Torej tu sem se znašel, ker sem želil deliti svoja čustva z nekom. Prijatelji in prijateljice ne pridejo v poštev, saj po večini poznajo to mojo simpatijo.

Kje naj sploh začnem? Mogoče z dejstvi.

Jaz, nekaj mesecev samski, po ne kaj predolgi zvezi(cca leto dni), ki sem jo žal moral končati, saj določene stvari niso štimale.

Ona, poročena, predpostavljam srečno, z dvema otrokoma.

Torej, ne vem točno kdaj, sem za njo začel razvijati neke občutke. Poznava se na videz že iz osnovne šole, no vsaj ona mene, jaz se je ravno ne spomnim. Srečala sva se kakšni 2 leti nazaj v skupni službi. Ko sem jo prvič zagledal sem bil prijetno presenečen nad novo sodelavko. No kmalu sem spoznal da je oddana, nekaj časa po tem pa še to, da že ima otroke. Nič, smo pozabili.

Mine kakšno dobro leto, v tem času sem se spečal z eno kar prijetno deklino, ampak zame stvari niso bile optimalne, in sem zvezo prekinil.

No in tu se pojavi ta sodelavka. Luštna, nasmejana, vedno, ampak res vedno za hec. Dosti lastnosti, ki sem jih pri prejšnji partnerici pogrešal.

No, mine par mesecev, v službi se večkrat dnevno naključno srečava. Včasih pride tudi do mene, saj imam v tej službi pridobljenega nekaj znanja, in ona še vedno nima vse v malen prstu, torej nudim nasvete ipd.

Srečavama se tudi kdaj na malci, se kdaj pa kdaj zaklepetava.. Enkrat, dvakrat je tudi slučajno tema zašla na varanje in te zadeve, in sva seveda oba bila trdnega mnenja, kako zelo narobe je prevarati osebo.

Anyway, najina edina skupna stvar je služba, tam imava edine interakcije.

Ne vem zakaj, ko pomislim logično – so vsa čustva v povezavi z njo brezsmiselna.

Dejansko je vezana z drugim, ima z njim otroke, in skupno življenje. Nisem veren, ne vrjamem v neko višjo silo, se mi pa zdi varanje nemoralno, priznam pa, da ne vem če bi se lahko pri njej uprl, v koliko bi pobuda prišla z njene strani.

Že nekaj tednov premišljam o njej, trudim se ji izogibati.. Pa takrat, kot da me hudič skuša, gre ona tudi po drugi poti do jedilnice, pisarne,..

Lahko se samo zahvalim, idk, naključju, da imava malce zamaknjene urnike, in ne odhajava isti čas iz službe, sicer bi jo sigurno že nahecal za kakšno pijačo, kot prijatelja.

Res ne vem kaj na njej je tako privlačnega zame.

Lušten obraz, pogled včasih prav nagajiv, včasih pa malo mimo kiksjen, ko želi kakšno mojo mimiko posnemati. Ko se smeji mojim “foram” je sicer obupno, kot bi poslušal kakšno srako, pa dobro, na svoj način tudi prikupno. Hja, pardon my french, but, zizike in zadnjica, priznam, f****** perfect, trust me. Ima kakšen kilogram, ali dva preveč, ampak me to ne moti.

Kar se tiče pa njenega razmišljanja,.. Hm, včasih se mi zdi, da podcenjuje svoj intelekt, se mi zdi, da bi lahko tudi kaj več dosegla, ampak ni vsakemu pomembna kariera.. Kolikor vidim, ji je pomembna neka sigurnost, zanesljivost, seveda popolnoma smotrno.

No ja, ne vem kaj naj naredim, da jo začnem gledati le kot sodelavko. Moti me to, da o njej razmišljam, kot o potencialni partnertki. Zdaj nekaj dni nisva imela veliko stika, in sem se že prislil manj razmišljati o njej. Ampak ja, vesolje mi ni naklonjeno, in zdaj jo skorajda gledam 8 ur, pa čeprav hočem it okoli nje, me podzavestno noge odnesejo mimo nje, da vsaj ujamem kakšen njen nasmeh, ali brezvezen vic, komentar…

Gosh I’m hopeless.

