Zaspančkal je
Minilo je dva tedna, odkar je zaspančkal moj kuža. Jaz pa ne morem in ne morem pozabiti. Star je bil dobrih 14 let, zelo bogi in sem se pol leta odločala za zadnji korak. Mislim, da sem ravnala prav, spremljala sem ga na zadnji poti, bila z njim do konca,…
Pa vseeno me žre, kdo sem, da lahko odločam o tem, ali bo živel. Še vedno imam pred očmi moj podpis na tistem papirju. Tako mi je hudo. Naj prosim še kdo napiše kaj na to temo.
Pozdrav, Vesna.
To se je zgodilo tudi meni, psički so se obrabili kolki, in ni mogla več hodit. V začetku so ji noge le “zaspale” za nekaj sekund in je revca kar padala, dajali smo ji tablete proti bolečini, ker je zdravnik sprva menil, da gre za revmo, kasneje pa so ugotovili, da gre za obrabo kolkov. Nič ni hodila, le žalostno je ležala, če si jo ogovoril pa si še vedno videl njen prijazni nasmešek. Stara je bila 11let in pol, ko nam ni preostalo drugega kot da smo tudi mi podpisali papir.
Zelo imam rada živali, kar pa je negativnega pri tem, je ravno trenutek, ko izgubiš prijatelja, ki ti je zaupal in si z njim preživel najlepše trenutke.
Dobi novega prijatelja, na starega ne pozabi!
LP
Pri meni je minilo 3 mesece, ko je moj preljubi kuza zaspanckal. Bil je star sele 5 let in pol. Pred hiso nam ga je napadel en podivjani pes in rane so bile zal prehude. Zdi se mi, da mi je s sabo vzel pol srca. Sicer imamo eno kuzko se doma, ampak zivljenje brez nasega soncka enostavno ni vec isto. Kruto je to zivljenje, ampak meni pomaga, da se vsak dan tocno ob dvanajstih spomnim nanj. Takrat ga se vedno cutim tu ob meni in vem, da je nekje blizu. Je pa tako, da kdor nima rad zivali, tega ne razume.
Saj bo bolje, pozdrav od mene.
Nič si ne očitaj, pomisli kako bi ti rajši umrla: v strašnih bolečinah in napol mrtva leto dve tri kdo ve kako dolgo bi se mučila, ali takole, da te prijatelj drži za roko ko mirno zaspiš. Malce karikirano ampak…po moje če jih imamo radi smo jim dolžni nuditi tudi lepo smrt. Meni se je popolnoma enako zgodilo, jokala sem kot dež, tudi sama sem šla z mojo ljubico do konca, tudi sama sem se eno leto odločala jutri, jutri, jutri,… jokala sem ko sem se ji zazrla v trpeče očke…dokler ni prišlo tako daleč da mi je bilo bolj hudo ko sem jo gledala kako trpi kot pa pomisel da ji skrajšam te muke. Potem mi je pa odleglo. Moja je imela pet let kronično vnetje ušes in gnilo notri vse do bobničev, vsak teden na veterini, dve operacije, pa nič ni pomagalo,potem so ji pa še kolki odpovedali in je kot kup nesreče ležala na tleh v svojih mukah…grozno. Te čisto razumem kako ti je hudo.
aja, pa še nekaj okoli podpisa na papirju….pomisli na to, da takšen kuža v naravi ne bi preživel (ne bi bil sposoben uloviti hrane) – torej si mu s svojo skrbjo podaljšala življenje.
Lep pozdrav.
Enkrat sem že napisal, da je največja napaka živali, ker je njihova življenska doba tako kratka.
Jaz sem izgubil tri pse. Enega zaradi starosti, dva zaradi bolezni. Ne morem jih pozabit, pa je minilo že nakaj let. Tako si želim spet kupit psa za v stanovanje, pa se ob spominu na prejšnega vsakić premislim. Saj po nekaj letih skupnega življenja, bom spet brez njega.
Spominjam se besed očeta, ko je moral uspavati svojega psa. Takrat je dejal, da do sedemdesetega leta starosti noče imet več nobenega. Tisti, ki ga bo nabavil takrat, pa če je vse pošteno, bo moral živet dle kot on.
Bolećina ob izgubi prijatelja počasi mine, spomin pa ostane. Res je “samo” žival, a kaj ko vedno vemo kdo nas je imel rad.
LP
Saj ti dam prav. A bomo uspavali tudi starše, ko bodo stari in betežni. Mojega psa vem, da nebi nikoli nihče uspaval, če le nebi zaradi izgube sluha in slepote postal nevaren. Drugace nisem opazil nič sprememb.
Vrag se opravičujem. Vem, da ne morem primerjat starše in psa. A bil mi je družinski član, pa čeprav nič v žlahti z mano. Pa če grem tako daleč, saj tudi mož in žena nista nič v žlahti.
Verjamem, da boste rekli, da trosim neumnosti. A hudo, zelo hudo je ko zgubiš prijatelja. Pa naj bo na dveh ali pa na štirih nogah.
