Zasvojenost s pornografijo
Ja, alkohol res ni dober zaveznik v boju proti kakršnkoli odvisnosti. In če se ga človek nacedi, je potem najbolje, da gre direktno spat! Brez TV, brez interneta, kar takoj spat.
Tek je odlično zdravilo tudi za jezo (nase, na druge…) ko se telo preznoji, ko adrenalin in dopamin stečeta po žilah, se nam odpre nov pogled nase, na druge in na življenje. Prav si storil, ko si se pognal v hrib!
Glede treningov pa tako: odvisno je od tvoje kondicije in volje. Priporočam ti tek po ravnem, tempo prilagodi svojemu trenutnemu počutju. Za začetek ne pretitavaj. Recimo 20 min, vsak drugi dan. Če se ti zdi, da zmoreš več, povečaj na pol ure, 45 min… Vmes pa obvezno en dan premora, da se mišice okrepijo. Lahko pa recimo kolesariš, rolaš… Če se med tekom želiš poglobiti vase, potem teci raje sam. Če ti tek pomeni samo usmeritev energije drugam, potem teci s prijateljem.
Vse dobro!
Sicer je off topic – vzgojena sem bila v katoliški družini, mama verski fanatik, oče tradicionalno veren, oba pa “slaba” kristjana (sicer ne smem soditi, pa vseeno), ker sta en obraz kazala v cerkvi, drugega pa doma. Oba čustveno zelo plitva človeka. (Ponavljam: ne obsojam ju, danes ju razumem, ljubim in spoštujem). Meni je bila vera del vzgoje in tradicije, kot najstnica sem verjela, da je Nekaj nad nami, odtjila sem se od cerkve, jo zavračala, iskala in tipala med drugimi verami… moja iskanje se je še nekaj časa nadaljevalo, potem pa sem vse globoke in verske zadeve pometla pod preprogo in živela povprečno površinsko življenje. Z možem sva sicer imela globok odnos, ampak vezali so naju skupni pogledi in interesi. Sčasoma je v zakonu nastala kriza, odtujila sva se in začela iskati najprej sebe, potem šele drug drugega. Mož sploh ni bil iz verne družine, a ga je po krizi v zakonu vleklo v Cerkev. Meni se je zdelo, da kar nekaj išče brez veze na napačnem mestu. Potem pa me je med vožnjo po avtocesti prešinilo, da sem jaz tista, ki iščem na napačnem mestu. Brez razloga so se mi ulile solze, da sem morala ustaviti na sos-u. Tam sem jokala uro, dve,… in čutila Njegovo bližino. Kot bi me nekdo objel čez rame in mi zagotovil, da bo še vse v redu. Ta občutek Njegove priostnosti me je še dolgo spremljal in me še vedno spremlja. Z možem se trudiva biti dobra kristjana, v cerkev hodim, ker me vanjo vleče. Vsa ostala nesoglasja, vsi problemi so se sami od sebe pospravili, vsa vprašanja so dobila odgovor. Vem, da je to Milost in da sama nimam nekih zaslug za to. Vesela sem, da je bila tale Milost podarjena meni in molim za vse ljudi, da bi je tudi sami bili deležni.
Članek iz revije O Osebnosti
Za nekatere ljudi je seks lahko tudi droga. Zasvojenost s seksualnostjo še zdaleč ne pomeni veliko seksa, temveč resno in smrtno nevarno bolezen. Zasvojeni zlorabljajo spolnost za omamljanje oziroma otopitev notranje bolečine, ne pa za potešitev normalnih spolnih potreb.
Zasvojeni s seksualnostjo živijo v svojem skrivnem svetu. V drugih ljudeh vidijo le še objekt za potešitev svoje silne potrebe po omamljanju, ki se vseskozi stopnjuje. Naš sogovornik Peter Topić je bil zasvojen s seksualnostjo. Pred šestimi leti se je odločil za zdravljenje. Zdaj želi pomagati ljudem, ki imajo enake težave.
Kdaj ste se odločili, da boste poiskali pomoč?
