zasvojena z osebo
Ali je možno, da je človek zasvojen z drugo osebo? Zdi se mi, da se meni to kar naprej dogaja.
Res je, da že 10 let živim sama (stara sem pa 25 let – od doma sem šla v S.Š. in potem študij in se nisem več vrnila, ker se nekako nisem imela kam);
torej, kadarkoli dobim kakšno prijateljico, me to čisto prevzame, vsa se ji posvetim, se dobesedno obesim nanjo … In njo to začne dušiti in gre.
Tako se je zgodilo že nekajkrat.
Tako težko je. Vse te prijateljice imajo družine, imajo nekam, kamor se vračajo. Jaz nimam nikogar. Če se dobiva na kavici, ona potem odide domov, jaz pa v prazno stanovanje. 10 let je že tako in te samote enostavno ne presenem več! Fanta nimam, ker noben ne zdrži ob meni. Preveč sem posesivna. Tako hrepenim po tem, da bi bil nekdo čisto, čisto moj, vedno z mano, da ne bi bila več sama … Da potem zadušim človeka v prvih treh mesecih odnosa.
Ne vem, kaj naj naredim, kako naj se obvladam.
Zdaj imam eno prijateljico, ona ima moža in dva otroka. Saj razumem, da mora biti doma, svoji družini na razpolago, ampak tako boleč občutek je, ko se dogovoriva, da se bova dobili, potem pa me pokliče in reče, da nima časa, ker je mož dobil prosto soboto in gredo na izlet. Privoščim ji, da se ima lepo, ampak moja samota me vseeno boli. Saj včasih me vzame s sabo in se z njenim možem in obema otrokoma dobro razumem, otroka se rada igrata z mano. Ampak ne more me vedno jemati s sabo, jaz nisem del njene družine.
Zadnjič sem se kar malo razjezila, ko me je spet “skenslala”, ko sva bili dogovorjeni. In takrat mi je rekla: “Mislim, da imam v najinem odnosu toliko svobode, da lahko to naredim.”
Takrat sem se zavedla, da spet na isti poti – na poti, da uničim najino prijateljstvo s svojim groznim obnašanjem.
Ne vem več, kaj naj naredim.
Ima kdo kakšen nasvet? …
Razmisli, ali živiš kaj zase ali samo zaradi drugih…Mislim, da je treba najti eno srednjo pot…nekateri so popolni samotarji, bi lahko preživeli tedne skoraj sami, s svojimi hobiji, nekateri pa minutke ne morejo, da bi bili sami. Začrtaj si življenje zase, najdi si hobije ( mislim, počni stvari, ki bi jih rada) in če boš izžarevala to, da si zadovoljnja sama s sabo in s svojim življenjem, ti družbe en bo manjkalo. Ker po mojem ima vsak v prvi vrsti SVOJE življenje….meni tudi ne bi bilo kul, če bi nekdo, ki ga imam še tako rada in mi še tako veliko pomeni, non stop želel bit z mano, mi dihal za ovratnik. V vsakem primeru ti čez čas presede.
Nasvet…začni živet zase.
Če si ti tista Gina, ki se je že pred časom oglašala tu gor, pol si po mojem spominu lezbijka. Ne zameri, če to nisi ti, samo spomnim se nekaj tvojih postov.
Torej, če si to ti, potem je jasno, zakaj nimaš fanta; in mogoče si malo “zatreskana” v to svojo prijateljico, pa jo zato tako okupiraš. Ampak ona ima svojo družino in je jasno, da se ji ne bo odrekla zaradi tebe, pa če te ima še tako rada.
