Pozdravljeni!

Svojo žalostno zgodbo sem že pred malo več kot mesecem dni poslala na forum, vendar ni bila objavljena, ne vem zakaj. Danes sem ponovno zbrala pogum, da se pridružim številnim žalujočim mamicam, saj spoznavam, da bom le tako lahko lažje prebrodila bolečino, ki ne bo nikdar minila, le iz dneva v dan, iz meseca v mesec se je bomo bolj navadili in živeli z njo.

Ker drugje “naj ne bi” izlivala bolečine, kot pravijo drugi, bodi močna, saj bo, boš videla, …, ali pa celo: tak je, saj tako ali tako nič ne moreš spremeniti, in so vse le izrabljene fraze (ali pa zaboden nož v že tako boleče srce in dušo), ki jih tisti, ki niso izgubili otroka uporabljajo v pogovorih z nami – žalujočimi starši, se obračam na forum, ker le tu lahko jočem in žalujem brez skrivanja.

Zgodba pa je sledeča:
Ne vem, kje pravzaprav naj začnem. Prva nosečnost se je pričela s krvavitvami, prvi meseci nosečnosti mirovanje, številna vnetja, jemanje zdravil za obdržanje nosečnosti. Hvala bogu, da je medicina tako daleč. To sem trdila takrat. Danes so moja stališča o napredku medicine čisto drugačna, ker nam je vzela eno življenje. K sreči druga polovica nosečnosti super in na koncu se nam v 41. tednu rodi zdrava deklica, ki je danes stara 5,5 let.

V letošnjem letu pa je sledila druga nosečnost. Prvega UZ pregleda v februarju pri ginekologinji sem bila neizmerno vesela, ko mi je povedala, da bijeta pod mojim srcem ne le eden, temveč dva majhna srčka in da bosta zrasli še dve novi življenji. Kakšna nepopisna sreča, vam ne morem povedati. Vsi prijatelji in sodelavci, ki so vedeli za dvojčke, so me spraševali, pa še dva, kako boste zmogli. Pa vam povem, da se s tem sploh nisem obremenjevala, ker sta bila zaželena in sad neizmerne ljubezni.

Dnevi so tekli in nisem razmišljala o tem, da se bodo pojavili problemi. Kot pravijo – če imaš že v prvi nosečnosti probleme, boš jih imela tudi v drugi.
Pa je prišel ta 12. teden, ko se je “rdeča tekočina” iz mene kar vsipala, kot iz škafa. Bila sem zelo prestrašena, da dveh malih srčkov več ne bo. En teden strogega ležanja v bolnici, številni UZ pregledi, en mesec še dodatne konstantne krvavitve in strogega mirovanja doma, jemanje tablet za obdržanje nosečnosti itd. Strah !!! Ponovno sem bila zahvalna medicini, obdržala sta se.

Ko že misliš, da te več nič ne preseneti in upaš, da bo vse vredu, kot je bilo prvič, v nadaljevanju ponovno problemi z vnetji in še nekaterimi drugimi zdravstvenimi bolezenskimi težavami, ki se pojavijo v nosečnosti in so tako rekoč povezane le z nosečnostjo. Pa vendar je bilo vse zdravniško spremljano in pod kontrolo, tako rekoč vse bp. Oba sta lepo rastla in se razvijala v maminem trebuščku, primerna gestacijski starosti. Kako smo jih z veseljem spremljaji, ko sta izvajala izboklinice na trebuščku in jih božali.

In nato je prišel v mesecu avgustu ta “grdi” 29. teden, ko sem ponovno začela krvaveti in bila hospitalizirana. Še istega dne mi je začela odtekati plodovnica, 13.8. je bil narejen urgentni CR zaradi mojih slabih krvnih izvidov. Dobili smo fantka in punčko, oba lepa, zdrava, velika 37 in 38 cm, oba z isto težo 1165 g ter kot takšna takoj premeščena na intenzivno nego novorojenčkov nedonošenčkov. Kako sem bila vesela še ene princeske in princa in da je bilo z njima vse vredu.

