravzaprav pričakovale neka darilca.

tudi po mojih izkušnjah je tako, da na to bolj padajo sestre in potem naredijo kakšno uslugo več.
zdravnikom je povečini to odveč

Saj jim je upravičeno odveč, pri takih plačah, napram sester.

Saj jim je upravičeno odveč, pri takih plačah, napram sester.[/quote]

eh, ne verjami vsega, kar ti servirajo mediji:))) in verjetno ni vseeno koliko moraš preštudirat za postat dr in kakšno odgovornost potem nosiš:))

Nekaj malega sem nesla samo takrat, ko sem zaradi selitve menjala osebnega zdravnika in sem se v bistvu šla od njih poslovit.
Aja, pa v porodnišnico je mož prinesel nekaj peciva ob rojstvu vsakega otroka oz. ob odpustu iz porodnišnice. Ampak tudi to bolj zato, ker smo tam nekaj sester in babic osebno poznali in sem, priznam, imela že prej določene ugodnosti.

Jaz sem zdrav. tehnik, ki delam v specialistični ambulanti in lahko iz prve roke povem, da je vsaj meni to sprejemanje kave in čokolad zoprno. Predvsem zato, ker je to moja služba in tako dobim 700e plače.
Druga stvar je pa to, da nekateri ljudje potem mislijo, da bodo imeli zato prioriteto. Se mi ni samo 1x naredilo, da sem vzela npr. kavo, potem se je pa človek prišel naslednjič naročit, pa je rekel, a se spomnite, jaz sem vam prinesel kavo, ko je slišal, da bo mogel 2 meseca čakat.
Veliko rajši imam iskrena hvala in to je to.

Doma nismo nikoli nosili nič zdravnikom.
Le ate je cca. 2x ko je bil v bolnišnici dal kakšno kavo sestram.

Je pa ena znanka določenemu zdravniku vedno nesla še toplo pogačo in domačo klobaso.

Poznam pa eno osebo, ki je nesla (v jeseni) kakšen kilogram kostanja in je s tem dosegla, da so hčerko vzeli na pregled. Njej so odkrili raka, ne vem kako se bi končalo, če jih takrat ne bi “podkupila” s kostanjem saj so jo hoteli na pregled naročiti šele čez pol leta.
No ta oseba je tudi že nesla kakšen liter domačega žganja, vina,…

Iz tvojega sporočila lahko razberemo,da so domače dobrine kot dobitek pa najsibodi v splošni ambulanti ali pa bolnišničnem oddelku, še vedno zelo zelo dobrodošle – torej nikakor ne kupljeno, tovarniško. jaja, liter domač’ga, pa litrca žganega, pa domača jajca, kak kos suhega mesa, jah – pa na gobe – predvsem jurčke in marele tudi ne smemo pozabit 😉 Poznam tudi kar nekaj sester in zdravnikov, ki radi vzamejo taka “domača” darila – ne kupljenih sladkarij, obdanih z goro papirja in naštancanih piškotov, ki ponavadi sploh nimajo nobenega drugega okusa, kot po cukru in umetni vaniliji 😉

Zakaj že*?

Pri nas je en len trap nesel šop rož, ki rastejo samo v našem koncu zato da bi ga dohtarca priporočila invalidski komisiji, da bi ga inv. upokojili pa ga je dohtarca vrgla iz ordinacije! Jaz bi ga še s tistimi rožami po ksihtu foknla!
Nekateri pa res mislijo, da si lahko vse dovolijo in da so zdravniki na take poceni finte.