Zadnji odnos, ki sem ga imel, se je tako zapletel, da se ni dalo več zdržati. Ugotovil sem, da ne morem več živeti s partnerko in ne brez nje, nisem mogel ne ostati ne oditi. Takega odnosa, kot sva ga imela, nisem hotel sprejeti, mislil sem, da bom umrl. Dobesedno. Pomoč sem poiskal, ko sem ob branju knjige Sanje Rozman spoznal, da sem odvisen od odnosov, da ne morem prekiniti razmerja, kljub temu da je zame škodljivo in boleče. Pomoč sem poiskal zaradi odvisnosti od odnosov, seksualna zasvojenost pa je ostala skrita. Na začetku sem to slutil, po letu zdravljenja, ko sem prebral knjigo Patricka J. Carnesa Don’t Call It Love, ki sem jo nato tudi prevedel, pa sem se počutil, kot bi me nekdo zabodel z nožem. Osupnil sem. To sem jaz. To je moja težava. Takrat se je začela moja pot.
Ste komu povedali za svoje težave?
Nikomur. Vse do začetka zdravljenja sem prikrival svoje težave pred vsemi, tudi pred samim sabo. To je težava pri vseh zasvojenostih. Zanikanje je tako močno, da tega ne zmoreš povedati na glas, niti samemu sebi. Do konca sem opravičeval svoje vedenje. Ko sem si nehal lagati, sem se moral soočiti z vso bedo svojega življenja, z vsem, kar sem počel. Ozreti sem se moral nazaj, pogledati svoje življenje, kaj je sploh ostalo. Na koncu ostanejo le ruševine: ranjeni ljudje, prizadeti otroci, finančni dolgovi … Človek, ki je zasvojen, začne propadati na vseh področjih. Čeprav morda to na prvi pogled ni videti, začneš drseti navzdol. S tem se je treba soočiti. Okoliščine te prisilijo v to, da nekaj spremeniš, eni rečejo, da dosežeš dno. Je to nujno? Sam mislim, da je. Tiste vrste dno, ko je človek res pripravljen nekaj spremeniti.
Kaj je bilo odločilno, da ste se priključili terapevtski skupini Sanje Rozman?
Spomnim se, da sem prišel tja preverit, kdo je na drugi strani. Ali je Sanja Rozman nekdo, ki živi to, kar piše v svojih knjigah, ali bom srečal samo še enega ”bleferja”. Potreboval sem nekoga, ki mi bo znal pomagati. To pa je danes redkost, sploh na področju seksualne zasvojenosti. Po pogovoru z njo sem vedel, da sem na pravem mestu.
Kako ste šli skozi abstinenčno krizo?
Abstinenca je pogoj za kar koli. Težava je v tem, da moraš abstinirati od vsega, kar spreminja stanje zavesti, naj bodo to mamila, odnosi, hrana, sanjarjenje, seks … Abstinenca je pogoj, da se zdravljenje sploh lahko začne. Vse zasvojenosti služijo le eni stvari, uravnavanju čustvenega življenja. Pravzaprav preprečujejo, da bi potlačene čustvene vsebine prišle na dan. Ko začneš abstinirati, so čustvene in telesne reakcije lahko zelo hude. Važno je, da se ne vedeš po starih, ustaljenih zasvojenskih vzorcih. Zasvojenost ti dopušča zelo ozek izbor. Vedno delaš ene in iste stvari, kljub temu da so napačne, drugih možnosti sploh ne vidiš. Ali pa so popolnoma nezanimive, ker niso zadosti razburljive, tvegane. Sam sem med zdravljenjem popolnoma spremenil življenjski slog, uredil sem odnose s svojo hčerko, ki sedaj živi pri meni, poskušam ustvariti odgovoren in zdrav partnerski odnos, poravnal sem svoje finančne dolgove. Ukvarjati sem se začel s kendom, eno najstarejših japonskih borilnih veščin. Bistveno je, da sem začel reševati probleme, pred katerimi sem pred zdravljenjem bežal. Danes živim popolnoma drugače.
Kaj pa strah pred tem, da bi padli v novo zasvojenost?