Do sedaj, so vse bivše bile samske, brez otrok. Realno gledano si želim partnerice, ki bi si želela ustvariti življenje z mano. Ne pa da pridem, in uničim to skupno življenje nekomu drugemu.

Seveda, nihče ni rekel, da ima ona kakršenkoli interes zame, ki je drug, kot le prijateljstvo.

Tudi če bi bilo samo “za eno noč”, priznam, verjetno nimam te discipline, da bi rekel “ne”, pa čeprav se zavedam, do neke mere, posledic.

Če pomislim, da bi mi to moja partnerka naredila… Me kar zmrazi..

Vem, tisoč ali dva let nazaj, bi bilo sprejemljivo imeti več partnerjev/-ic. Ampak v današnji družbi to ni sprejemljivo, in s takšnim pogledom sem tudi sam odraščal.

Eno od bivših sem enkrat prevaral.. Ne iščem izgovorov, ampak je bila res zapletena situacija, sem naredil kar sem. Tega si nisem takrat mogel oprostit, ona mi sicer je, ker se je zavedala kaj vse se je dogajalo v najinih življenjih, in da je takrat od mene zahtevala ogromno, v zameno pa ni dala nič.

Punca me je res imela izredno rada, ko pomislim nazaj na vse stvari, ki so se nama dogodile… Ah, lepo je bilo, škoda da sva na koncu šla narazen na tako grd način, – in to zaradi ene prijateljice, s katero sploh nisem nič imel.

Ni pomembno.

Trenutno me teži druga situacija.

Res ne vem kako si naj pomagam. Svojih čustev ji seveda ne želim izdati. Ni primerno, ni na mestu, ni racionalno.

Imava dosti skupnih poznanstev, saj živia le nekaj krajev narazen, in seveda so tu še sodelavci. Nekako se ve, da sem premišljen, do neke mere inteligenten, in uglajen.

Ta čustva pa so v popolnem nasprotju z mano, in mojimi načeli.

Saj vem, na koncu koncev sem moški.. imam svoje potrebe, in želje.. Ampak zakaj si je moja psiha ravno njo izbrala za fantaziranje.. God help me.

Ne vem če so ti občutki, ki jih čutim sploh resnični. Se tolažim, da je le neka manifestacija mojih strahov, stresa, občutka manjvrednosti, in trenutne osamljenosti.

Well anyway, za vse tiste, ki trdite da si ženska z otroci nebi morala najti novega partnerja…

I guess, I’m the proof, pa čeprav ne ve za moje mišljenje, thank the lord.

Torej, kakšen pameten nasvet, razen tega, da si najdem eno x, da tole deklino “prebolim”?

Ne ji uničit življenja. Tudi če pusti tistega moškega, ne boš mogel kar nadomestit in ga zbrisat in postati neki očim in hodit po izletih in družinskih kosilih. Ne vtikaj se v to. Če ne drugače daj odpoved. Predaleč si se spustil in če se boš igral z ognjem se boš opekel. Vse boš zakomplicira in na koncu si boš še uničil dobro idejo in zaupanje v ženske če jo boš zapeljal.

Daj odpoved pa pojdi na letalo in v Ameriko ali Avstralijo. Naredi nekaj iz sebe. Tole kamor sedajle pes taco moli bo katastrofa. Sploh če ji boš obljubljal in potem zatajil. Kako pa bo to šlo potem skupaj na službi? To se ne dela. Ušlo bo iz rok.

Včasih pride ptičica in mi lepo zapoje in jo hranim. A jo zato zaprem v kletko? A si jo lastim? A bo isto pela in bila vesela sama v kletki z človekom tiranom?

Če jo imaš rad, boš naredil najboljše za njo in se umaknil iz takih idej. Duhovno, emocionalno in fizično če je treba. Če ne znaš drugače in si ne zaupaš. Treba bo odrasti in nehat bit en navaden usran fantek. Čustva so v tvoji kontroli in odločitvi, saj nisi impulziven pes. Ali pač? Če si pohoten butelj boš pač vzel in si naredil pojedino. Ampak ko jo boš potem gledal naslednjih 50 let in poslušal od prijateljev in znancev kaj si naredil, se temu ne boš izognil. In ko te izobči družba ni enostavno prenesti kamiona dumpinga sramu in krivde. Ljudje visijo po vrbah za take stvari kot tisti ravnatelj iz Maribora ki ga je dijak posnel z tajnico. In potem bo rezultat podoben, končal boš v Avstraliji kjer boš začel z neko slabo karmo. Ker vsi bodo krivili tebe samskega čudaka ki je uničil družino. In tudi tam bo prišlo za tabo. Tudi take vemo kdo so in kje so, čeprav v Melburnu.