Tudi če nisi tista Gina …
Vem, kako se počutiš. Tudi jaz sem šla od doma s 15 leti (s tem, da sem jaz doma dobrodošla, kadarkoli pridem!) in že 9 let živim sama. Ja, prav dobro vem, kako je, ko si osamljen. Ko si tako zelo sam, da greš v trgovino samo zato, da ti nekdo reče “dober dan” … In vem, kako težko je lotiti se česarkoli – pa če ti je še v tako veselje – kadar te zagrabi tisti občutek, da ni nikogar, ki bi mu bilo mar zate, da so okrog tebe sami tujci in da te nihče nima v resnici rad. Vem, kako je.
Svetujem ti, da se pogovori s to svojo prijateljico. Povej ji, da si pač drugačna kot ona, v drugem življenjskem obdobju, z drugačnimi potrebami in željami. Bodi iskrena do nje. To ne pomeni, da te bo potem začela jemati povsod s sabo in te ne bo več puščala same. Samo lažje te bo razumela.
Kar korajžno!
Hm, no ja…
Seveda je vsekakor res, da ne smes pri ljudeh iskati bega pred samoto.
Res je, da ljudje ne marajo, da jih kdo duši in gredo od tega proč.
Samo kot si opisala…tale “prijateljica” bi tudi rabila malo samovpogleda. Biti “svoboden” ni isto kot biti “jebiveter” in se ne držati dogovorov.
Povsem normalno je, da od človeka pričakuješ, da se bo dogovora držal. Ne rečem, da se kdaj zgodi, da kaj pride vmes – a če se to dogaja večkrat, je jasno, da ta prijateljica vse ostalo postavi na mesto pred tabo.
In to je tisto, kar v resnici boli – da nisi pomemben, da je vse ostalo pred teboj.
Glede na to, kar si napisala, predvsem mislim, da zaradi osamljenosti pristajaš na marsikatero stvar v odnosu, ki ni na mestu. In ker nimaš samozavesti, se potem obtožuješ, da si za vse ti kriva.
Res je, da je pričakovati, da bo nekdo “samo tvoj” zelo posesivno in vodi v uničenje odnosa. Nihče sploh ni “tvoj”, ljudje se srečajo in med sabo delijo stvari. Nihče nikomur ne pripada in tega se moraš zavedati.
Samo glede na to, da se problema že zavedaš, je to že znak ene zrelosti.
Zdaj pa moraš pogledati drugo plat:
Koliko se ceniš? imaš občutek, da si en mali nebogljeni nihče, ki ni vreden pozornosti in ljubezni?
Od tu izhajajo vsi problemi, tudi posesivnost.
Se ceniš? Stojiš za tem, kdor si? Ceniš svoje potrebe?
To, da imaš prijatelja, ki te ne pušča na cedilu, je naravna človeška potreba.
Eni to imajo, eni pa se stalno bodejo s pomanjkanjem tega. Eni imajo krasne prijatelje, ene pa prijatelji stalno zapuščajo.
Zakaj?
Ja, kot si rekla, jih dušiš.
Hm, ne vem, če je ravno dušenje to, da pričakuješ, da ti bo prijatelj namenil nekaj časa in si razočarana, ko te pusti na cedilu. Pa še precej nonšalantno, češ da je to nekaj normalnega, “svoboda”.
Svoboda NI ENAKO neodgovornost!
In iz tvojega pisanja sledi, da sebe kriviš za take situacije, ker si ti nekaj storila, da ti prijateljica to dela.
Ti si sama kriva, ne? To je logika: če bi se drugače obnašala, bi me pa imeli radi in ljudje bi bili z mano.
Torej: šele ko se spremenim, bom vredna prijateljstva oz.ljubezni.
To je zelo nezdrava logika.
To kaže, da se nimaš rada in si pripravljena se spreminjati, samo da bi obdržala ljudi in prijatelje.
Zdrava logika je: tak sem, kdor me lahko sprejme takšno kot sem, prav, če ne, pa pač adijo.
In seveda moraš ob tem sprejeti dejstvo, da vsi te ne bodo imeli radi. Da nekateri bodo ob tebi, drugi bodo šli. Enim ne boš všeč.