Kdor je bil zasvojen, lahko tudi zdrave aktivnosti zlorabi na kompulziven način in postane od njih zasvojen. Moraš se sprijazniti s tem, da boš vsak dan nekaj časa namenil, sam temu pravim, duhovni higieni. Če v to spada tek, borilna veščina, branje, pisanje dnevnika, molitev, kar koli, vse je v redu, dokler to vedenje ne postane kompulzivno. Dokler lahko izbiraš, je vse v redu. In dokler česar koli ne zlorabljaš za to, da se izogneš čustvenim pritiskom in težavam, s katerimi bi se moral soočiti. To ne sme biti beg. Če ne moreš svobodno izbirati, problema nisi rešil in si še vedno zasvojen.
Kaj pa zdrsi, veliko odvisnikov preprosto ne zdrži.
To se dogaja, sploh v začetnem obdobju. Določil sem si, od česa moram abstinirati, in se tega držal. Če zdrsneš nazaj v zasvojensko vedenje, se moraš čimprej ustaviti, sicer iz zdrsa nastane recidiv oziroma ponovitev bolezni. Recidiv ne pomeni, da nadaljuješ tam, kjer si nehal, ampak si spet na začetku. Večina ljudi, tudi sam sem bil med njimi, zasvojenost podcenjuje in je prepričanih, da bo ozdravela z lahkoto. A nekje globoko v sebi se zavedaš, da ne bo tako enostavno.
Zakaj velja seksualna zasvojenost za eno od težje ozdravljivih odvisnosti?
Narkoman ali alkoholik postaneš v adolescenci ali še pozneje. Te zasvojenosti se razvijejo precej pozno, medtem ko se seksualna lahko začne že zelo zgodaj v otroštvu. Nekdo je lahko zasvojen s seksom, preden pride do drog ali alkohola, ker se lahko omamimo že z masturbiranjem, sanjarjenjem, gledanjem pornografije in drugimi aktivnostmi, ki jih mladostniki preizkušajo, posebno če so bili spolno zlorabljeni. Druga težava je v tem, da ni nobenih kemikalij, ni nobenega vnosa snovi, kot recimo pri alkoholu, kjer je enostavno določiti, od česa moramo abstinirati. Pri seksualni zasvojenosti pa zalogo droge nosiš neprestano v sebi, in sicer naravno, v obliki peptidov, kot so endorfini, ki upravljajo elektrokemične interakcije v naših možganih. Molekularna zgradba peptidov je podobna zgradbi opijatov, kot je morfij, le da so prvi velikokrat močnejši.
Kaj se pravzaprav zgodi, ko se človek iz hedonista spremeni v sužnja?
Po zadnjih statistikah okrog 72 % ljudi (podatkov za Slovenijo ni, op. p.), ki so zasvojeni s seksom, razmišlja o samomoru, ker postanejo posledice njihovega vedenja nevzdržne. Ko ljudem poveš ta podatek, jim stavek: “če že moram biti s čim zasvojen, potem sem še najraje s seksom”, ni več tako smešen. To je zame najbolj beden vic, kar jih je. Ljudje, ki se borijo s seksualno zasvojenostjo, razmišljajo, ali bi preživeli še en dan ali ne. Ker ne morejo nehati! Zato sem se tudi odločil, da prevedem to knjigo. Zasvojeni s seksom so prepričani, da so edini, ki imajo to težavo. To je grozljiv občutek, počutiš se kot izobčenec, drugačen, in razumljivo je, da ljudje začnejo razmišljati o skrajnem izhodu, ki pa ni rešitev. Drugi razlog, zakaj sem se lotil prevoda, je ta, da se knjiga postavi na knjižne police kot protiutež vsemu temu, kar se dogaja okrog nas.
Smo podrli vse tabuje, tudi seksualnega?
Prekoračili smo vse meje zdrave pameti. Otrok nima izbire, vpija pač vse, kar je polepljeno okrog nas, da ne govorim o televiziji. Že na bencinskih črpalkah najdete kup pornografskih filmov in revij, prav pred otrokovimi očmi. Otrok si tega ni izbral, iz lastnih izkušenj pa vem, kakšne so posledice. Morda je estetsko, lepo, ampak oprostite, otrok si tega ni izbral in tako močnim energijam, kot je seksualna, preprosto ni kos. Naj najprej dozori in si izbere, kaj bo počel, naj bo to njegova odločitev. Dokler pa otrok nima izbire, je to zame posilstvo oziroma spolna zloraba. Da ne govorimo o internetu, kjer ima pravzaprav vsak dostop do pornografskih strani. Do seksa se obnašamo potrošniško, šokiran sem, kaj se dogaja. Vprašanje, koliko seksa je normalno, je nesmiselno, ker ljudje nismo enaki. Enemu je normalno enkrat na dan, drugemu enkrat na mesec. Kdo ima bolj prav? V knjigi, ki sem jo prevedel, bo v predgovoru, ki ga bo napisala Sanja Rozman, tudi moj življenjepis, da ne bo knjiga izzvenela, kot da se to dogaja le ‘omejenim’ Američanom, mi Slovenci pa tega problema nimamo. Imamo ga.