Če si našel lepoto, kot eno rožico, si preberi kaj o budizmu kako se to občuduje in bolečino izpusti. Če si za Boga pač preponosen beri Budo ki je navaden smrtnik. Ne pa po zahodnjaško potrgat in poteptat. A bo šlo?

Hvala Čarli!

Si mi dal malce navdiha.

Kar se vere tiče, niti ni ponos, prej skromnost. Da bi pričakoval, da nas je nekdo ustvaril v svoji podobi, da bivamo nekaj časa na tej Zemlji, in potem gremo v raj/nebesa? Prej to, da smo le obiskovalci, minituren člen, ki je na koncu vsega brezpredmeten, živo bitje z malo bolj kompleksnim umom.

Vsekakor nimam želje,namena, uničiti družine.

Ampak potem si mislim, zakaj me hvali kako mi gre vse dobro od rok, kaj čakam z froci,.. Ah ženske res znajo z besedami. Pa sem že večkrat jo zavrnil, češ da ne vem, naj se sama znajde.. Pa še vedno, “kaj si ti misliš, kako bi ti naredil, pomagaj mi,..”. Je pa res da v vsem tem času, niti enkrat ni omenila moža.

Ne vem, rad bi sam sebe razumel. Nimam jasne razlage zakaj ta čustva.

Službo k sreči menjam, verjetno enkrat v drugi polovici naslednjega leta. Je pa do takrat še veliko dni, v katerih moram obdržati integriteto, vsaj do samega sebe.

Zato ker taka ženska narava je. Ne moreš se jezit, ne moreš obsojat. Lahko gledaš in se smejiš in postaviš meje. Ne vpletaj se v to žensko za svoje dobro, brez 3 prič zraven da ne dobiš “metoo” na glavo.

In ko to spoznaš imaš eno žensko v bližini dovolj, in to bo partnerica pa mati tvojih otrok. S katero boš edino imel potrpljenje za te igrice.

Prej si sanjaril, da če bo ona naredila potezo boš pa z lahkoto brez krivde lahko z njo pomutil. To ti je najslabši scenarij, ker boš postal njena igračka in ko jo boš enkrat zavrnil bo užaljena in te bo držala za jajca. Čimprej si najdi prijatelje, priče, punco in si naredi nekaj moškega ugleda in ponosa drugače te bo ta gospa povozila da se ti sanja ne.

Mogoče je pač razvita odprta ženska, taprava mlada mamica in žena, z energijo, prej si pa srečeval prestrašene punčare.

Ona se poroči, rodi otroke, ima družinsko srečo in odgovornosti. Ona obljubi v dobrem in slabem, ona gre na univerzo, ona študira, ona ima službo, pa vendar kljub vsemu ne zna, pa ne ve (čeprav je plačana za to), pa ni odgovorna, pa vpleta nekoga da bo nekdo drug kriv (Idealist mi je tako rekel), pa prosi, pa jamra pa stoka, pa malo pohvali. Ona ima svoj denar in hodi okrog napol naga z napeto ritjo s katero te ponižuje (ni tvoja) in izziva (si upaš? Si dovolj desca?), pa vendar je poslovna ženska z kariero in se dela naivno in neumno in preizkuša meje. In na koncu kot Eva iz raja ni nič kriva.

A res ne vidiš njene pozicije? Ona lahko vara, gre na sodišče pa moža vrže iz hiše, vzame polovico in dobi alimente za otroke. Ali pa tebe nabije na križ kot kakšen moderni me-too.

Preberi si enkrat o Adamu in Evi in vzemi malo z rezervo to zgodbo o človeški naravi. Ali sedi stric z brado na oblaku ali ne nima veze, če je nauk koristen. Na koncu se pa vprašaj ali je res kriva naivna Eva ali šibki Adam.