Zasvojenost s hrano
Drage prijateljice!
Koliko od vas si upa priznati resnico “zasvojena sem s hrano”, “hrana obvladuje mene in ne jaz njo”, “moje razpoloženje je odvisno od tega, koliko sem nažrta”, “vse življenje že balansiram med dietami in ugotavljam, da na račun tega trpijo druge življenjske prioritete”, “ker sem debela, se ne cenim, sem grda in izogibam se družbi”…
No ja, jaz sem že ena takih! Ne trdim, da vse navedeno drži zame, eno pa je gotovo, prehrano imam naštudirano v nulo, moči, volje, da bi spremenila življenjski način, pa žal ne dovolj. Te dni, ko sem prosta, sem nekoliko več razmišljala o tem, se posvečala sebi in prišla do ugotovitve, da se ne grem nobene diete več, da pa bom vedno, ko me napade požrešnost razmilila, ali sem res lačna oziroma kateri je dejanski vzrok, ki mi povzroča neprijeten občutek v želodcu, ki ga potlačim s hrano!
Pot je težka, verjetno boleča in zahtevna. Naučiti se moram odpuščati sebi, ko se mi zgodi prekršek in ne vreči puške o koruzo. Imam preveč skromnih 10 kg, ki pa me v življenju ovirajo pri gibanju, ki ga naravnost obožujem, v trgovinah, ko nikakro ne najdem ustrezne št. garderobe, pa navsezadnje tudi v ogledalu, ker si nisem všeč. Pa ne sodim med tiste dlakocepske ženske, ki jih moti vsaka minimalna blazinica in obrazna guba. Moja teža je postala nepraktična. Bolj kot teža pa me ovira to, ker imam ob nakupih v trgovini v glavi vedno jen števec kalorij, ki sešteva, koliko vržem v košaro. Ker sem ves dan ukvarjam s tem, kaj bom jedla, da si ne bi škodila in zdržim do večera, potem pa mi pade mrak na oči in se najem neprimernih jedil do sitega in še čez. Nato nastopi spet občutek nelagodja in se počutim poraženko.
Še katera občuti podobno? Bi si upala zapisati svoje občutke, tako kot jaz?
Sklepov še nisem sprejela še nobenih, a jih bom, le najprej moram narediti načrt, kako se zadeve lotiti.
Tu pa prilagam še en link, ki me je navdel na moje razmišjanje:
http://www.s12.si/component/option,com_seyret/Itemid,62/task,videodirectlink/id,256/
kaj ko bi se enkrat začele pogovarjati v tej smeri, ne o specifičnih dietah, shujševalnih tabletkah itd.
Si upam. Zakaj pa ne.
Ok, priznam, da me hrana kontrolira. Ko že mislim, da sem na dobri poti se mi vse podre. Vedno znova in znova začenjam. Edini premik sem naredila v smeri gibanja saj kar redno kolesarim na sobnem kolesu. Teža mi stoji.
Sklepov za novo leto nisem naredila in jih verjetno ne bom. Ugotavljam, da bi morala uvesti nove navade (ne samo pri prehrani) in se nujno znebiti starih. Morda se tudi jaz preveč ukvarjam s hrano, a če dam glede tega možgane na pašo gre samo še navzdol. Tudi jaz vem vse o prehrani – žal je to teorija, ki je ne znam in ne zmorem prenesti v prakso tako, da bi bili rezultati. Saj pravim vedno znova in znova popuščam in začenjam. začaran krog.
Včasih sem še kaj napisala tukaj, vprašala. Sedaj pa se sploh ne oglasim ker se ne zdim kompetentna za dajanje izjav, ker pač lahko je soliti pamet drugemu, sam sebi pa ne morem pomagati, ali pač?
Toliko od mene. Pa lepe praznične dni!
kolesarka, ko berem tvoje sporočilo se mi zdi kot da bi ga sama napisala:S,,, to je grozn občutek ko veš da rabiš spremembo, a ti nekaj ne pusti da bi enkrat za vselej stare navade pustila za sabo,,,
jas sem tud na ta račun zamudila mnogo lepih stvari, izgubila sm celo nekaj prijateljev, kr enostavno nism bla več zmožna it v družbo z nasmeškom, če pa mi je ob prvem ogledalu postalo “slabo”, zakaj sm spustila svoje življenje iz vajeti.
