Spoštovani!

Imam problem z zasvojenostjo, o kateri se praktično nič ne govori in piše. Veliko se piše o zasvojenostjo z mamili, alkoholom, cigareti, skoraj nič pa o zasvojenosti z določenimi aktivnostmi za računalnikom.

Aktivnosti za računalnikom, s katerimi sem zasvojen so:
– igranje računalniških igric,
– delanje ekonomskih modelov (v excelu) in opisovanje (v wordu) izmišljenih planetov, ki ne obstajajo (npr. model planeta, kjer je vse idealno, model super socialnega planeta, model planeta brez vmešavanja države v gospodarstvo,…).
– pisanje zgodbic, v katerih nastopam (ali kdo drug nastopa) kot invalid na invalidskem vozičku in sem predmet usmiljenja in pomoči,
– sestavljanje računalniških igric v programskem jeziku VBA v programu Excel.

Po poklicu sem univerzitetni diplomirani ekonomist, star sem 28 let, sem redno zaposlen in delam tudi več kot osem ur za računalnikom, vendar pa me to ne zadovolji. Zadovolji me šele, ko doma, po službi delam zgoraj navedene aktivnosti.

Pa da ne boste zdaj rekli, da je stvar nedolžna in da se ni treba sekirati z njo! Stvar je zelo resna in bi se je rad čimprej znebil. Zaradi zasvojenosti z računalniškimi igricami sem namreč že večkrat zanemaril skrb za osebno higieno in higieno stanovanja (žene nimam, ker sem samski). Moral bi že dobiti punco, vendar se prekleto preveč bojim, da potem ne bom več imel svojega življenja. Delanje zgoraj navedenih stvari na računalniku mi namreč pomeni več kot vse na svetu, kar pa nikakor ni prav. Enkrat sem zaradi ene igrice že prizadel prijatelja, enkrat pa sem zato, ker en dan nisem mogel igrati igric na računalniku, hotel narediti samomor…
Zaradi pisanja zgodbic, v katerih nastopam kot invalid, si vse preveč želim tuje pomoči, zaželel pa sem si tudi že biti na invalidskem vozičku. Ali menite, da je to sploh normalno? Ne, ni normalno in zato bi se rad tega odvadil! Z nobeno pomočjo, ki jo prejmem, nisem več zadovoljen, ničesar več ne znam ceniti in to samo zato, ker se sedaj že v resničnem življenju vidim kot invalida, potrebnega 24-urne nege…
Pred leti, ko sem končal dodiplomski študij, so mi starši svetovali, naj grem na podiplomski študij, da ne bom brezposeln in da bom lahko, medtem, ko bom iskal svojo prvo zaposlitev, še kaj naredil zase. Do sem vse lepo in prav. Podiplomski študij me je zelo veselil. Na študij sem se tudi vpisal, da ne bi prizadel staršev. Toda študij mi je vzel veliko časa, ki sem ga hotel posvetiti zgoraj navedenim aktivnostim za računalnikom, vendar pa si tega staršem takrat nisem upal povedati. Študiral sem, vendar počasi, pa tudi službo sem si iskal in jo naposled našel. Enkrat, ko še nisem imel službe, me je pičilo, da bi študij kar pustil. Zakaj? Da bi se lažje posvetil zgoraj navedenim aktivnostim za računalnikom, s katerimi sem zasvojen. Ko pa sem dobil službo in sem spoznal, da bom moral v njej delati tudi več kot osem ur na dan in se poleg tega še lepo oblačiti in skrbeti za osebno higieno, poleg tega pa sem imel še nedokončan študij, sem hotel službo pustiti, saj nisem imel nobenega življenja več. Nisem namreč več mogel igrati igric, delati modelov izmišljenih planetov, sam sebe opisovati kot invalida,… Službo sem že skoraj odpovedal, vendar pa sta me še pravočasno ujela moja starša in mi preprečila, da bi to storil, češ da bom novo službo težko dobil… Meni pa je bilo ves čas več do igric kot do službe…
Te zasvojenosti bi se rad odvadil, pa ne vem, kako. Včasih izbrišem vse igrice in vse modele ter zgodbice, ki sem jih napisal, vendar pa jih kasneje znova ustvarim…. Igrice downloadam iz neta s programom Emule ali pa jih imam še od prej na CD-jih… Kar škoda mi jih je zavreči, a vem, da dokler jih bom imel, da bom odvisen od njih…

Pozdravljen,

zasvojenost z računalnikom je rano tako resna zadeva, kot zasvojenost z drogami ali alkoholom in se obravnava na zelo podoben način. Potrebna je abstinenca – če ste jo sposobni ohranjati tudi v službeneme okolju. Svetujem vam, da pokličete v sprejemni center Družtva Projekt Človek in se naročite na podovor (01-540-31-74). Pogovori so individualni, brezplačni in anonini.

Ne odlašajte