Nato pa vrsta nizkih udarcev. Po 4 dnevnem bivanju na intenzivni negi zaradi CR sem bila premeščena v normalno sobo, kjer so bivale mamice s svojimi otročki, ki so se ponoči tako lepo oglašali in so mamice stokale in bile obupane, jaz pa brez svojih sončkov, ki sta bila hospitalizirana v čisto drugi stavbi, daleč od mene. Gledala sem lahko samo njuni sliki. In nato na vizitah številni doktorji, ki so hodili pregledovat mamice in otročke, in vsak dan znova vprašanje, kje pa so vaši otroci? Po 7 dneh sem le bila odpuščena iz bolnice, kar mi je po eni strani odleglo, po drugi pa sem bila v nenehnem strahu, kajti moja otroka nisem mogla objeti in jih imeti zraven sebe. Bila sta v tujih (zdravniških) rokah in nisem vedela, kaj se z njima dogaja, čeprav sem tedaj verjela oz. morala verjeti, da sta na varnem in da jima bodo pomagali do dokončnega odpusta iz bolnice.

14 dni sva ju z možem hodila obiskovat. Oba sta lepo napredovala, rastla in se razvijala, jedla vsak dan več, skratka nobenih posebnih problemov. Nakar 27.8. blizu polnoči zazvoni telefon in nam iz bolnice javijo, da je hčerka v kritičnem stanju. Številne molitve in prošnje, da naj ne bo nič hudega, a vse zaman. Ko sva prišla z možem v bolnico, sem lahko videla le še ravne črte na monitorju in majhno nebogljeno telesce, ki se več ni premaknilo. Kakšna bolečina in upanje, da bi bili med tistimi, ki bi se jim zgodil čudež. Vendar tega čudeža ni bilo. Tako spokojna in lepa je bila, prava moja punčka. Tri dni smo imeli časa, da smo v tej hudi bolečini morali pokopati enega od naših malih srčkov, ki je odšel med angele. Diagnoza: napadla jo je ena najbolj smrtonosnih bolnišničnih bakterij escherichia coli, ki je v njeno majhno telesce prišla v inkubator skozi iglo v kri. Pa toliko nedonošenčkov s še nižjo porodno težo rešijo. Zakaj prav naša punčka? Kdo je bil kriv? Ali je bila to le posledica malomarnosti bolnišničnega osebja? Ali je bila to zavist? Žal nikdar ne bomo izvedeli. Hčerka je bila zdrava, pa vendar imela žal premalo sreče in s tem tudi mi, da bi lahko takšno bakterijo preživela. Sledili so številni ZAKAJ-i, zakaj ona, zakaj mi, zakaj nam, pa vendar odgovorov nikdar ne bomo dobili.

Kako ponoči zaspati in ne imeti more? Kako je hčerka trpela, ko me ni bilo ob strani, da bi ji pomagala, da bi bila tam zanjo? Kako ne biti v strahu vsako večer, preden sem legla k počitku, kdaj bo ponovno zazvonil telefon? Zakaj ji ni bilo dano videti mamice, očka, starejše sestrice in bratca dvojčka? Kako se pomiriti s to bolečino? Kako najti moč in ostati miren? Kako potolažiti in prepričati sebe, da je tako moralo biti in hkrati najti moč zase, za starejšega otroka, da ne bo utrpel psiholoških posledic, za sina, ki se še bori in hkrati se prepustiti žalovanju, ko pride trenutek bolečine in žalosti? Vse to in še več vprašanj se je in se bo pojavljalo celo življenje. Vendar nekatera od vprašanj ne bodo žal nikdar dobila odgovorov.

Kako je lahko v takšnih trenutkih hudo, ko te mora starejši otrok tolažiti, namesto, da bi ti njega, in ti dati moči, ko ti reče: Mami, ne joči. Rebeka je sedaj na varnem in je več nič ne bo napadlo.” Kako ti ob takšnih trenutkih ne bi privrele solze na oči?