še sama nevem kdaj se je začela ta obsesija z hrano sam mislim da je bol povod ljubezensko razočaranje in nekaj dnevno tolaženje s hrano v smislu sladkarij itd. ampak nevem kdaj mi je prešlo v kri,,, za vsak spodrsljaj sem se začela zatekat k hrani,,, in kar je najbol grozno da se že leto dni vrtim v tem krogu in ko zberem voljo za spremembe, shujšam recimo 5 kg, potem pa vedno eno in isto,,,kot da mi notranji glas reče: tako in tako ti ne bo uspelo, zakaj se sploh še trudiš? sej je vse brezveze,,,
nevem več če si sploh še lahko sama pomagamS: hkrati pa me je sram da nimam dovolj volje, al se nimam dovolj rada da bi eno jutro vstala in si rekla: zaslužiš si boljše, zato se vzemi v roke! za koga??? za nikogar drugega kot ZASE!!!!
veliko sreče vsem!
Lijana, babyka, živijo, sotrpinki 🙂
Lijana, nisem te mislila izzvati, ali se nam upaš priznati zasvojenost, temveč sama sebi. S tem je že narejen prvi korak.
babyka, ja, samo ZASE se je potebno potruditi, a zato moramo najprej priti do spoznanja, da smo vredne tega, vrejemite ZASLUŽIMO SI VEČ!
In zakaj bi obupovale? Če smo že tako inovativne in inteligentne pri vseh dietah, kaj ko bi si dovolile raziskati malo svoje notranje doživljanje tega nenehnega hujšanja?!
Prebrala sem vso mogočo literaturo, poznam vse diete, imam veliko znanja o delovanju človeškega telesa, o sestavi hrane in telesnih potrebah, še več o gibanju in rekreaciji.
Toda, kaj vem o sebi? Za zdaj le to, da me nekaj žene v žrtje! In tega hudiča je treba ustaviti! Kako? Mislim da le na način, da prisluhnem sebi.
Kaj ko bi nekaj naredila tako kot dracon, ta dela vse “z veseljem”, nasprotno pa jaz s planiranjem, odrekanjem in se najdem v vlogi žrtve, če ne morem svobodno posegati po hrani. Kaj je tista reč, na katero se najprej spomnim, če mi je slučajno dolgčas? Hrana, jasno!
Sestavljam misli, skušam zbrati vse informacije in jih spraviti v nekakšen vrednostni načrt, ki vljučuje vse življenjske aktivnosti, ne le omejevanja hrane.
No, bomo videli…
Tudi vam veliko sreče!
Draga kolesarka in ostale hujšarice,
Kolesarka, najprej naj stopim v tvojo vrsto in še sama priznam, da imam velik problem in sem zasvojena s hrano. To sem si prvič priznala letos spomladi in se tudi odpravila po pomoč k terapevtu. Skupaj z mojo terapevtko sva se pogovarjali več kot tri mesece in pri marsičem mi je odprla oči, vendar moram priznati, da nisem nič bližje rešitvi. Morda le več razmišljam o sebi, svojem problemu in se še bolj zaganjam v tozadevno literaturo, ki jo je veliko. Prebrala sem knjigi gospe Željke Avgustinovič in se prepoznala. Močno me je pretreslo dejstvo, da je zasvojenost s hrano tako zelo primerljiva z alkoholno. Omamljanje in tolažba, ki si jo privoščimo,s tem ko nosimo hrano v usta je odraz – posledica zasvojenosti. Torej, zasvojena sem s hrano in vem, da moram to spremeniti. Terapija je rešitev, vendar je to dolgotrajen proces in le-ta morda lahko pripomore k ozdravitvi. Vse ostalo so bližnjice, ki sem jih, tako kot mnoge sotrpinke, ubrala neštetokrat in vedno prispela le na začetek te mučne poti.