Ste skozi prevod knjige, ki govori tudi o vaših težavah, podoživljali svoje travme?
Knjiga je napisana tako, da te pelje od rojstva do konca življenja. Skozi vse stopnje zasvojenosti in skozi pomembno poglavje o zlorabi. Opisuje, kakšne so posledice telesne, spolne in čustvene zlorabe ter kako človek postane zasvojen s seksualnostjo. Ko sem prevajal knjigo, sem šel sam še enkrat skozi ves proces. Pri prevajanju se nisem mogel izogniti niti enemu samemu stavku, tako sem se moral kdaj ustaviti za mesec, da sem kako stvar predelal do konca. Ničesar nisem mogel skriti pred seboj. S prevajanjem sem najbolj pomagal sebi. Verjamem, da bo moja izkušnja ljudem v stiski resnično pomagala.
Ali imamo Slovenci po vašem predsodke pri vključevanju v različne oblike skupinske pomoči. Veliko ljudi se boji predvsem premajhne anonimnosti.
Slovenija je malo večja vas, drži. V skupini Sanje Rozman imamo etični kodeks, ki nas zavezuje k molčečnosti. V skupini za zasvojene s seksualnostjo bo enako. Pripomba zasvojenih v knjigi je, da so se prej skrivali, ker so bili zasvojeni in so se svojega vedenja sramovali. Potem pa so se skrivali, ker so se zdravili. Žalostno je, da je zasvojensko vedenje družbeno bolj sprejemljivo kot pa zdravljenje. Moški, ki ima več žensk na dan, je skoraj ‘narodni heroj’. Nihče pa ne pozna ozadja. Ko zasvojeni reče, šel sem se zdravit, ker imam težave na področju seksualnosti, ne morem nehati, s tem sem zasvojen, naleti na nerazumevanje in posmeh celo v strokovnih krogih, ker ljudem na splošno ni jasno, kako lahko nekdo izgubi nadzor na področju spolnosti in jih že sama ta misel ogroža.
Zasvojenost je bolezen, ki se jo da pozdraviti. Kaj mora človek narediti?
Vsekakor mora zasvojeni poiskati pomoč. Človek se mora ustaviti, da spet najde stik s sabo, za to pa potrebuje pomoč. Zasvojeni s seksualnostjo niso slabiči, izprijenci ali ljudje s šibkim karakterjem. Zboleli so za hudo nevarno boleznijo, ki pa je ozdravljiva. Razumeti moramo, da ne gre za seks. Gre za uravnavanje čustvenega življenja. Zasvojeni mora najprej ozdraveti, potem pa sam najde tisto, kar je zanj dobro, zdravo in prijetno. Pravzaprav šele takrat začne resnično živeti.
Kaj je seksualna zasvojenost?
Ljudje večinoma mislijo, da gre pri seksualni zasvojenosti za seks. Toda seks pri seksualni zasvojenosti ni izraz ljubezni ali želje, temveč je samo sredstvo, s katerim poskušamo potolažiti temeljne občutke osamljenosti in zapuščenosti. Zasvojeni globoko v sebi verjamejo, da niso dovolj dobri, zato spolnost uporabljajo kot zdravilo za tesnobo ali bolečino, zdravilo za družinske in življenjske težave ali kot uspavalo. Tu ni prostora za ljubezen.
VZORCI NEMOČI – 11 vedenjskih tipov
Patrick Carnes loči pri zasvojenih s seksualnostjo 11 vedenjskih tipov, vendar gre pri vedenju zasvojenih običajno za kombinacijo več različnih vzorcev.