Samo če sebe nimaš rada, ti je ta misel grozna. Najbrž ti je grozna misel, da te nekdo nima rad, da nekomu nisi všeč. Zakaj? Ker si odvisna od mnenj drugih. Če te imajo drugi radi, si kaj vredna, če ne, si pa en drekec pekec, ne?
Vedeti moraš, da to, ali nekomu si ali nisi všeč, ni odvisno od tebe, ampak od onega človeka. Ali mu tvoja vibra odgovarja ali ne.
In tvoja vrednost ni odvisna od tega, kako te drugi vidi.
Ti si ti. Takšna, kakršna moraš biti. Narava te je ustvarila takšno, ker te je takšno rabila.
Zrel človek se zaveda svoje vrednosti. Vredna si že zato, ker si. Tak človek je notranje bogat preprosto zato, ker se ceni. To so moje potrebe, jaz potrebujem to in nočem tega. In to moraš živet. Če želiš prijateljico, ki bo držala besedo, ne bodi s t.i. prijateljico, ki tega ne počne.
Seveda če se ceniš.
Če se ne, potem pristajaš na vedno večje kompromise, samo da bi odbržala/kupila prijatelja, pozabiš na svoje potrebe, ki so naravne in legitimne, ter se popolnoma prilagajaš. Ko te prijatelj prizadane, ne rečeš: poglej, tole mi ni všeč, ampak kriviš sebe, ker jasno ti si tak ničvreden stvor, grozno posesiven, res, to, kar potrebuješ je res takoooo ogromno, da tega nihče ne more izpolnit, ker so tvoje ptrebe res nerazumljive.
Zbudi se, punca!!
Želiš zanesljivega človeka, ob katerem se boš dobro počutila? zahtevaj to! Pričakuj to! Ne od osebe, ampak od sebe! Ljudje delajo s tabo točno tako, kot jim ti dovoliš. Ko boš v sebi začutila prelom, da dovolj je dovolj, zaslužim si, vredna sem zanesljivega človeka, ki bo odgovarjal na moje potrebe in jaz na njegove – se bo to zgodilo!
In potem bo prijateljica te spet skenslala in ti ji boš lepo rekla: poslušaj, tega ne maram. In če tega ne spoštuje – mar rabiš take prijatelje?! Ki ne ceni, kako se počutiš, ki mu/ji ni mar, da te nekaj prizadane ali ti ni prav, kateremu je vse drugo prvo, kot ti?
je to prijatelj?
Tu moraš razčistiti pojme. Predvsem moraš razčistiti sama s sabo, da si vredna vsega tega in da si zaslužiš lepo in spošljivo ravnanje in da ne, nisi histerična in grozna, če te prizadane, ko te nekdo kar skensla, v imenu “svobode”. Pliz! Prijatelj je v prvi meri odgovoren do tebe, danes je svoboda itak zamenjana za neodgovornost, pa sta ta dva pojma tako daleč narazen,da bolj ne bi mogla biti.
Zaradi tega ker se ne ceniš, ker ne spoštuješ svojih potreb, pristajaš na grdo, nespoštljivo vedenje in “prijatelje”, ki si tega naziva ne zaslužijo.
To je tako kot če greš v restavracijo in ti dajo pomije. Mar boš jedla pomije? Seveda boš zahetvala okusen obrok. Samo človek, ki se nima rad, bi sprejel, da so pomije dovolj dobre zanj, ko bi mu bilo pa slabo ob okusu, bi se pa krivil, da ima nenormalne zahteve in kako je grozen, ker bi rad zaužil nekaj dobrega.
Točno tako je tudi z odnosi. Če človek nima samospoštovanja, pristaja na pomije tudi v odnosih in svojim naravnim potrebam po ljubezni in delitvi, reče da so nerazumne. In ponavadi t.i.prijatelji to še spodbujajo in ti še nadaljnje nalagajo krivdo, češ kako zahtevna si.