LP
Dostojanstvena smrt je boljsa kot trpece zivljenje.
Mi smo morali dati uspavati skoraj celo leglo prelepih, ljubkih muckov, starih en mesec. Ostali so poginili sami. Nalezli so se nekega virusa od mame in nobeden ni prezivel. Mucki so imeli ze imena, crkljali smo jih cele dneve, nekateri so bili ze namenjeni ljudem.
Bilo je grozno peljati jih na injekcijo, a se bolj grozno poslusati njihovo mjavkanje, ker niso mogli jesti in so bili lacni.
Enkrat prej smo morali uspavati mladega muca, ki je dobil kugo – imel je srtrasne krce, ni bilo pomoci.
Res, bilo je grozno, a povem po pravici, da sem vsakokrat komaj cakala, da smo prisli do tiste injekcije. Komaj sem cakala, da se zival odresi muk.
Pri enem mladicku sem bila poleg do konca, da sem se prepricala, da je res tako nebolece. In je res. V trenutku mu je klonila glavica. Potem sem mu dala se ljubcka in se poslovila.
Ravnala si pravilno, nobeno zivo bitje se ne sme tako muciti. In ne gre le za bolecine, gre za dostojanstvo zivali. Kzksno zivljenje je to, ce ne more storiti najosnovnejsih gibov brez bolecin? To je le podaljsevanje agonije.
Nisi ti odlocala o zivljenju in smrti, narava je odlocila, ti si le poskrbela za lepo slovo. Rojstvo in zivljenje sta pomembna; a pomembna je tudi smrt. Ni vseeno; kako se umre.
Res je, zaspanckal je, dala si mu lepo darilo v slovo, poslovi se od njega in nikaj se ne sekiraj, ce boilecina se traja. Dva tedna ni nic, jaz sem nekatere svoje muce zares prebolela cez mesece.
In cimprej novega kuzka!
Seveda lahko primerjaš ljudi in pse, ali starše in psa! V bistvu s tem primerjamo naš odnos do enih in drugih in ne direktno njih samih.
Meni je težje ob misli na umiranje psa kot ob misli na umiranje mame. To se verjetno res kruto sliši, a vem, da bo mama lahko povedala za bolečine in da jih bomo lahko blažili, pes pa tega ne bo mogel. In nikoli ne bom zagotovo vedela, kako hodo je z njim, ali bi raje “zaspančkal” ali še naprej živel. In ob razmišljanju o tem me je že zdaj groza te dileme in le upam, da bo, ko bo prišel njegov čas zaspal sam od sebe, mirno, od starosti in ne zaradi bolezni in v mukah.
Draga Vesna
Moje predhodnike nisem brala kaj so ti pisali. Meni je srce zaropotalo in takoj mi je bilo hudo, ko sem prebrala o tvojem pesu. Jaz sem odprla temo, ker se mi je izgubil moj ljubljenček preberi si……. Vesna ne vem kaj bi ti rekla. Je bil star ampak…..? Kako se sedaj počutiš prosim opiši mi. Jaz sem preveč čustvena oseba, ki imam živali neskončno rada……
Jaz bi za mojega Hepyja vse naredila samo, da je z mano.
Ne vem ti kaj več povedati. Vzami si drugega v tolažbo. Vem, da je lahko samo govoriti narediti pa………..?
Želim ti, da si čimprej najdeš tvojega ljubimčka.
Veliko sreče………..
Lep pozdrav Doroteja
Vesna,
res ganljiva pripoved, ki vsakemu človeku seže globok v srce. Kako naj te potolažimo?
Tvoje dejanje je zame najbolj humano, kar ga lahko premoremo. Sprejeti odločitev, da nekomu, ki ga imamo zelo radi, prihranimo hudo trpljenje in mučno čakanje, da pride zadnja ura sama po sebi, je zelo težko a odrešilno za trpečega. Sam pri sebi bi si želel, da bi mi bile hude muke, pred smrtjo prihranjene, pa žal naša družba še ni tako osveščena.
Nikomur na tem svetu ni potrebno trpeti, niti živalim! Da lahko trpečim živalim v takih trenutkih pomagamo, je zgolj napredek v našem mišljenju in razumevanju, kaj trpljenje sploh pomeni. Nekateri bi znali nova spoznanja zlorabljati, vendar ti si se za ta korak odločila iz ljubezni in ker si po srcu dober človek.
Živjo,
od smrti mojega Boba je minil dober mesec. Še za novega leta sem se hvalila, da bova marca spet oba praznovala, Bob 13, jaz pa 31 let. Potem pa se je zdravje mojega navihanega, zateženega, nikoli sprehoda naveličanega, čokolade lačnega kuža, v enem tednu tako hitro poslabšalo (tumor na vratu mehurja), da sem se morala v borih treh dneh odločiti za evtanazijo. Dejstvo, da ga sedaj nič več ne boli, da lahko mirno spi pod smreko, da lahko hodim na njegov grob in se pogovarjam z njim, mi je zaenkrat v bolj slabo tolažbo.
Le tisti, ki je tako izkušnjo že dal skozi ve, kako težko nam je pri srcu.
