Pred meseci sem dala dve prijavi (narlična datuma) za nasilje v družini proti bivšemu možu. Za eno prijavo sta bila dva mlajša otroka zaslišana kmalu po prijavi, bivši mož pa pri preiskovalnem sodniku. Sedaj je prišlo vabilo zame in starejšega (tretjega) otroka za zaslišanje kot priči. Mlajša dva nista vabljena.
Zanima me, kako obravnava poteka. V bistvu ne vem niti, za katero prijavo bo potekala obravnava, predvidevam pa, da za prvo. Ne vem, kaj je na zaslišanju povedal bivši mož, niti ne vem, kaj je povedal en otrok, najmlajši je bil zaslišan v moji prisotnosti. Iz vabila ne znam razbrati, ali bo to obravnava, pri kateri bo prisoten tudi bivši mož ali samo zaslišanje.
Če bo to obravnava, kaj bova v dvorani ves čas prisotna midva z otrokom (osnovnošolski) ali morava čakati zunaj in hodimo notri eden za drugim? Rada bi otroku vsaj približno povedala, kaj se bo dogajalo, pa da ne bi sam kje na hodniku čakal.

Pa še eno vprašanje: kaj se zna zgodit, da dobim domov kak račun za plačilo stroškov postopka?

Spoštovana
Sodišče je res ustanova, pred katero imamo več ali manj vsi strah. Še posebno, če moramo biti aktivni udeleženci v kakršnih koli obravnavah.
Sama osebno nimam nobenih izkušenj ne kot priča, ne kot tožnica, ne kot toženka, zato vam o tem, kar bi želela, ne morem konkretno odgovoriti.
Večkrat sem na sodišče spremljala ženske žrtve nasilja. Vsem je predstavljalo sodišče eno veliko stresno situacijo, polno strahu, bojazni ali bodo sploh zmogle kaj povedati ali bo »njihova glava prazna«. Pa na koncu večinoma vse zmorejo, ene bolj uspešno in zadovoljno, druge manj. Vedno pa jim predlagam, da jih v postopkih na sodišču zastopa odvetnik, do katerega imamo vso pravico. Odvetniki tudi najbolj vedo, kako postopki potekajo na sodišču.
In tudi vam predlagam, da si priskrbite ustrezno pravno pomoč odvetnika za vse postopke, ki so potrebni in se bodo izvedli zaradi vaših dveh prijav.
Kot žrtev nasilja imate pravico, da vas v postopkih, ki jih sodišče izvaja, zastopa odvetnik brezplačno. Morate pa za to vložiti na pristojnem sodišču prošnjo oz.vlogo.
A kljub ustrezni pravni pomoči, zaprosite kogar koli od svojih bližnjih (sorodnike,prijatelje), da vas pospremi na sodišče, da ne boste sami ne vi in ne vaš otrok. Prepričana sem, da se boste počutili bolje.
POGUMNO IN SREČNO.

Pozdravljeni,

tako kot vam je že odpisala moja sodelavka, vam tudi jaz pišem, da imate pravico do brezplačnega odvetnika ne glede na vaše prihodke, ker gre za nasilje v družini. Na vaši strani je državni tožilec, on vodi postopek in ščiti vaše pravice, kljub temu pa imate pravico še do odvetnika. Ravno za to, da sploh veste kaj se dogaja, kaj se bo zgodilo, kakšne imate pravice, kako jih uveljavljati, vam toplo priporočam, da izkoristite svojo pravico do odvetnika.
Predlagala vam bi, da se obrnete na Center za pomoč žrtvam kaznivih dejanj ( v Ljubljani imajo tel.št. 01 524 12 40, tudi če ste iz drugega kraja lahko pokličete na to številko, pa vas bodo že usmerili) in jih prosite, da vam pomagajo izpolniti obrazec za brezplačno pravno pomoč oz. da bi se radi pogovorili o vprašanjih, ki ste nam jih zastavili. Lahko greste tudi na pristojno okrožno sodišče na oddelek za brezplačno pravno pomoč, pa vam bodo tudi tam pomagali izpolniti obrazec.
Prav tako se lahko obrnete po pomoč na pristojni CSD. V mislih imam tudi društvo Beli obroč. Oni so ustanavljali po Sloveniji sobe za zaslišanje otrok in gotovo veliko vedo o zasliševanjih otrok.Njihov naslov najdete na internetu.
Uporabnice, ki bivajo pri nas, se s temi postopki soočajo šele po odhodu iz naše hiše, saj so postopki zelo dolgotrajni tako, da nimamo izkušenj kako izgledajo zaslišanja otrok v praksi in vam žal ne morem odgovoriti na vaše vprašanje.