Dejstvo je, da tak prijatelj pač ni prijatelj in s tem se moraš sprijaznit.
V redu – torej nasvidenje! S tabo ne morem delit, bom pa z nekom drugim!
Moraš stati na svojih nogah in moraš imeti občutek lastne vrednosti. Ne smeš se vrednotit preko drugega, ker drugi lahko gre, karkoli – a ti boš pa zdaj kar nehala obstajat? Ti si ti, ne glede na to, kaj se dogaja zunaj tebe in tega se moraš zavedat
In res je, da če imaš tako nizko samospoštovanje, potem se dejansko oklepaš ljudi, pristajaš na manj, kot potrebuješ in s tem si popolnoma sestradana – potem pa res skočiš in zahtevaš vedno več. To je začaran krog, začne pa se s tem, ko rečeš: sem spoštovanja vredna oseba – seveda se moraš najprej sama cenit! – zaslužim si prijatelje, ob katerih se dobro počutim, če mi tega ne moreš nuditi, potem pač nisva za skupaj.
Avtomatično se stvari spremenijo.
In zakaj sem tako pametna? Ker sem bila sama na istem in vem, da je to trnova pot. Doumeti, da imaš pravico dobiti varnost in zanesljivost v odnosu, da s tabo ne delajo ravno kot se jim zjubi.
Imela sem točno tako prijateljico, leta sva se takole lovili. Pa me je kenslala, pa prestavljala, pa ni poklicala, pa vse je bilo bolj važno kot jaz…pa smo razpravljali pa to in ono, pa se kregali in jaz sem bila seveda tista, ki duši in hoče nevemkaj, počutila sem se krivo in kako sem grozna in posesivna, ravno tako kot opisuješ ti.
Bila je dolga pot, a nekega dne mi je kliknilo v glavi, da to, da pričakujem, da bo poklicala tudi ona kdaj, ne le jaz, to, da bo prišla takrat kot reče, to, da me ne bo eno uro pred zmenkom skenslala, to, da ne bo poklicala le takrat ko rabi – da to NISO nerazumna pričakovanja! Dojela sem, da je problem v meni, ki PRISTAJA na tako vedenje, da temu še vedno reče prijateljstvo. Ampak res doumela, to je bil prav preporod. Da si tega ne zaslužim in tega nočem in če mi ne more več od tega dat, potem to NI PRIJATELJ.
In sem se odločila z njo prekinit. Na lep način, sva se pomenili, šli na kavo, si rekli da pač ne gre in se bova pač sem ter tja morda kaj še slišali, če bo ravno kateri zapasalo in čao.
In to je bila moja najboljša prijateljica sicer, oseba ki sem ji vse zaupala in s katero sva se izredno ujemali in res čutili vez med nama. A vseeno, kolikor je bilo boleče, jaz nisem več mogla tako in sem se odločila, da je to pač to. Konec.
Nisem je več klicala, je poklicala ona čez kak mesec, pa spet jaz morda čez kak…Tako, na easy…Bilo mi je vseeno, vedela sem samo, da jebiveter odnosa se več ne grem. Potem sva se začeli redno klicat in tokrat se ni več zgodilo, da bi me ignorirala tedne in tedne.
Začeli sva čisto na novo, kar sami od sebe in sva še danes, po mnogih letih najboljši prijateljici, resnično povezani, čeprav se slišiva morda enkrat na dva, tri tedne (ona je v drugem kraju), a točno vem, da je tudi njej do mene, vem, da je odgovorna do mene in jaz do nje. Tiste boleče izkušnje so davna pokopana preteklost.
A prelom se je zgodil ko sem dejansko zapustila ta odnos, ker mi ni dajal tega, kar sem potrebovala. In takrat, ko sem se nehala oklepati bolne situacije in pristajati na pomije, ko sem rekla: zdaj hočem, zdaj si zaslužim pošten obrok, sem ga dobila.