K sreči nam je ostal še eden srček, za katerega se moramo boriti in moliti, da nam vsaj on še ostane. Še vedno je namreč po bridki izkušnji bil in je prisoten strah, da še njega ne napade kakšna bakterija ali virus in se še vedno tako rekoč bori za življenje, saj je njegova teža glede na ob normalnem roku rojene otroke še zmerom majhna. Pred 14 dnevi smo bili odpuščeni iz bolnice.

In tako danes minevajo že skoraj trije meseci, od kar smo pokopali našo Rebeko in bolečina je tako huda. Čez dan malo mine, a ponoči in zjutraj, ko se zbudim, znova zabolita srce in duša, ostane praznina. In vmes je bil moj rojstni dan, za katerega sem si predstavljala, da ga bomo mogoče skupaj praznovali, in številni drugi rojstni dnevi, ki bi jih praznovali, če ne bi realnost tako kruto udarila, in pa 1. november, približuje se božič in novo leto in …….. Ne bo več “takšnega” božička in skupnega postavljanja drevesca, kakršnega sem si tako želela.

PDP je bil 26.10.2006.

Tako te pogrešam, moja Bekica. Vedno boš v mojih mislih in v mojem srcu.
Še vedno upam, da se mi – nam nekoč vrneš. Lahko noč in lepe sanje, draga hčerkica.

Topel objem in dosti mirnih dni za vse trpeče mamice in starše,
žalujoča mamica Sandra

jokam s teboj,podoživljam travme in vem da se ti trga srce.Ta rana se ne bo nikoli zaprla le malo bo mogoče otopela,jaz vem le da je meni najbolj pomagal jok,jok,vpitje..ljudje pa res ne znajo reagirati,ampak verjamem da velikokrat mislijo le dobro,samo čisto drugače izpade.Pusti čustvom svojo pot,bodi močna,živi zase in družino,in ne skušaj potlačiti spomina na Rebeko.Veš ona je tvoja za vedno,te čuva in vedno bo del tebe in tvojih misli

Draga mamica Sandra!

Najprej sprejmi moje iskreno sožalje! Srčno želim, da bi ob starejši hčerkici in sinku vsak dan našla tudi razloge za pot naprej, za novo upanje, za nasmeh! Mala princeska pa je na varnem, ob mnogih ostalih angelčkih!

Me je pa tvoja zgodba tako spomnila na mojo! Intenzivni oddelek za nedonošenčke mi še danes povzroči srh po telesu in takrat, ko smo mi izgubili hčerkico, sem upala, da mi ne bo več treba prestopiti praga tistih prostorov. Pa sem čez nekaj let morala z drugo hčerkico še enkrat tja, ker je v porodnišnici niso cepili. Kako je bolelo še enkrat videti vse tiste prostore, pa videti še ene jokajoče starše.

Slabega in bolečega je bilo dovolj in preveč za eno srce, naj te vnaprej sreča le dobro, toplo in prijazno!

Lep pozdrav.

