zasvojena
Pozdravljeni!
Oglašam se vam prvič, obupana, ker ne vem več, kako naj rešim svoje težave, za katere sem si kriva pravzaprav sama…
Stara sem 30 let. Moj največji problem so odnosi z moškimi.
Od 20. leta pa do sedaj sem se vedno zapletala z moškimi, ki mi niso dali tistega, kar sem želela in potrebovala: prave ljubezni, varnosti…
Pred desetimi in osmimi leti sem bila po prekinitvi dveh zvez tako zelo prizadeta, da sem začela obiskovati psihiatra in jemati antidepresive ter pomirjevala.
Situacija se mi je ponovila pred tremi leti. Ponovno sem začela jemati tablete, predvsem pa sem takrat (prvič!) s psihiatrovo pomočjo začela analizirati dogodke: ugotovila sem, da pravzaprav sploh ni problem v moških oz. fantih, ki so tako grdo ravnali z mano (me žalili, predvsem intimno, me zapuščali), ampak da je problem v meni sami – ker sem vse to dovolila.
Spoznala sem, da se zapletam s hladnimi in čustveno prizadetimi moškimi enostavno zato, ker je tak moški tudi moj oče. Nikoli ni ljubil mame, žalil jo je in zmerjal, vpil nad njo tako na glas, da ga je slišala cela ulica… Žalil in zmerjal je tudi sestro in mene, mene celo bolj… Ko sva bili še majhni deklici, naju je vsak dan, ko je prišel iz službe, pretepel in mama pravi, da tega vse do sedaj oz. do pred nekaj meseci, ko sem ji to povedala, ni vedela… Kako lahko dve majhni deklici, stari okoli pet let, ki ju oče ob dveh popoldne pretepe, skrijeta solze in bolečino tako, da mati, ki pride iz službe domov ob 14. 30. uri, tega ne opazi?
Ne vem. Preteklost tudi ni več pomembna. Rešiti moram sedanjost in prihodnost, ki se je neizmerno bojim. V svoji glavi mešam preteklost, sedanjost in prihodnost…
Živim na meji med resničnostjo in sanjami, tako kot mi je rekel tudi moj psihiater in s tem bi se kar strinjala. Včasih mislim, da se mi bo kar “zmešalo”, tako konfuzno je namreč vse v moji glavi…
Razumem torej, da si nezavedno iščem moške, ki so podobni očetu in s tem ponavljam vzorce iz svojega otroštva. Zapletam se v odnose z moškimi, ki jih želim spremeniti, jim pomagati, misleč: “S pomočjo moje ljubezni in potrpežljivosti bodo postali čustveni, ljubeči, prenehali bodo piti…” itd., skratka: “Imeli me bodo radi”…
Kaj je sedaj moj trenutni in konkretni problem?
Imam prijatelja, s katerim se poznava že skoraj dve leti. Je zdravljeni alkoholik. Po prvih treh mesecih (lansko leto) me je brez besed zapustil – vrnil se je k bivši partnerki – zaradi svoje štiriletne hčerke, kot je rekel (poleg nje ima še dva otroka, vsakega z drugo žensko).
Ko je odšel, sem bila dva meseca sama. Kljub temu, da sem ga imela iskreno rada, da sem sprejela njegovo hčerko, s katero sem se vse vikende igrala – ob tem, ko midva nisva nikamor šla…, ob tem, da je pil, se lagal…, sem se takrat, ko je bilo konec, počutila zelo močno. Prepričana sem bila, da ga nikoli več ne sprejmem nazaj, če bi se slučajno vrnil.
In po dveh mesecih je poklical… Prve tri mesece sploh ni želel biti intimen z mano, zdaj pa me je “ujel na seks”… Tako močno si želim bližine in topline (moškega), nežnosti, tega, da bi me nekdo stisnil k sebi, me pobožal…, da sem to pač (kot že ničkolikokrat doslej) zamenjala s seksom. Kljub temu, da me je še nekaj časa žalil (češ, da sem frigidna, če med odnosom ne doživim orgazma ipd.), pa sva se konec koncev – po mojih prelitih solzah – o vsem pomenila in (kako je to mogoče?) najini intimni odnosi so postali zelo lepi…
Pa vendar… Prijatelj je izgubil službo: najprej eno, nato še drugo, ponovno je začel piti (in mi lagal, da v steklenici ali v kozarcu ni alkohola…), delal je samomore… Jaz sem dolgo časa vso svojo prizadetost (ker me je po treh mesecih pustil in se vrnil k bivši partnerki) projicirala v njegovo malo deklico, ki ni za vse prav nič kriva…
Tako kot lansko leto sem tudi to poletje oz. poletni dopust preživela brez njega. Na srečo sem šla za nekaj dni na morje z bivšim sodelavcem. Brez obveznosti. Pa sva se seveda zapletla.