Morda le na kratko moja “zgodovina hujšanja”. Rodila sem se krepka in bila takšna celo otroštvo in rano mladost. Ko gledam slike niti nisem bila tako debela, počutila pa sem se drugačno in preobilno. Prvič sem shujšala pri 15 letih in drastično spremenila svojo podobo. Prvič v življenju sem se počutila privlačno. To težo sem obdržala celo srednjo šolo. V mladosti sem vedno bila med tistimi, ki niso bile suhe, vedno sem imela kakšno kilo preveč. Vedno sem hujšala, se odpovedovala hrani in se hkrati s hrano nagrajevala ali pa tolažila. Celo življenje se suče le okoli hrane. Kaj bom pojedla, česa ne bom dala v usta … Brez prestanka. Hrano si kupim in jo pojem ko se zvečer vse umiri. V bistvu jem naskrivaj in se včasih cel dan veselim večera ko bom sama s svojo omamo. To je tisto česar se zdaj zavedam, moči za spremembo pa ne morem zbrati. Ne bi rada jamrala, jamravcev ne maram in zato sem se trdno odločila, da nekaj spremenim. SEveda sem naletela na kruto resnico, zasvojenci si ponavadi ne moremo pomagati sami. Seveda zdržim kakšen mesec in vedno znova ugotovim, da sem šibka in se vrnem k starim navadam in ustaljenim vzorcem. Terapija je dolgotrajna in vsak obisk stane kar precej denarja. Glede na moje trenutno finančno stanje si terapij oz. obiska, menda zelo uspešne metode, ne morem privoščiti. Obiskujem program CINDI in si poskušam pomagati. Cel mesec sem zdržala, za Božič pa ponovno počakala, da se je doma umirilo in si privoščila orgijo nažiranja.
Naj še enkrat zapišem: ne želim tarnati in iskati krivde drugje! Nasprotno, sama sem kriva in na meni je, da spremenim svoje navade in v življenju poiščem zadovoljstvo drugje, ne v hrani. Tudi potolažiti se moram drugje, hrana me potolaži – zadovolji le trenutno. Vsega tega se zavedam, problem priznam in morda sem tokrat bližje rešitvi. Morda?!
Sem redna obiskovalka tega foruma in želim si doseči to, kar je dosegla Ojoj. Nočem biti več sama svoja ŽRTEV.
Kolesarka, hvala za tvoje pisanje in za vzpodbudo, da tudi sama priznam svojo zasvojenost. Mogoče bo tudi tale izpoved pomagala na poti do zmage.
Vsem želim veliko veselja v življenju, obilo zadovoljstva in predvsem moči za osebne zmage. Naj citiram še gospoda Toneta Pavčka:
Sreča ni v glavi
in ne v daljavi,
ne v žepu
in ne pod palcem zaklad.
Sreča je,
če se delo dobro opravi,
in če imaš nekoga rad!
Pa srečno!
Hej, punce, tudi jaz sem poleg. Jaz jem ker mi je dolgčas, ker sem se skregala z možem, da utišam vse tiste notranje glasove, ki kričijo odgovore, katerih nisem dala, ko sem bila “ponižana”. Nakdadno bijem tihe boje z vsemi tistimi, ki imajo take ali drugačne pripombe, ki me razžalostijo in užalijo. Ti boji so grozni, premagam jih s pomočjo moje pomagalke, moje desne roke, ki pridno fila moja usta in prireja zabavo za moje okušalne brbončice, po nekaj minutah je glasba tako glasna, da nosim roko k ustam z natančnostjo in avtomatičnostjo robota. Vem da imam problem, ampak imam vedno izgovor. Samo vprašanje časa je še, kako dolgo še bo moje telo igralo to igro z mojo roko. Sem se namreravala že včlaniti v skupino overeaters ampak, ko sem zbrala pogum in je telefon odzvonil v prazno, sem nehala klicati. Raje sem spet zaposlila svojo desno roko.
Kdaj bom videla ali doživela tisti KLIK, nimam pojma, bojim se samo, da ga bo prehitela krsta. Ja, eni imajo srečo in imajo vse, drugi imajo mnogo, tretji imajo manj, naslednji imajo nič, no, jaz pa imam mojo prijateljico in tolažnico – desno roko. Mogoče pa tudi meni kdaj posije sonce spoznanja.
Drage Odvisnice!
Kaj ko bi me to svojo hibo spremenile v PREDNOST in jo imele za rdečo nit, ki bi nas povezala. Lahko bi oblikovale nekakšno skupino za samopomoč in speletle trdno medsebojno prijateljstvo. Ne gre za to, da bi bila skupina strokovno vodena, temveč skupina deklet, ki smo v istem zosu, ki razumemo druga drugo brez obsojanja, pa še učile bi se lahko ena do druge.