Na tebi je, kaj boš naročila. Podenj ali okusno kosilo.
Zavedati se moraš, da je odločitev in izbira tvoja. Stati moraš na svojih nogah in črpat iz sebe, biti zadovoljna sama s sabo, potem ne boš tako sestradana, da boš planila na vsak podenj, ki ti ga kdo ponudi, ampak boš rekla: ne hvala, tega ne bi, želim nekaj drugega, nekaj okusnega, dišečega, slastnega.
Ne vem, če ti je tole pomagalo, a kar sem hotela reči je to: moraš v sebi razčistiti, kaj želiš od odnosa in da ni nerazumno, da pričakuješ zaupanje, varnost in spoštovanje. Ne pristajaj na manj! Ceni se! Predvsem pa uživaj sama s sabo, vzemi si čas zase in sa notrane napolni – potem ne boš tako hlepela po drugih ljudeh in se zadovoljila z vsako drobtinico, ki ti jo vržejo.
Zaslužiš si orng hlebec! Samo zavedaj se tega!
Srečno
Gina, mislim, da moraš iti precej vase. Če vidiš, da je problem tvoja posesivnost, ki odžene prijatelje, skušaj priti do odgovora, čemu to počneš. Tak vzorec mora imeti nekje svoje korenine. Je v tvoji preteklosti zapisana kakšna izkušnja, kjer si izgubljala odnos za odnosom, da se sedaj tako krčevito oklepaš vsakega odnosa, ki ga dosežeš, do te mere krčevito, da se drugi tega prestraši in se umakne? Si bila zavrnjena, izigrana kot otrok? To velikokrat v človeku pušča različne vzorce vzpostavljanja odnosov, ki so lahko destruktivne narave. Morda se na prvi pogled sploh ne spomniš, a če vztrajaš in iskreno razmišljaš lahko počasi odkrivaš tančice zlorab, ki so te na prefinjen način zaznamovale, še posebej, če so bili v igri starši.
Ko boš vedela, zakaj tako ravnaš boš lažje nadzorovala svoje ravnanje in boš bolj sproščeno stopala v odnose. Ni pa nepomembno, kako ti vstopiš v odnos. Kot ti pravi Trish – potrebno je, da spoštuješ sebe in zahtevaš, da te tudi drugi spoštujejo, da nisi kot cunja, s katero lahko vsak dela, kar hoče. Isto pa velja tudi zate – ne moreš povsem uravnavati življenja drugih ljudi. Najti moraš tisto zlato sredino med zahtevnostjo in uvidevnostjo. Ni lahko, a ko se boš naučila večje sproščenosti v odnosih do prijateljev jih boš tudi lažje obdržala.
Mislim pa, da je tudi odkrit pogovor izredno pomemben – razloži prijateljici svoja občutja in pričakovanja v odnosu, daj karte na mizo in tvegaj. Če vidiš problem in ga želiš rešiti ne vidim razloga, da se to ne bi zgodilo. Prava prijateljica te bo vzela resno in ti bo skušala stati ob strani, tudi če ne bo lahko.
Vso srečo!
Prosim, ne išči prijateljev in prijateljic z družinami. Ti, ki si vedno živela sama, ne veš koliko časa rabi prijateljica za moža, otroke, službo, potem pa naj se še tebi posveča. Je pa tu še nekaj drugega, samski naj bi si iskali družbo med samskimi, tudi jaz sem sama, vendar, prijateljev nikoli ne iščem med pari. Nikoli ne veš, kaj se lahko sčasoma izcimi iz tega, brez naše volje. Zato, išči prijatelje med sebi enakimi!
xyx,
kaj tako bedastega pa že dolgo nisem slišala!
Res, si moraš konkretno pospravit na podstrešju, da se znebiš teh predstav, ki jih imaš.
Mislim, kako pa izbereš prijatelja – odpreš katalog in spustiš poročene, z otroki,ter greša na oddelek “samski”?
