Zasvojenost z internetom
Zdenka!
Potrošniška miselnost in navade pripravijo človeka, do tega, da išče odgovore, zadovoljstva in beg pred težavami in samim sabo v računalniških igricah, televizijii, nakupovanju, internetu itn. Današnji človek se vedno bolj izgublja in se zato oprijema stvari, ki pa mu ne dajo tega kar si želi. Prazne so. In ob njih postajajo tudi ljudje vedno bolj prazni. Bojijo se, ne drugih, pač pa sebe, tega, kar v resnici so. Na glas si lažejo in hitijo, v bistvu pa bežijo pred samim seboj in so vedno bolj odtujeni od ljudi in realnega sveta in se napolnjujejo z umetnimi, lažnimi užitki. Če niso v omami dela, hrupa, nekih umišljenih problemov ali drugih odvisnosti ne vedo kaj bi s sabo, takrat ko je človek v tišini se je prisiljen zazreti vase kar pa ni enostavno.
Človek beži sam pred seboj in išče užitke v begu iz resničnosti do te mere, da popolnoma zatre smisel lastnega življenja. Boji se srečati s seboj. Lažje se je izolirati in »kontaktirati« z računalnikom kamor se umakneš kadar želiš kot pa vzpostavljati in gojiti odnos s človekom, ki lahko odkrito pove česar mogoče ne želiš. Ob TV-ju, računalniku..se nam ni potrebno ukvarjati s samim sabo. Gre za vedno bolj nasilno in brezobzirno privabljanje, krajo časa, ki bi ga lahko namenili tistemu, kar te res izpolni: pogovoru s človekom, z Bogom, naravo..
Človek ni ustvarjen, da bi bil sam, ne more živeti brez vezi izoliran za računalnikom, takšne stvari dušijo duha, ne vodijo v človekovo rast in zapolnjevanje človekove praznine, ki je tako pogosta v naši družbi. Svet je vedno bolj tehniziran in materialističen. Zapravljiva družba troši predvsem človeške moči.
Potrebno je napolniti duhovno praznino, ki se širi v ljudeh. Človek ima možnost izbire, da se odloči po čem bo posegel in tudi vi jo imate. Storite nekaj za kvaliteto življenja, če vam v službi ostaja čas ne pretiravajte z internetom, raje vzemite v roko kakšno dobro knjigo ali pa stopite v pogovor sodelavcem.
Lp
Vesna Pečelin
univ.dipl.soc.del
Zavod Pelikan Karitas
Pomoč zasvojenim – SOS: 080 1221
brezplačno omogoča Telekom Slovenije)
Danes igra internet pomembno vlogo v našem vsakdanu tako pri delu kot v prostem času. Služi kot prenosni medij za komunikacijo s svetom in pridobivanje najrazličnejših informacij. Zaradi njegove velike razširjenosti po vsem svetu in posledično hitrega dostopa do velike količine podatkov, njegova uporaba hitro narašča. Vendar ima tudi internet svojo temno stran. Pojav vrste obnašanj pri uporabnikih interneta, kot so izolacija, zanemarjanje samega sebe in bližnjih, izgubljanje občutka za čas in dogajanje okoli sebe, je vznemiril marsikaterega psihologa in psihiatra. V zvezi s tem so nastale odmevne raziskave s tezo o novi bolezni odvisnosti od interneta. Izoblikovale so se skupine za pomoč odvisnim od interneta. Vendar na drugi strani raziskovalci opozarjajo na prehitra sklepanja o bolezenskem stanju na osnovi pomanjkljivih raziskav.
Pojav interneta v vsakdanu povsem običajnih ljudi je naletel na zelo pozitiven odziv, včasih morda celo preveč. Ljudje so se vedno bolj pogosto zatekali k računalniku z namenom, da pobrskajo po internetu, pošljejo e-mail, poklepetajo s prijatelji in podobno. Problem je postal zaskrbljujoč, ko so nekateri uporabniki interneta začeli zanemarjati bližnje zaradi velikega števila ur preživetih pred računalnikom ali celo izgubljati stik z realnostjo. Vendar raziskovalci do danes še niso izoblikovali enotnega mnenja o tem, ali obstaja bolezen, ki bi jo lahko imenovali odvisnost od interneta ali moramo iskati vzroke za “zapravljanje časa” z internetom v čem drugem.
Internet ponuja neomejene možnosti komuniciranja, kamor spadajo npr. elektronska pošta in klepetalnice. Po drugi strani je ogromna baza podatkov, ki so dostopni noč in dan. Preko interneta lahko tudi kupujemo, preverjamo stanje našega računa, pregledamo in rezerviramo knjige v knjižnici, se prijavimo na izpit, poslušamo glasbo ali igramo šah z nasprotnikom na drugem koncu sveta.