Tudi nimam v mislih skupine, ki bi hujšala, pač pa skupaj ugotavljala, kaj vsako od nas žene, da žrem. Zanesljivo imamo skupni imenovalec in vsem manjka sredina, kjer bi lahko bile tisto, kar dejansko smo. Brez prikrivanja nočnega žrtja, brez zatajevnja kako se gnusimo same sebi, brez obsojanja, če se katera pregreši, brez prikrivanja občutkov manjvrednosti… Cilj skupina bi bil medsebojno razumevanja, spoštovanje in popolno zaupanje. Predvsem pa bi si delile znanje in izkušnje. Tovrstno prijateljstvo ima koristi tudi na drugih področjih.
Zdi se mi, da bi uspelo, ker ste vse odprte, iskrene. Nimam še ideje, kako povezati takšno skupino, a mislim, da bi zmogle. Meni bi prijateljice pri spremembah v življenju, ki jih načrtujem, zelo koristile.Poglejte samo, kako krasno so se povezale Operiranke!
Kaj porečete na to idejo? Končno sem se tudi registrirala in imam mail [email protected]. Če katero moti javnost foruma, naj se mi oglasi kar na mail.
Prijetno noč vam želim!
ja punce,,, vse mamo podobne zgodbe, sam treba se bo k sebi spravit, čene pa je to življenje res brez smisla,,, namreč nobena od nas ni na tem svetu brez razloga, nekaj oz. nekdo je hotel da smo danes tu, in jas osebno nebom več dovolila da bom tu v vlogi “žrtve”. žrtve za katero vedno bolj ugotavljam, da jo prostovoljno igram,,,
namreč samo jas sem tista, ki si ne dovolim sreče!tako kot je terca napisala, jas in moja desna roka,,, in to je patetično že,,, da se vsako jutro zbujam in si po svoji krivdi uničim dan, zato da se lahko zvečer spet obožujem,,, ne zmorem več tega niti nočem več! moja usoda ne bo taka da bom se bom uničila zaradi ljudi, ki so me nekoč prizadeli in jim je danes tako in tako že vseeno za mene!!! jas pa še kar jokam za nečim česar ni več,,,
nevem, že zdaj ko to pišem se čutim premalo močno da bi uvedla to spremembo, ampak jo bom! moram jo! pa četudi si bom vsak dan ponavljala da zmorem in da sem unikatna! tako dolgo bom govorila da bom začela vrjet v to 100%. zdaj vidim da marsikdo ne zmore brez pomoči, tudi sama bi jo že potrebovala, ampak sama sebi dolgujem da se še 1x potrudim !!! odprimo namreč že enkrat oči in se osredotočimo samo na sedanjost, namreč same si uničujemo vsakdan in vse dni ki še prihajajo,,, in to se mora končat, kajti tak način življenja ni več ničemur podoben:S
postavite sebe na prvo mesto punce! brez izjem, brez izgovorov, nihče drug vam tu ne more pomagat, same se lahko rešite! jas se morm rešit, predn se uničim :S
pogum v roke!!!! mwa,byebye
Danes sem opravila še zadnje novoletne nakupe. Zadnji vedno pride na vrsto ovojni papir, zato sem zavila v knjigarno. In glej, na polici se mi “smeje” dr. Phil McGraw s knjige “Konec težav s težo”. No ja, vsak ima o njem svoje mnenje. Ne glede na to, da je pompozen, teatralen in skomercializiran, skratka čisto ameriški, mi je všeč negova samozavest in prepričljivost in tudi strokovno se mi zdi, da ve kaj govori.
Glede na to, da sem prebrala že vse knjige, ki pri nas obstajajo na temo zasvojenosti, sem si mislila: …zakaj pa ne! In sem knjigo kupila sebi za novoletno darilo. Znižanje s 25 € na 12 €. Potem pa sem doma razmišjala: je knjiga morda zanič, je predebela, prepodrobna…,da je cena tako ugodna!
Med kuhanjem kosila in likanjem kavča sem jo kar nekaj prebrala in splača se! Piše o vsem tem, kar sem si sama zastavila v svojem načrtu, in hkrati še mnogo reči pojasni. Namreč jaz ne morem sprejeti nekih dejstev, če jih ne dojamem, če zadaj nimajo logične razlage. Ta knjiga jo ima. Včasih si kakšno knjigo vzamem kot biblijo in je na nočni omarici in v krizah posegam po njej. Naj bo to ena od njih.