In kake ti rojijo po glavi!
Jaz sem samska že vrsto let in vse moje prijateljice so večinoma poparčkane in tudi mame.
Taka razmišljanja, kot jih imaš ti, mi še na kraj pameti ne padejo.
Izjemno omejeno, pa brez zamere.
LP
Res, tudi jaz sem samska in imam prijateljico, ki je poročena, ima otroka in še noseča je povrhu. Pa to nobene od naju nič ne moti. Kvečjemu prav ji pride, kadar jo mučijo kakšne slabosti, da z njenim prvim otrokom grem na sprehod ali se igram z njim, da ga malo zamotim in se ona malo spočije.
Tako to je – lahko si prijatelj s komerkoli, dokler se ne nalepiš nanj kot goba in ga zadušiš.
Gina, mislim da si že dobila nekaj dobrih nasvetov. In ko se boš že poglabljala vase in razčiščevala s sabo in se spoznavala, se še iskreno vprašaj kaj pričakuješ od življenja. Kje se vidiš čez nekaj let in predvsem ob kom se vidiš? Hočeš fanta, moža, družino? Ali pa imaš morda problem s prijateljicami, ker nekje globoko v tebi tli majcena iskrica…. da bi bila z žensko? Odkrito se pogovori sama s sabo in stvari bojo kar same stekle v pravo smer. Le pusti jim!
Najprej vsem lepa hvala za odgovore.
Mouse, res sem jaz tista Gina-lezbijka. Ampak v to prijateljico nisem zaljubljena. Vsaj nočem biti ker bi bila taka ljubezen že vnaprej obsojena na propad (njen mož, otroci)
Vaše odgovore, posebaj trish sem si sprintala in jih vedno znova berem. Nekoliko mi že pomagajo. PRedvsem nov vidik na stvar.
Res hvala vsem!
Spoštovana !
Razumem te ! To so res hude stvari. Ne vem, če ti bo moj nasvet kaj pomagal. Meni ga je pomagal razumeti, ne pa rešiti. Torej pojdi v kako večjo knjižnico in si izposodi knjige od Christiana Gostečnika. Priporočam:Človek v začaranem krogu, Ne grenite svojih otrok, Spoznal sem svojo družino…Mislim, da si celo lahko downladiraš iz spletne strani Frančiškanskega družinskega instituta. Če si iz Ljubljane ti toplo priporočam, da se zglasiš pri Gostečniku v petek dopoldne v Frančiškanski cerkvi. Njegov pristop in razlaga se mi zdi vsaj kar je meni poznano najboljša. V vsakem primeru si najdi sorodno dušo. Sama nikakor ne boš zmogla rešiti svojega problema. Ne vem, če ti bo kaj v tolažbo, vendar ima marsikdo podobne ali pa druge težave. Upam, da ti bo kaj v pomoč.
Lepo te pozdravljam!
Teodor
c0f16077e96cdf4802d78fc1f7ddc685 orgia-matura http://14.nonlascia.com/prince-of-persia-trucchi/ risotto-quattro-sapore immobiliare-la-piramide http://16.nonlascia.com/prescrizione-utile-impresa-familiare/ tutti-film-dvd occhiale-oliver http://13.spandidiparlar.com/anatomia-del-piede/ costruire-scudo-achille-legno prestito-personale-lecce http://17.nonlascia.com/penitenza/ assicurazione-sesto-calende corpetto http://3.vidicostui.com/trucchi-gratis-giochi-pc/ calcolare-itinerario donna-porca-con-animali http://16.vidicostui.com/malavoglia-verga-relazione/ crociera-baltico suoneria-da-scaricare-gratis-per-motorola-v550 http://12.spandidiparlar.com/last-minute-tolentino/ polizia-di-stato-concorso distributore-sim-card http://10.neltempode.com/modulo-contratto-soggiorno/ generatore-corrente-pavia 23ebb47721ba59883af5d36a2790560e