Vidka

Draga Sandra,
v srcu čutim s tabo.
Res je, da tisti, ki smo doživeli podobno izkušnjo kot ti drugače razmišljamo. In seveda tu ne boš deležna dobronamernih tolažb, ki si jih vajena iz okolice.
Tukaj ti lahko samo pritrdimo, da s tabo ni nič narobe, da moraš žalovati, da se moraš prepustiti solzam kadar le-te želijo iz tebe.
Veš, Sandra, bolečina je sedaj še močna vendar ne bo vedno tako bolelo.Res pa je, da moraš skozi to bolečino, skozi ta čas pa čeprav bi ga rada zavrtela nazaj ali pa naprej.Tudi nočne more bodo minile.Na žalost ni recepta, da bi olajšali ali se izognili žalovanju. Naj te v teh trenutkih vsaj spremlja misel, da morate skozi to obdobje, ker vas na koncu poti zopet čaka sonček.
In ja, Sandra, obletnice,praznki itd. bodo drugačni.Vendar sčasoma bolečina popusti in ob praznikih ostane spomin, ki nam prinese solzico in toplo misel.In ne boli več tako močno.Čisto enako sem razmišljala in doživljala tudi jaz.Mislila sem, da ne bomo nikoli več imeli družinskega Božiča, da bom ob vsakem rojstnem dnevu samo jokala- pa ni tako.Takrat se v meni prebudijo občutki sreče in žalosti skupaj – vesela sem za vse trenutke, ki smo jih preživeli z našo deklico hkrati pa žalostna, ker je ni z nami.Ja,prazniki so postali za nas še bogatejši in pomembnejši.
Veš, Sandra tudi za vašo družino bo nekoč tako.Res pa mora miniti nekaj časa. Časa, da sprejmeš izgubo, da se naučiš živeti z njo.
In vem, da bo tudi vaši družini uspelo.Velik korak si naredila že s tem, ko si upala na forum, ko si izlila svojo bolečino in strahove.In moč boš dobila v sebi,svoji družini, ob svojih otrocih.Starejši hčerki pa ponudi zagotovilo, da ni nič naredila narobe, da jo imate radi, da si žalostna, ker ni Rebeka z vami.( moj sin je bil star 6 in pol)Na žalost se mora tudi tvoja hčerka že tako kmalu soočiti z minljivostjo življenja.Otroci to vzamejo bolj “naravno” prav pa je, da se jim razloži na njim primeren način in da se jih ne izključuje kakor pa tudi ne pretirano “posiljuje”.

Draga Sandra, želim ti veliko moči in poguma na tvoji – vaši poti žalovanja.In ko bo prišel spet trenutek, ko se ti bo zazdelo, da ne moreš več naprej, takrat pokukaj na forum in vedi, da nisi sama in edina in da bo uspelo tudi tebi in vaši družini.
Samo čas …

Ojojoj,kako hudo!!!Res ne vem kaj bi napisala.Tvoja zvezdica bo vedno pazila nate,in verjemi raje te vidi ko se smejiš in si srečna,kot da jokaš,nikoli te ne bo pozabila in te bo vedno čuvala-vse vas.
Ti pa poskusi črpati moč iz vsega dobrega kar vas čaka.

Sprejmi moje iskreno sožalje in veliiiiik objem!!!

Moje sožalje, Sandra.

Ne predstavljam si tvoje bolečine. Vsaka od nas ima svojo izkušnjo, ki so si sicer podobne, pa vendar tako različne. In vsaka bolečina je nepopisna – za tistega, ki jo nosi.

Vem, tvoji bližnji pričakujejo, da bo šlo življenje naprej, da boš prebolela, da ne boš pogravala tega “dogodka”. Ker ne vedo, kako pomagati. Ker bi radi pozabili.

Poleg tega je težko, ker bi morala imeti čas za žalovanje, ti pa ob petletni deklici in novorojenčku težko misliš še na kaj drugega. Po eni starni je dejstvo, da si zaposlena z drugimi stvarmi, blagoslov, po drugi strani pa potrebuješ čas za solze in žalovanje. Poskrbi tudi zase…

Zadnjič sem premišljevala, kaj je meni najbolj pomagalo ob izgubi mojega sinka… Poleg prijateljice, ki me je bila vedno pripravljena poslušati in tega foruma – pisanje. V obliki nekega dnevnika. Ničesar nisem hotela pozabiti. Ker je bilo to čutenje edini dokaz, da je moj fantek obstajal. Pisala sem vse, kar je bilo povezano z njim in z mojim žalovanjem. Nastala je neka “knjigica”, ki jo takrat, ko mi je najbolj hudo, vzamem v roke in berem, podoživljam tisti čas in jočem. In potem mi je lažje.

Nikoli ne boš pozabila in prav je tako. To je tvoja punčka, ki bo vedno v tvojem srcu. Morda je še prekmalu, ampak pospravi vse spomine nanjo v eno škatlo – ko jih boš potrebovala, bodo neprecenljivi.