Njegov objem sem zamenjala za objem mojega prijatelja… Prav tako intimni odnos. Na morju sva se imela čudovito – pa ne zato, ker sva se zapletla, ampak zato, ker sem “pobegnila” od problemov…
Zdaj se s tem bivšim kolegom iz službe le še občasno vidiva. Saj je krasen človek, pozoren…, ampak ne morem mu biti le nek substitut, “deklica na poziv”, za katero si vzame čas, ko pač nima drugih obveznosti (ko se ne videva s svojima otrokoma – z ženo sta se pred letom dni ločila -, ko ne gre s prijatelji na košarko ipd.).
Tako. V čem je problem?
V svoji glavi mešam dogodke… Ne vem, ali lahko razumete… Želim si le to, da bi me moj prijatelj stisnil k sebi, takrat bi bila mirna… Z razumskim delom svoje osebnosti se zavedam, da je alkoholik, ki je izgubil in zapravil prav vse v svojem življenju, da trenutno s priložnostnimi deli zasluži le toliko, da se komaj preživi, kaj šele da bi plačeval alimente… Razumsko se torej zavedam, da za naju ni prihodnosti, da ob njemu lahko psihično propadem tudi jaz.
S svojim nevrotičnim delom osebnosti pa vse to zanikam: vse hudo kar nekam potisnem, potlačim…, kot da se ne bi nič zgodilo…, kot da je vse v redu. Da bi me le objel in začela bi znova…
Trenutno se ne videvava (v treh mesecih sva se morda videla le dobre tri ure), tudi intimna že prav toliko časa nisva bila. Bojim pa se, da ne bom zdržala več dolgo – da se bom namreč prav kmalu z njim zopet intimno zapletla in začarani krog ali pa nihanje “peklenske gugalnice” (če uporabim besede dr. Sanje Rozman) se bo zopet začelo…
Navzven (tako pravijo, čeprav o moji “samozavesti” tu ne bi izgubljala besed) sem urejeno, prijetno dekle oz. ženska. Uspešna v svojem poklicu, pred kratkim sem magistrirala… Nihče od ljudi, ki me poznajo, ne more razumeti, zakaj sem pravzaprav sama in zakaj si ne morem najti partnerja, ki bi me spoštoval, me cenil in ljubil, ob katerem bi lahko rastla, si z njim ustvarila prihodnost, družino…
Moja zunanjost je le fasada. V moji glavi pa je kaos… Hude stvari potlačim in živim dalje, kot da nič ne bi bilo…
Tako ne morem več naprej… Moških se pravzaprav bojim: v zvezah z njimi sem ali neskončno trpela, ko je bila zveza končana, ali pa sem se zapletala v takšne zveze oz. v takšne odnose, ki niso imeli nobene perspektive (bila sem “ljubica” znanim športnikom in direktorjem ipd….) – in v teh odnosih sem bila (večinoma) neprizadeta, saj sem svoja čustva nekako izklopila, – verjetno v smislu obrambnih mehanizmov… In leta so tekla…
Prosim, svetujte mi! Kako naj rešim situacijo s sedanjim prijateljem? Vem, pred enim letom se ne bi smela vrniti k njemu, toda zdaj je, kar je… V skupino Rdeči oblak dr. Sanje Rozman je (skoraj) nemogoče priti… Živim v nekem čisto svojem svetu, ki ima z realnim le malo skupnega…
Najlepša hvala za odgovor in lepo pozdravljeni!
Pozdravljena!
Iz vašega pisma je razbrati, da ste o problemu odvisnosti od odnosov že veliko razmišljali in ste v bistvu že prišli do tiste faze, ko ste z zadevo sezanjeni, ne veste pa kako bi se je praktično lotili. Najboljša možnost bi bila res, da se povežete z dr. Sanjo Rozman, saj kolikor sem seznanjena se na vsake toliko časa skupine na novo formirajo. Če pa trenutno ni na voljo prostih mest v skupinah, vam bo ona verjetno najlažje posredovala konkretne napotke kaj v tem vmesnem času narediti.
Morda bi bilo dobro tudi to, da se pogovorite z nekom, ki ima podobno izkušnjo.
Do takrat pa glavo pokonci in ne obupajte.
Mogoče se vam tudi tukaj na forumu oglasi kdo s podobno izkušnjo in pove kako se je sam spopadel s to težavo.
Želimo vam vse dobro.
Tanja in Bogdan
Tanja in Borut, pozdravljena!
Ali morda vesta, kako se lahko pride v kontakt s Sanjo Rozman – če je to sploh možno (vsaj informativno, če že v njeno skupino ni mogoče priti) oz. ali morda vesta, če kje obstajajo skupine, ki se ukvarjajo z odvisnostjo od odnosov (vendar ne v okviru Al-non)?
Hvala za odgovor in lepo pozdravljena!
Anonimna