1. SANJARJENJE O SEKSU (FANTAZIJSKI SEKS)
2. SEKSUALNI LOV
3. ANONIMNI SEKS
4. PLAČEVANJE ZA SEKS
5. TRGOVANJE S SEKSOM
6. VOAJERIZEM IN PORNOGRAFIJA
7. EKSHIBICIONIZEM
8. SPOLNO NADLEGOVANJE IN NASILJE
9. ZADAJANJE IN PREJEMANJE BOLEČINE
10. SEKS S PREDMETI
11. SEKS Z OTROKI
Nekatere naštete aktivnosti veljajo za normalne (sanjarjenje in masturbiranje), nekatere pa so v vsakem primeru škodljive in celo kaznive. Če ste se prepoznali v katerem od vedenjskih tipov, še ni nujno, da ste zasvojeni. Zasvojeni ste, če želite prekiniti neko seksualno aktivnost, pa tega ne morete.
Članek je bil objavljen v 3. številki revije O osebnosti. http://www.osebnost.si/clanki/preglej.
Pozdravljeni vsem skupaj,ki to berete!
Imam en velik,zame najhujsi problem na svetu.Sem zasvojen z golimi otroki.Vendar pa hodim k psihiatru na zdravljenje in to ze pribl.sest let.Naj napisem,da sem se prve mesece odlicno pocutil.Tiste zelje so sle samo navzdol,navzdol in navzdol.Zadnja leta pa mi gre samo na slabse.In to zato,ker nehote po tv in v tiskanih medijih vidim bolj ali manj gole otroke.In ce jih ze vidim,takoj preklopim na drug program in skusam pozabiti kar sem videl.Pa nic.Ne gre.In to kljub temu,ko sem jemal zdravila.Zdaj pa ne vec,ker mi vec ne pomagajo.Pa me zanima,ali je kdo od Vas bralcev v preteklosti bil zasvojen s pedofilijo,pa je sedaj uspesno ozdravljen?Ce pa je kdo,ki se je uspesno zdravil,mi naj prosim napise,kako se naj odvadim temu perecemu problemu.Lahko pa mi naj odgovori kaksen psihiater.Mogoce dr.Slavko Ziherl.Prosim,pomagajte mi,ker jaz ze mislim na samomor.
Lep pozdrav!
jaz mam zelo slabe izkušnje z porniči… moj fant jih gleda nenehno – tudi več kot 200 na mesec… on opravi sam z sabo jaz pa ostanem na mehkem… ki je tu poštenost… za njega bi dala vse… on pa ni tolko da bi to ukino… ugotovila sem da je zasvojen s tem ko sem mu pogledala malo zgodovino pogledov na iternetu in je bilovse v rdečei barvi (pornografija)! kot prvo sem mislila da jaz kaj delam narobe… pa nisem…
razočarana sem nad moškim svetom…
obljube itd. sita sem vsega tega…
moškim ni za vrjet na besedo…
Re: Za Sotrpina
Napisal: Tekačica
Datum: 15.05.2007 13:08
Žal mi je za tvoje klice na pomoč, ki jih ni nihče slišal. Nihče? Včasih ljudje iščemo pomoč na napačnih mestih. Jaz kličem na pomoč k Njemu. On mi daje vso to moč in energijo. Ja, ljudje smo samo ljudje. Išči drugje 🙂
Tvoj trud, ki si ga vložil v ljudi, ni bil zaman. Veliko si se ob tem naučil, nekje so vsa zapisana…
On (kdo že) ti ne daje čist nč moči in energije, ampak si jo sama daješ s takim pozitivnim razmišljanjem. Če bi ti vedla, da ljudje nismo samo ljudje, ampak smo prava čudesa, potem ne bi molila k bogu – bi vedla, da zmoreš sama. Slabo. Čeprav se na nek način bolj ceniš kot jaz, se na drug način podcenjuješ in iščeš neko potuho in odgovor v veri….. “Uoo dons je biu res slab dan – šefica me je.. s šihta..toj zih zato k nism zmolu učer zvečer…Čaki a sm zmolu? aja sj res…sm zmolu…uooooo! zjutri nism zmolu! jaaa tojto!!! zjutri nism zmolu, bog me je kaznoval!!!! Zato me je vrgla s šihta”
Ass bo….te je zato k si jo že 2 mesca rugou v glavo, po si ji pa še .. pokazov pred celo firmo, alpa zato ker si nesposoben za delo…..