Zagovorniki bolezni odvisnosti od interneta menijo, da se pri prekomerni uporabi internetnih storitev pojavljajo podobni simptomi kot pri uživanju prepovedanih drog, patološkem hazarderstu, motnjah hranjenja, alkoholizmu ipd. Večina izhaja iz podobnosti pretirane uporabe interneta s patološkim hazarderstvom, saj oba vzbujata lažne dražljaje brez zaužitja opojne substance.
Dr. Kimberly Young, profesorica psihologije na univerzi v Pittsburghu (Bradford, Pa), je leta 1997 javno predstavila rezultate raziskav s področja prekomerne uporabe interneta. Na osnovi odkritij je sklepala na duševno motnjo, ki jo je poimenovala patološka uporaba interneta (Pathological Internet Use – PIU). S tem je APA (American Psychological Association) klasificirala prekomerno uporabo internetnih storitev kot odvisnost. Tako lahko k skupini uradno priznanih odvisnosti, kot so droge (vključno z alkoholizmom), hazarderstvo, video igre in nekatere vrste motenj hranjenja, od leta 1997 prištevamo tudi PIU.
Kriteriji odvisnosti od interneta: Po predpisih APA lahko osebo označimo kot obolelo za PIU, če se v katerem koli času dvanajstmesečnega obdobja pokažejo vsaj tri vedenja iz sledečega seznama:
1. Potrebe po vedno daljšem času uporabe interneta za dosego istega učinka zadovoljstva
2.V času do enega meseca po zmanjšanju ali prenehanju uporabe interneta se pojavita dva ali več simptomov prenehanja jemanja drog: stiska, poslabšanje socialnega, osebnega ali poklicnega delovanja, psihomotorična agitacija, tresenje in drhtenje telesa, strah, obsedenost z mislijo o tem, kaj se dogaja na internetu, fantazije ali sanje o internetu, prostovoljno ali nezavedno tipkanje s prsti idr.
3. Uporaba interneta je povezana z občutkom sproščenosti ali z izogibanjem simptomom, ki se pojavijo po prenehanju jemanja drog.
4.Uporaba interneta traja pogosto dalj, kot je bilo sprva mišljeno.
5.Veliko je porabljenega časa za aktivnosti, ki so povezane z internetom (npr. branje knjig o internetu).
6.Pomembne socialne, poklicne ali rekreacijske aktivnosti so opuščene ali zmanjšane zaradi uporabe interneta.
7.Osebna tveganja, kot so izguba pomembnega osebnega razmerja, izguba priložnosti v službi ali na področju izobraževanja, za kar je kriva prekomerna uporaba interneta.
V kasnejših raziskavah so spremenili pogoj, ki sedaj zahteva pojav vsaj štirih vedenj s seznama, da lahko osebo označimo kot obolelo za PIU. Dopolnili so tudi seznam kriterijev s slednjimi tipi obnašanj:
1. Utrujenost in nervoza pri poskusu prenehanja uporabe interneta.
2. Uporaba interneta kot pripomoček za beg od problemov ali ublažitev slabega razpoloženja ( npr. občutka krivde, strahu, depresije).
3. Laganje sorodnikom ali prijateljem z namenom prikriti pretirano uporabo interneta.
4. Kljub porabi pretirano visoke vsote denarja za internetne usluge, oseba ne preneha z uporabo interneta.
Vzroki pogoste uporabe interneta:
Internet je tako zelo privlačen zaradi anonimnosti, ki jo ponuja. Ljudje v takem položaju lahko delujejo tako, kot v resničnem svetu nikoli ne bi. Postanejo nekdo drug in zaigrajo svojo sanjsko vlogo, obstanejo v neskončni debati in pri tem odkrijejo nova čustva. Nek pacient dr. Young-ove je nekoč izjavil: “Čez dan sem mil, uglajen mož, ponoči pa postanem najbolj agresiven pankrt na netu.” [2]
Drug pomemben vzrok za pogosto uporabo interneta je občutek pripadnosti neki skupini, ki ga vzbudi pogovor preko interneta (npr. klepetalnica). Ljudje, ki so se našli v neki družbeni skupini (npr. družini), so namreč omejili uporabo interneta.
Iz tega se da sklepati, da so ljudje z malo samozavesti, občutkom nezadostnosti ali neprestanega neodobravanja s strani drugih, zelo nagnjeni k temu, da postanejo odvisni od interneta.