Doma imamo še eno kužico, pa luštkano dojenčico, ampak Bob je bil pač Bob.
Prijateljica mi je rekla, da je Bob naredil mesto drugemu kužu. Vem, to drži. Takoj, ko mi bo nasproti prišel najbolj mešan mešanec bo moj!
Tebi Vesna želim čimveč mirnih prihajajočih dni.
Vsem forumovcem pa lep današnji dan, super ste!
Irena,
ko boš pripravljena sprejeti novega kosmatinca, ti predlagam, da si izbereš katerega iz azila. Prejšnji teden sem na DZZŽ pripeljal s prijateljico dva simpatična majhna črna kužka. Kot kaže sta mamica in sinček, samo da je sine večji od mami. Prava cukrčka sta.
Včasih so bili sicer trije potepinčki in je kot paže pred mesecem eden izginil. Očitno, ga je povozil avto. Dobri ljudje, so nas poklicali in prosili za pomoč. Usoda se je zelo poigrala z njima in sedaj sta v azilu. Ker jima želim najbolje, bi jima sam izbral nekoga, ki je po srcu podoben tebi.
Še so dobri ljudje na tem svetu! So trenutki, ko v to podvomim.
Povsem sočustvujem s tabo, moj pes je imel komaj 3 leta, ko sem ga morala uspavat(displazija kolkov). Bilo je strašno, vendar sem takoj dobila drugega psa. Če le moreš si dobi drugega psa, boš videla, da ti bo lažje.Ne vem zakaj, vendar meni se bolj smilijo živali kot pa ljudje. Ljudem bodo že pomagali, če le morejo, živalim pa ne bodo vsi. Je pa res, da še nisem videla kako lahko človek trpi; recimo kakšna huda bolezen.
Čisto vsem, ki ste se oglasili, lepa hvala. Pomagali ste mi s svojim razmišljanjem, sedaj vem, da so še ljudje, ki imajo tako zelo radi živali, kot jaz. V svoji okolici (razen domačih) je to toliko kot nič, saj je bil star so rekli, že davno bi ga bilo treba…
Moj kuži, je bil kosmat dolgodlak mešanec z najlepšim pogledom ( moja pokojna stara mama je rekla; ta bo začel govoriti, tako gleda. Včasih sem res imela tak občutek) in okroglo “medvedjo” glavo. Z mano je preživel skoraj polovico življenja in tako mi je, kot bi z njim odšlo del mene.
Ko sem ga zadnje čase gledala, kako trpi (rep je nosil ves čas povešen), sem, tako kot nekateri med vami, mislila, da bo zaspal kar sam. Kolikokrat sem ga opazovala, če še diha, ga v strahu drezala… Pa revež ni mogel sam, zato sem se odločila. Nekega večera sem videla, da spi in naenkrat opazila, da ne more zapreti enega očesa, ki mu je nekako izstopil (bil je dvakrat operiran). Tako se mi je zasmilil, mislim, da je bil to tisti trenutek odločitve. Poleg tega je bil revček gluh, zelo zelo težko je hodil, ni se pustil več česati, kopati. Velikokrat se je polulal in pokakal notri.
Zadnji dan sem ga očedila, mu kupila najljubše jedi, ga crkjala, fotografirala in ves čas jokala.
Skupaj z očetom sva ga naslednje jutro odpeljala k veterinarju.
To je bila doslej moja najtežja odločitev v življenju.
Imam družino, dva majhna otroka, od tega je en dojenček, seveda mi pomenita največ na svetu. A moja kosmata “vreča bolh” je s seboj za zmeraj odnesla tudi del mojega srca.
Že davno sem iz nekega časopisa izrezala 10 pasjih prošenj. Velja si jih zapomniti. Če koga izmed vas zanima, jih morda enkrat napišem.
Lep pozdrav vsem, Vesna.
Hoj,
Smrekca in Vesna2, hvala za prijazne besede. Drugi kuža bo prav gotovo prišel iz azila, saj je tudi psička ki jo imam najdenka. Pojavila se je pred štirimi leti, en teden je bilo treba čakati na prosto mesto v mariborskem azilu, pa se nam je medtem tako prikupila da smo jo obdržali.
Trenutno se za drugega kuža še nisem odločila, predvsem zaradi moje petmesečne Špele, čakam da bova malce bolj mobilni, kajti težko je iti na sprehod z vozičkom in dvema kužema. Ali pa mogoče trenutno še nisem pripravljena na novega psička. Ko gledam slike kužov v slo. novicah, bi najraje takoj poklicala in vzela starejšo psičko, čeprav vem, da sedaj nekako še ni pravi čas za to.
Tudi jaz sem jezna na butaste ljudi, ki nimajo in nočejo imeti pojma kako se pravilno ravna z živalmi. Potem pa se mi nasmehne sreča in spoznam človeka, ki mu živali veliko pomenijo, takrat si rečem: O.K:, vsak zase in vsi skupaj delamo, da se stvari spreminjajo na boljše!
PAZITA NASE, LEP POZDRAV, Irena.