NE PA ZATO K NIS ZMOLU
Maš pa dobro taktiko doseganja energije in moči, ampak pri men te fore ne delujejo, ker nimam tako primitivnega razmšljanja…
Za Sotrpina in Tekačico ter vse ostale sotrpine
Napisal: Jaz
Datum: 15.05.2007 16:41
Prvi pornografski film v slovenskih kinih je bil Strasti (Sloga itd.).
Ko sem ga videl, sem bil star 14 let; ja, prav berete.
In kasneje sem jih gledal, gledal,…..Punce nisem uspel najti in v teh filmih sem iskal neko uteho, beg od realnosti, sprostitev.
Ko sem vstopil v resno zvezo in kasneje v zakonsko zvezo, sem ugotovil, da je s pornografijo nekaj narobe; imam občutek slabe vesti – počutim se, kot da bi ženo varal. In pa, da delam nekaj zoper Boga.
Tekačica je zapisala tudi izraz – “k Njemu”.
Tudi jaz prosim Boga, da bi mi omogočil zmago nad pornografijo.
drgač sm pa js tud zasvojen s pr0nografijo – cca. 2x ali 3x na dan se ……, sem dost manijak glede tega…v mladosti sem ….uglavnem povsod – če nisem doma,…
Največja fora je pa to: ko sem zaljubljen mi ni, ampak to je tista scena ko čutiš ZazaZu v želodcu; ko pa mine začetna zaljubljenost je pa že gadno. js zvečer še vedno…Isto 2x na dan recimo, ker je cist druga scena…
Pozdravljeni!
S fantom sva skupaj že kar nekaj let. Imela sva vzpone in padce. Imam (morda imava ali pa ima) problem. V začetku je bilo vse v redu. Čez par mesecev pa se je začelo, in sicer njegovo samozadovoljevanje, obiskovanje pornografskih strani.
Vedno sva imela dokaj redne spolne odnose, sva tudi eksperimentirala… vendar takrat, ko se samozadovoljuje, mu ni do tega, da bi potem seksal še z menoj. Ko sem mu povedala, da me to prizadane, da mi to jemlje dostojanstvo in da se počutim ponižano, ker na pornografskih straneh gleda idelana, zagorela žensak telesa itd. je pač rekel, da to počne vsak, da je to samo moj problem. Pa sem rekla ok, pač to počne vsak fant. Recimo, da sem nekako sprejela, dokler nisem ugotovila, da me pošilja v trgovino samo zaradi tega, da se samozadovoljuje, da je na njegovem računalniku sama pornografija, da se samozadovoljuje vsakih 5 minut, ko me ni (ko grem obesit perilo, ko grem pod tuš)… Tega pa ne počne prav vsak, sploh pa ne tisti, ki ia punco, ki seksa z njim kadarkoli si želi (imam prav?).(to je bilo na začetku najine zveze)
Vse to se je malo umirilo, ker se je veliko dogajalo in nekako ni bilo časa, da bi sam posedal za računalnikom. Ponovno se je v obilki velike krize pokazalo pred malo več kot enim letom, ko se je prijavil na spletni portal, kjer iščeš spolne partnerje, užitke preko spletne kamere in dekleta lahko neposredno opazuješ. Prijavil se je kot moški in kot ženska. Ker je nekdo rekel, da imajo lezbijke ful dobre fotke in so ful vroče. Ko sem to ugotovila, sem mu povedala, da tako ne morem več naprej, da morava poiskati pomoč. Obljubil mi je, da se nikolio več ne bo prijavil na takšne portale. Vendar je bilo glavno pri tem to, da je bil jezen name, ker sem mu brskala po računalniku, ker ne more imeti nič zasebnosti in to, da to, da se on samozadovoljuje je moj problem. On s tem nima problemov, samo jaz jih imam.