Ko boš potrebovala sogovornika, nekoga, ki bo poslušal – piši na forum. Vse potrebujemo toplo besedo in objem, čeprav na daljavo. In nekoga, ki razume, da naših otrok ne moremo popolnoma zakopati v pozabo, pač pa nas spremljajo na vsakem našem koraku. In rabimo govoriti o njih…

objem, žiža

Pozdravljene!

Hvala, drage prijateljice za spodbudne besede ob tej bolečini in da ste pripravljene prisluhniti, ko to najbolj potrebujem. Kolikor že od smrti naše hčerke spremljam ta in pa sosednji forum RR, ugotavljam, da so nam bolečine in vprašanja, ki se nam pojavljajo enaka, le z manjšimi niansami. Da ni pomembno, koliko otrok že imaš ali koliko jih še boš imel,
nobeden ne more nadomestiti izgubljenega, saj je bil in bo vsak svet in vsaka zgodba zase.

Ugotavljam tudi, da matere dosti dosti drugače in težje sprejemamo izgubo otroka, kot pa očetje, možje, pa najsi je bilo to med nosečnostjo, takoj po rojstvu ali še kasneje tekom življenja. Oni to uspejo potlačiti, spraviti v drugi predalček življenja, se zakopati v delo. Verjetno je to v naravi oz. se to od njih zahteva, ker so pač moški.

Jaz osebno imam včasih trenutke, ko si zaradi bolečine želim vse skupaj pozabiti, kot da se nič ni zgodilo. Gledam ali berem o vsakdanjih katastrofah in osebnih tragedijah, ki se dogajajo ljudem doma in po svetu, in si mislim, ubogi ljudje, zakaj jih življenje tako tepe, kaj so naredili narobe. Že v naslednjem trenutku pa se zavem, da sem tudi jaz (smo mi) med njimi. In ponovno se pojavi ta bolečina ob spominu nanjo, nanjo, ki je bila tako nedolžna. Včasih se bojim, da ne bi spomini nanjo zbledeli, da bi jo pozabila, da bi jo nehala čutiti, kot da je v vsakdanjiku še vedno telesno prisotna z nami, vendar nekje daleč, na drugem koncu sveta.

Povejte mi, ali je to normalno? Nekje prva dva meseca sem bila v fazi, ko sem z veseljem in z vsakim želela govoriti o Rebeki, saj sem želela, da “ves svet” ve, da je bila in je obstajala in da je sedaj z nami še vedno, v mislih, v srcu in da je ni možno pozabiti. Sedaj pa, ko je sin že doma, in me vsi z velikim zanosom sprašujejo, kako je kaj on, kako napreduje, ali še ima kolike,…., in z veseljem delijo nasvete, kot da že od prve hčerke ne bi imeli izkušenj, nimam več želje, da bi s komerkoli govorila tako o starejši hčeri, kot tudi o sinu ali morda celo o Rebeki. Tudi pri drugih ljudeh sem v pogovoru že postala previdna, kdaj komu rečem, da smo imeli še hčero dvojčico, saj takoj začnejo deževati že izrabljene fraze. Ljudje namreč sploh vnaprej ne pomislijo, da bodo s takšnimi in drugačnimi besedami in tolažbami človeka prizadeli. Ugotavljam, da sem postala zelo monotona, včasih že skoraj zadirčna, brez nekega veselja do nadaljnjega življenja in tudi se mi zdi, da se na čase nehote obnašam nesramno do starejše hčere, pa tega ne želim. In potem v naslednjem trenutku se vzamem k sebi in se ji opravičim in ji povem, da sem le žalostna zaradi Rebeke in da bo to še nekaj časa trajalo.

Do naslednjega pisanja. Mislim da bom, kolikor bo mi le čas dopuščal, kar pogosta obiskovalka tega foruma.