Droge, alkohol, hazarderstvo, seks, kupovanje in internet, vse to nudi neke vrste nagrade – ljubezen, veselje, fizično, emocionalno ali materialno ugodje in misel na beg iz realnosti. Če si oseba želi teh nagrad ter se nauči, da ji internet to tudi ponuja, se bo zelo verjetno ponovno zatekla k internetu, ko bo naslednjič čutila potrebo po teh nagradah.
Odgovor na vprašanje, ali bo uporaba interneta pri neki osebi postala pretirana ali ne, je odvisen od narave skupine in posameznika. Omenjena vedenja vsekakor niso nujna posledica vizualne anonimnosti, saj vsak, ki pride v stik z internetom, ne postane odvisen od njega. Obstajajo ljudje, ki imajo velike potenciale za odvisnost od nečesa, naj bo to alkohol, heroin, hazarderstvo, seks, kupovanje ali internetne usluge. Lahko da te ljudje nikoli v svojem življenju ne razvijejo nobene odvisnosti. Vendar se v primeru prave kombinacije časa in dogodkov odvisnost pojavi. Aktivnost sama po sebi torej ni glavni faktor, temveč je oseba s svojimi lastnostmi ključna spremenljivka zastavljenega problema.
KAKO (SI) POMAGATI
Ivan Goldberg, M.D. meni, da je najprej potrebno ugotoviti vzorce prepogoste uporabe interneta. Pomembno je prepoznati osnovne simptome, kjer je eno od meril količina časa, ki ga uporabnik porabi za internetne aktivnosti. Kot drugo moramo poiskati vzroke za pogosto zatekanje k internetu. Problemi, ki jih odvisnik želi pozabiti, so namreč najpogostejši vzrok za pojav katere koli vrste odvisnosti. Z njimi se je treba soočiti ter jih poskusiti rešiti in ne bežati pred njimi. Dr. Young kot zadnjo stopnjo navaja odpravo same odvisnosti s postopnim skrajševanjem porabljenega časa za internet.
Konkretnejše nasvete daje doktor filozofije David Greenfield. Na začetku svetuje uporabo računalnika le za nujna opravila. To lahko dosežemo postopoma, tako da izberemo najprej en dan v tednu, ko ne bomo uporabili interneta, ter določamo takšne dneve vedno bolj pogosto. Pri tem se moramo prisiliti, da čim prej zapustimo internet in se za čim daljši čas poslovimo od ljudi, s katerimi preko njega komuniciramo. Dokler ne dokažemo svojemu telesu in umu, da smo tega sposobni, se bomo vrteli v začaranem krogu. Tudi novi hobiji, ki se ne tičejo interneta, pospešijo postopek odvajanja. Tako porabimo čas za druge stvari, preusmerimo misli proč od interneta in najdemo veselje ter zadovoljstvo v novih stvareh.
Najpogostejši znaki katerekoli odvisnosti so po navedbah dr. Greenfielda sram, molčečnost in izolacija. Zato svoje odvisnosti ne smemo skrivati pred drugimi. O lastnih problemih se moramo pogovarjati, namesto da se jih sramujemo, saj se s tem še bolj izoliramo. Če ne najdemo podpore v bližnjih, se lahko pridružimo skupini za pomoč ali se obrnemo na psihiatra ali psihologa. Spoznati moramo nove ljudi in poiskati nove, resnične prijatelje, ki nam bodo dali večje zadovoljstvo in občutek sreče kot internet. Kajti kot pravi dr. Greenfield: “Tehnološki napredki sicer dajejo možnost novih doživetij, vendar ne morejo ustvariti intimnosti človeškega dotika.”
Z vprašanjem, ali je odvisnost od interneta oblika nove bolezni ali ne, se ukvarja veliko specialistov s področja psihologije. Vendar enotnega odgovora na zastavljeno vprašanje ni.Internet v veliko primerih naše življenje naredi preprostejše, vendar ga lahko tudi zaplete. Eni nanj gledajo kot predmet duševne bolezni. Drugi pravijo, da je le novo socialno okolje, kjer se nekateri lažje znajdejo kot v realnem svetu. Če ga primerjamo s televizijo, ki ti tako kot internet nudi veliko informacij in “zavetje” pred problemi, je lahko tudi samo še en uspešen medij. Navsezadnje je odvisno od vsakega posameznika in trenutnih okoliščin, kakšen vpliv bo internet imel nanj. (vir:Ali obstaja Odvisnost od interneta? Mirjam Bonačić, http://www.safe.si)