Spet sem se potrudila, da sem stanje sprejela, vendar ga nisem več puščala samega, nisem več hotela hoditi v trgovino, ker me enostavno preveč prizadane to, da čaka, da bo tistih 5 minut sam, da si ga bo vrgel na roko in jawdral po pornografiji. Nekako se je spet uredilo v najini zvezi, ponovno sem mu začela zaupati… mislila sem, da se vsaj trudi. Vendar sem vedela, da ko odidem v službo ali na faks, da se pač samozadvoljuje. oki, kul, ne morem mu skoz viseti za vratom.
Vsakič, ko mu hočem povedat, da mi ni vseeno, da me boli, ko vem, da počne to, da s tem, ko izbriše zgodovino, ničesar ne skrije… sem jaz kriva, kriva, da vem več, kot hoče on, ker ga utesnjujem…
Zadnje čase je bil najin odnos kar v redu (saj sem bila večino časa doma; on dela doma, na faks gre bolj poredko, tako da je več ali manj samo doma), več sva se pogovarjala, skupaj počela stvari… bila sem mirna. Sedaj pa sem odkrila še več (spet sem brskala po njegovem računalniku – ko človek enkrat zlorabi zaupanje, si ga težko pridobi nazaj; vem,da to velja tudi zame)…samozadovoljuje se tudi na faksu. kar tako… prej se še po msnju pogovarja z menoj, pravi,da gre na wc… in gre na wc, da si ga zdrka (se opravičujem izrazu).
Kje je meja, ko je samozadovoljevanje še normalno/zdravo?
kako naj mu povem, da me to, kar počne prizadane, da s tem izkorišča moje zaupanje?
NIkoli ne želi priznati, da ima problem, kako naj mu pomagam, da bi začel gledati tudi z drugega vidika?
Ali morava poiskati strokovno pomoč?
Res ne vem več, kaj naj si mislim, kaj je normalno in kaj ni. Trenutno sem tako prizadeta, žalostna in ne vem, kako vse to prebroditi.
Hvala za kakršenkoli odgovor…
lp
sanjarija… meje samozadovoljevanja ni oziroma je neomejeno ampak pri moških je trikec da vsakič ko “izlijejo svoja semena” telo in možgani mislijo da ustvarjajo novo življenje zato dobesedno prisilijo vse organe da dajo 100% od sebe in še več in če je moški sposoben takorečeno .. več kot 5x na dan pomeni samo to da ima preveč energije ter ne ve kam z njo. Seveda je pa to velik napor za telo kajti 5x ali večkrat na dan samozadovoljevanje pri moških te izčrpa fizično. Če vsak dan.. potem lahko ugibam da veliko spi in je skoraj vedno utrujen. Veliko pa pomaga, da se skupaj pogovorita o temu in če ni pripravljen na tak pogovor ni pripravljen na resno zvezo in po domače “nima jajc” ali pa je celo mogoče da se boji v posteljo it zaradi možne nosečnosti… otrok je velika odgovornost…
Strokovna pomoč je relativna k temu koliko let ima…moje priporočilo pa je da ga pustiš na miru kajti bolj kot mu boš “težila” glede tega in ga takorečeno kot detektiv pregledovala aka “špijonirala” bolj bo on to nadaljeval(psihološka meja med žensko in moškim je in vedno bo), seveda se morata pa pogovorit o tem v primeru “neskupnega jezika” edino še strokovna pomoč …(lahko poskusita s Kamasutro)… aja pa glede lejzbik je splošno znano da ga ni moškega ki bi rekel ne trojčku.
Glede internetnih citiram “idelana, zagorela žensak telesa itd.” je pa vse skupaj Photoshop + make up preden je slika sploh na internetni strani.
Odgovore imaš sedaj je na tebi kako jih sprejmeš in ali upoštevaš…
Brez ovinkarjenja povem, da si Michael še vedno tam kjer si, ker iščeš nekaj kar ne obstaja!
Nekaj hitrega za beg od te odvisnosti od pornografije NI!
Nihče še ni videl mrtvih rib plavati proti toku, mrtve plavajo le s tokom, kakor jih meče jih meče. Vase je potrebno vlagati, prav tako kot zalivati cvetlice, treba je vlagati v partnerske odnose – ” jih zalivati”… sicer ovene. Morda…kako to, da si ti”ovenel” v prijateljevanju s pornogr.? Se dobro počutiš – se počutiš osvobojenega, ne utesnjenega… Si vreden česa boljšega, trajnejšega, kar te dela moškega in ne slabiča?