Pa en topel objem v tako hladnem vremenu.
Sandra

Kako podobna so naša razmišljanja.Tudi jaz sem vedno rekla:ko sem bla 1. noseča, pa 2., pa……in ko me je kdo vprašal če imam kaj otrok je bil moj odgovor: ne!
Sedaj vem, da nikoli več ne bom rekla ne, saj imam otroke, le da jih ne morem pokazat, ker so bili splavljeni ali pa zelo prezgodaj rojeni, popolni, a žal premajčkeni da bi preživeli!
Jaz sem mami, mož je oči, le za okolico to nisva.In ker otrok “ni”, nama tega okolica niti ne priznava-nezavedno, a vendar!Najini otroci so in midva sva starša in tvoja Rebeka je in ti imaš dve punčki, le da je ena v deželi lepega in v deželi miru.

Moje rane so še zelo sveže in težko ti kaj napišem v tolažbo, a vendar ti lahko napišem le to, da jaz svojih otrok NIKOLI več ne bom tajila, imam jih, najini so, tam nekje daleč in to boli, a vendar je del najinega življenja in nekoč bom lahko brez solz pomislila nanje, to vem!!!Nekoč bo manj bolelo!Tudi tebe!

škratek

Pozdravljena!

Pa še kako se zelo strinjam s teboj.

Sočustvujem s teboj in ti želim, da bi v prihodnosti tudi zate posijalo sonce ter vsaj malo ogrelo tvoje ranjeno srce, kajti ni je večje bolečine, kot izgubiti otroka.