Če imate voljo, da se pregrizete skozi 25o strani zanimivega branja, si tudi ve privoščite novoletno darilo!
Tudi sama priznam, da sem zasvojena s hrano :/ To dejstvo mi je že dolgo znano, ampak nekako ne morem ugotoviti, zakaj je temu tako. Dvomim, da bom ugotovila na lastno pest. So se pa problemi s hrano začeli že v otroštvu in kolikor vem, sem začela več jesti zato, ker sem tako hotela. Ja, neumno se sliši, ampak nihče me ni mogel ustaviti pri tem, ko sem začela jesti ogromne količine hrane.
Tako že od otroštva jem nenormalno veliko- to je 1-2x več kot povprečna oseba. Sreča v nesreči je edino v tem, da glede na vso to količino, ki jo spravim vsak dan vase, moj ITM ne zmore iti preko 28. Ampak tako kot pravi avtorica te teme, tudi mene ti odvečni kg zelo ovirajo pri gibanju, pa seveda še pri nizki samopodobi- sploh, ko se pogledam v ogledalo. Ali pa pri nakupih, kjer nimajo cifre zame, saj sem tudi drugače po naravi zelo čvrste konstitucije ter širokih ramen in s temi dodatnimi kg mi je pa res skoraj vsaka majica preozka.
Nesreča v sreči pa je seveda ta, da se sedaj kot odrasla oseba, po več letih takšnega življenja, sploh ne znam prehranjevati. Nimam pojma, katera je prava količina hrane zame, ne vem kaj je to občutek sitosti, ker sem ga izgubila. Tudi ne vem, katera je pravzaprav prava hrana zame, saj moje telo “želi” le sladko in nato na vrh še kaj slanega v obliki kakšnega čipsa. Vse to definitivno ni prava hrana za organizem, ampak svojega telesa sploh ne slišim več in ne vem, kaj pravzaprav potrebuje :/
Sem pa že nekajkrat poskušala (kot verjetno marsikatera) izgubiti kg. Pri tem se nisem posluževala diet iz revij, knjig ali interneta, pač pa sem uporabljala le tisto “manj žri”, ampak doslej sem še vedno spet prišla na staro pot:( Mislim, da nisem dovolj vztrajna, saj sem zelo lena glede športa in če le tega zanemarim, pridem tudi pri prahrani takoj na stara pota.
Ampak sedaj je napočil čas za korenite spremembe, saj tako živeti več ne gre!
Res je da kjer je volja je pot.Jaz se hrani priznam tudi težko uprem.Sploh ,ko vidim ,da se trudim in potem se vse ustavi.Pri meni je narobe to ,da jem kadar me kaj v slabo voljo spravi ali,da sem živčna.Ker sem zelo občutljiv človek in rešitev najdem v hrani kar je najslabše.In potem se samo nabira letos špa sem rekla sedaj pa dovolj in sem imela včeraj dan ,ko sem res jedla in pazila kaj jem to je najvažnejše.Najdlje ,da sem zdržala je bilo en mesec potem pa spet jest jest….in je bilo treba spet spregledati in spet na novo.
Upam,da mi letos uspe,ker nameravam imeti še enega otročička čeprav pri prvem se nisem ne vem kako zredila samo se takoj pozna čeprav vsak vidi samo trebuh kot sem tudi jaz videla.Sedaj po porodu je trebuh še ostal čeprav ne tako velik hihihihii.Ga je pa še vseeno dosti oh pa kje drugje tudi še preveč…….mesa ali špeha hihihhiih.Tako,da čimveč volje in komaj čakam da je kakšen dan da ne bo preveč mraz pa otroka v voziček i nna sprehode.To mi manjka včasih ko sem bila bolj aktivna sem se vsaj veliko gibala,hoja,hribi…sedaj pa žalost…..upam,da nam je letos hujšanje naklonjeno čeprav je največ v NAŠIH GLAVAH IN VOLJI.SREČNO
Zasvojenost s hrano je odraz naših navad. Te pa je mogoče z odločitvami spremeniti. Pomembno je, v kateri fazi zasvojenost se nahajamo.Literatura, ki jo prebiram navaja štiri faze zasvojenosti in sicer;
1. ZGODNJA, PREDPROBLEMATIČNA FAZA
– je faza prvajanja na odvisnost,
– hrano je pritno uživati, že sam polged nanjo je razveseljujoč, spremeni naše razpoloženje,
– normalni jedo 3-4x dnevno, se ne ukvarjajo s preštevanjem kalori, količine in niso obsedeni z mislijo na hrano, tisti ki izstopa iz tega okvira je že na poti k zasvojenosti.