V tvoji globini je gotovo veliko dobrega, v globini si močan, odločen… Odkrij te dragocenosti v sebi, odkrij svojo dragocenost in jo živi. Prični se ukvarjati s tem kar je dobrega v tebi, naj se to dobro množi, Vreden si dobrega.
Michael. lepo je ker obstajaš.
Sotrpin
imam moža ki ne vidi da je to izhod v sili,beži pred realnostjo, in pada v depresije. Zanima me kako naj mu pomagam, njegovi starši ga podcenjujejo na vsakem koraku in to mu je končno prišlo tako do živega da ni več sposoben normalno živeti. Edina sem ki ga probam čutiti in ga ne obsojam odriva me, pravi da noče bit nikoli več nobenemu v napoto.
Kako naj mu pridem naproti, ker vem da ta njegov odmik je v bistvu klic na pomoč!!!!
Sama sem doživela v otroštvu zlorabe in sem deloma premagala vse to, tako da moža čutim kako je sam, samo ne znam mu priti blizu.
“sanjaa5” vsi bralci smo ti lahko hvaležni, za to izkušnjo, saj nas s svojim dejanjem bodriš, vzpodbujaš k uresničevanju čim boljšega zakonskega življenja. Nakazala si nam, kako smo si lahko partnerji eden drugemu v priložnost za novo življenje, da naše izkušnje le niso bile zamanj. Žal se z vami ne morem strinjati, da ne znate priti možu blizu. Morda ste že del procesa, ko bo nastopil trenutek, ko se bo vaš mož odprl ne le vam ampak tudi ostalim. Morda vas boli, to odrivanje, a ponosni ste lahko nase, ko ne obupate nad tem, ko iščete rešitev.
Pomembno pri tem je, da mu za spremembo pomagate tako, da na samem molite zanj, tudi pri maši, pri povzdigovanju, povabite Jezusa z vso njegovo toplino, ljubeznijo, razumevanjem…da vstopi v depresijo moža, da vstopi v vajin zakon. Ne odpravljajte depresije, kajti depresija ni nekaj ampak je le primanjkljaj, primanjkljaj smisla, zavedanja, da smo ljubljeni, da smo dragoceni temu svetu, da si nas je nekdo želel že pred spočetjem, da smo vredni (kar koli smo ušpičli) – vredni dobrega.
Prav je, da vaš mož sliši – povejte mu, da ga imate radi pa kar koli si misli, kar koli dela. Povejte mu, da se zavedate, da vam je v življenju prišel nasproti kot darilo. (Saj tudi je – slučajnosti ni).
Pri tem ne pozabljajte nase. Zavedajte se svoje dragocenosti, tudi vi ste posebni, enkratni, neponovljivi. Tudi vi ste darilo temu svetu, tako tudi še na poseben način možu. Odkrivajte svoje dragocenosti, odkrivajte njegove dragocenosti, veselite se odkritega.
Za dobra dejanja, ki jih stori se mu le še naprej zahvaljujte.
Depresija je primanjkljaj tako kot tema. Teme iz prostora ne odstranimo ampak prižgemo luč. Tudi v vašem primeru se ne splača odstranjevati depresijo ampak “vstavljati” primanjkljaj.
Prav je, da se tudi z osebno zdravnico pogovorita o tem, kajti kar tako se ne da vedeti ali je depresija siva, ali…
Pišite, kako ste se odločili.
Želite si dobro, pričakujte dobro, želim vam dobro.
D.P. hvala za tvoj pogled na vse to, daje mi moči da rinem naprej v to bolečino.
Spoznavam se, in ugotavljam kaj vse sem dovolila ljudem okoli sebe, da so počeli z mano. Sedaj ko jaz ob možu krepim svoj notranji jaz,se on ob meni počuti popolnoma odrinjenega. Običajno je bil najin notranji stik ob uživanju v spolnosti, a tega je ratalo preveč in on bi non stop a to je le izhod pred bistvom. kako naj si prideva drugače naproti, kljub temu da me on popolnoma odriva in zavrača, le če bi hotela sexat me sprejme, drugače pa ne obstajam.
Hvala ker ste me brali in vaše nasvete prosim