Lp in objem,
Sandra

Iskreno sožalje ob boleči izgubi hčerke. Te razumem,kaj preživljaš,ker sem bila sama skoraj na istem.
V zadnjih dveh letih in pol,se mi je življenje spreobrnilo na 360 stopinj. Pred dvema letoma sem rodila sinčka Vida,v 24. tednu in to v domačem kraju. Ne bom nikoli pozabila trenutkov,ko se je rodil takrat. Revček je živel,bil je kar močan,če pomislim za nazaj. Tehtal je 740g in dolg je bil 37 cm. Boril se je za življenje,res kot mali borec. Ne vem,kaj je bilo narobe,toda revčka so komaj po skoraj petih urah transportirali v LJ na enoto EINT. Jaz imam še zmeraj krivca,toda ne bom ga imenovala. Bilo je veliko razočaranje,ko vidiš,kako se določeni ljudje,v takšnih trenutkih obnašajo do tebe. Nadalje: sploh me niso hoteli spustiti iz porodnišnice,da bi videla svojega fantka- žalostno,kaj ne? Moj mož je hodil vsak dan v LJ,da je bil vsaj on pri njemu. Vem, Sandra da iščeš krivca v svoji bolečini in jaz te čisto razumem. Tudi jaz krivim,res krivdo valim na vse specialiste,ki sem imela takrat opravka z njimi,od mojega ginekologa dalje.Pa čeprav,realno pogledam niso čisto nič krivi,ampak splet okoliščin je bil pač takšen. Toda bolečina ostane in se ne moreš sprijazniti z njo. Moj sin Vid je po dveh dneh boja ,umrl. Še zmeraj mi odzvanjajo besede zdravnice v ušesih,ko sem tisto jutro klicala v LJ.:”žal mi je gospa,toda vaš sin Vid,je danes ponoči ob enih preminul”. Kot da bi padla skala name. Ne morem ti opisati trenutkov in msli,ki so se mi podila takrat po glavi. Res,dejansko takrat je umrl tudi en del mojega srca,ki je bil namenjen samo njemu. Lahko rečem,da sem umrla tudi v duši. Potem procedure,za pokop in seveda slovo od njega. Crkljala in stiskala sem k sebi v sobi za kengurujčkanje. Poljubila sem ga na čelo,revček je bil tako mrzel. Grela sem ga,toda pogrela ga nisem nikoli.Pokopali smo ga v domačem kraju,tako da ga imam vsaj pri sebi,če ga takrat nisem smela videti.
Bilo je to zelo žalostno obdobje našega življenja. Trpeli smo vsi,tudi ta večja hči,ki si je po 10 letih tako želela bratca,ali sestrico. In na žalost je imela bratca med angelčki.
Čez dobro leto in pol,se je zgodba skoraj ponovila. V 26. tednu sem se zelo slabo počutila in mož me je odpeljal v porodnišnico,kjer so ugotovili da se mi je že začel porod. Takrat se mi je sesul svet. Rotila in molila sem jih,naj me odpeljejo v LJ,kjer je upanje da mi rešijo vsaj otroka. Ne vem,če bi prenesla,da mi še eden umre???? Res ne vem?
Na srečo je prišla ginekologinja,ki me je vodila pri porodu,pri Vidu in hitro poklicala rešilca,da so me odpeljali v LJ. Bila je grozna vožnja,. Molila sem celo pot,da bi mi otrok preživel. Na koncu je bilo na minute. Med potjo mi je že odtekla voda in dobesedno sem skoraj rodila v rešilcu. Na srečo so me še lahko odpeljali v porodno,kjer sem že čez nekaj minut rodila punčko.
In veš kaj so bile moje prve besede njej:”Ljubica moja preživi zame in za vse nas”.
Ne vem,kaj se mi je pletlo takrat v glavi,toda jaz sem mislila,da me bo dobesedno pobralo. Dnevi,ki so sledili,so bili najhujša mora. Minilo je tri dni,pa je šlo skozi. Potem so prišle komplikacije in meni se je skoraj strgalo. Bila sem na oddelku,moja hči je bila v sobi 2. na EINT. Vsako noč sem gledala dol v sobo in če sem videla,da se lučka za saturacijo premika,ki jo je imela pripeto na nogici,potem je to pomenilo,da moja deklica še živi.
Tiste dneve,sem se ustrašila vsakega koraka,ki sem ga slišala nahodniku porodnišnice,vsakega telefonskega klica. Streslo me je ob misli,da mi bo prišel nekdo povedati,da je z mojo hčerjo slabo.
Ko je moja Ula padla iz prvotnih 940 g na 723 g,sem takrat pomislila,saj ima manjšo težo kot Vid. In vem,da je takrat Vid bedel nad njo,ker drugače se naša punči ne bi tako borila.
Bila je dolga-78 dni smo bile tam. Toda splačalo se je.
Vem Sandra ,da ti je hudo in vse besede so odveč. Bodi vesela,da imaš še dva sončka doma. Jaz takrat pri Vidu nisem znala tega ceniti. Ta večjo hči sem odrivala od sebe in se objokovala v naši nesreči. Hči se mi je zelo odaljila. Hudo je to,ko do otroka ne čutiš takšne ljubezni,kot je treba,ampak ginevaš v svoji bolečini. Komaj letos,pred nekaj meseci,sva prišle zopet skupaj. Ne naredi takšne našpake,kot sem jo jaz.
Vid živi v naših srcih,ni dneva da ne bi pomislila nanj. Toda na žalost,kot sem že večkrat napisala,usode si na ne izbiramo sami.
Pusti svoji bolečini čas in res posveti se svojim sončkom in vedi,da imate svojo zvezdico,ki je namenjena samo vam.
lp D.

Kaj naj rečem…Moje iskreno sožalje, že dolgo nisem tako jokala kot sedaj, ko sem to prebrala, predvsem tisti del o Vidu in kengorujčkanju mi je sedel v srce

Sama sem tudi izgubila prvorojenko rojeno v 34 tednu in čez dve leti sem se borila za bratca na EINT v lj, ki se je rodil v 32 tednu.

Danes ga imam, navihanega enoletnika, a v mislih je vedno z nami Anemarie in večno spraševanje, le kakšna bi bila, le kako bi bilo. Vsekakor bi bili ti prazniki pred nami lepši.

Topel objem vsem mamicam in njihovim angelčkom

mojca