2. SREDNJA FAZA
– nastopi, ko prekoračimo tanko mejo, ko uživanje h rane ni več samo potreba in družabnost,
– ko hrana stopi v ospredje pred prijatelje, družino, aktivnosti, hobije in celo delo,
– tu se pojavi “odvisnost” v paketu z občutki krivde, gnusa, samozaničevanja.
3. KRITIČNA FAZA
– težko nadiramo količino hrane,
– časovni presledki med obroki se krajšajo, ves čas nekaj zobamo,
če ne moremo jesti ali nimamo možnosti za obrok, ko smo lačni, postanemo razdržljivi, zlovoljni, zajame nas panika,
– podvrženi smo plimovanju razpoloženja v odvisnosti od hrane (če jo je na razpolago dogovlj in so naše potrebe vsaj za silo zadovoljene, smo dobrovoljni, sicer mrki, slabovoljni…)
– nastopi faza “vseeno mi je”, kako izgledam, kaj si mislijo drugi, začnemo se zanemarjati, zajemajo nas depresivni občutki, delujemo apatično, ne vidimo nobenega izziva, živimo brezciljo iz trenutka v trenutek, nimamo energije za izzive…
4. KRONIČNA FAZA
– s hrano postanemo skrajno obsedeni,
izgubljamo stik z vsem, razen s hrano,
ne zavedamo se več potreb drugih, naše so v ospredju,
– inkovitost pri delu se zmanjša na minimum, postanemo raztreseni, neproduktivni, površni, prikrivamo napake,
– v paniki, da bi takoj potešili potrebo po hrani se na poti domov ustavimo v prvi trgovini in si nakupimo prigrizkov, ki jih zmažemo že do doma, na skrivaj…, da ne govorimo o nočnem prenajedanju.
Katastrofalno pa je to, da so faze medsebojno povezane. Bolezen se ne bo ustavila, pač pa napredoval in se slabšala!
POIŠČITE SE V KATERI FAZI PREHRANSKE UJETOSTI SE NAHAJATE!
Če vam je prav, bom občasno takole napisala kaj, kar preberem. Meni zelo koristi! Več ko vem, bolj sem sposobna nadzorovanja in bolj se cenim.
Vesela bi bila, če bi katera, ki se je že zdravila za odvisnostjo od hrane, napisala tudi svoje vtise, smeri zdravljenja, pa ne glede na to, ali ji je uspelo ali ne.
Res je, da je odvisnost od hrane najbolj peklenska, ker ni popolne abstinence¨!
Huh, pettrra, me kar malo zbode “hujšanje”, ker v bistvu to ni. Gre bolj za ubiranje zdravega prehranjevanja in izogibanje zapeljevanju (danes sem podlegla dvem čokoladnim bonbonom) sladkim grehom, predvsem pa za raziskovanje ozadja nažiranja. Zato bo tudi tehtanje redko, morda 1-2x mesečno, prehranjevanje moram začeti vrednotiti drugače.
Reciva, da traja ta samonadzor nekje 10 dni, v teh dneh sem 2x zdrsnila, ampak brez očitkov. Sicer pa nobenih restriktivnih ukrepov.
Pozdravljena dekleta in žene :o)
Torej, sama se prepoznam v drugi in četrti fazi. Jem namreč večinoma zvečer in če se le da skrivaj. Čez dan večinoma zdrave obroke in količinsko normalne.
Vesela sem, da ste tukaj na forumu, saj vas redno prebiram in si tako lajšam svoje tegobe. Preko novega leta sem seveda “padla na celi” črti in trudim se, da bi si ne očitala preveč. Iz istega razloga (očitki in slaba vest) ne delam velikih načrtov in obljub, saj se preveč bojim poraza.
Večinoma sledim vašim izkušnjam in poskušam zdržati vsak dan posebej.
Na vsak način pa si želim, da tale tema ostane odprta in si med seboj pomagamo. Verjetno bo s časom lažje priznati (najtežje samemu sebi) kje delamo napake in glasno priznati svojo šibkost, nemoč in potrebo po skupini somišljenikov, čeprav samo na internetu.
Hvala za vse in LP