Držim pesti za vas in si želim, da boste verjeli vase, da vam bo uspelo.

Hvala obema za spodbudne besede. Kar se odvetnika tiče, ne vem, če lahko stvar še uredim pravočasno, ker je zaslišanje že čez en teden. Sicer pa imam z njimi slabe izkušnje ob ločitvi (preko BPP), ker me niso vzeli resno in sem bila zanje samo še ena “zatežena baba”. Enako sodnik, pa tudi CSD.
Na CSD sem za peijavo povedala, večkrat se pri njih razburjala in spraševala, kaj in kako lahko storim, pa od njih ne dobim nobene pomoči, kar se tega tiče. Niti nasveta, kako otroka zaščitit, ki imata z očetom stike po sodbi sodišča (ki je že takrat vedelo, da je bila dana prijava za nasilje). Uspela nisem niti z začasno prepovedjo stikov. V Sloveniji je očitno tako, da nihče ne reagira, dokler ne pride do umora ali vsaj poskusa umora.
Žalostna sem, da sedaj otroka izpostavljam na sodišču, potem pa se nam bo bivši mož smejal, ker itak ne bo čutil posledic. Vem, da malo pretiravam, ampak do sedaj je dosegel še vse proti meni, četudi sem se jaz trudila. Proti takim nimaš možnosti, saj dokler ni nekdo polomljen v bolnišnici nimaš možnosti dokazovanja. Moja beseda proti njegovi. Zahtevala sem sodnega izvedenca, pa bivši mož tja ni šel, kljub temu pa je sodni izvedenec napisal pozitivno mnenje glede stikov. Kako lahko oceni, da je nekdo primeren roditelj, če ga niti od blizu ni videl? Na sodišču so povedali, da to pač ni obvezno. Prosila sem, da pogledajo njegovo policijsko evidenco (mojo prijavo, prometne prekrške pod vplivom alkohola,…) pa nič. Tako da tudi sedaj čuti, da nimam veliko možnosti, da bi mu kdo sploh rekel, da kaka stvar ni primerna. Žalostno.

No, malo sem se spucala, sedaj pa grem brat Zakon o kazenskem postopku, ker me samo to lahko reši.

Spoštovana gospa me veseli, da so vam moje in sodelavkine besede prijale.
Ni še prepozno, lahko pokličete na sodišče in poveste, da bi radi imeli odvetnika in da ste šele sedaj izvedeli, da ga lahko dobite brezplačno in jih prosite, da se zaslišanje prestavi oz. da vam pomagajo, da ga boste imeli pravočasno.
Vsakemu se kdaj pa kdaj zgodi, da ga kdo ne jemlje resno, da mu kdo krši pravice….če pa se vam to dogaja zelo pogosto, omenjate namreč, da imate slabe izkušnje z sodnikom, odvetnikom, CSD-jem..z vsem s katerimi ste prišli v stik….pa je lahko to povezano tudi z vašim pogledom nase, kar pa za žrtve nasilja ni nič neobičajnega. Če vi sami sebe doživljate kot nekoga, “ki teži”, če vidite sebe kot nevredno….potem zelo velikokrat dobimo tako odziv na drugi strani. Saj veste kako pravijo in imajo prav, kar imamo v sebi, to se nam zrcali v vsakdanjem življenju. Tako da po mojem mnenju potrebujete nekoga ob sebi, ki vas bo spodbujal in vas brodil. Po zakonu imate pravico do zaupne osebe, ki vas lahko spremlja pri vse postopkih povezanih s prijavo nasilja v družini. To je lahko uradna oseba ali nekdo od vaših bližnjih.
Nikakor se ne morem strinjati z vašo izjavo: ” V Sloveniji je očitno tako, da nihče ne reagira, dokler ne pride do umora ali vsa poskusa umora.”. Pri svojem delu srečujem veliko ljudi, ki so zagnani, ki vestno izpolnjujejo svoje delovne obveznosti, pomagajo žrtvam nasilja po vseh svojih močeh. Res pa je žal tako kot v čisto vseh poklicih, da se najde tudi kakšna oseba, ki ne opravi vsega svojega dela.
Ampak ni za obupat kar pri prvem ne-ju oz. pri prvih zaprtih vratih.
Moje mnenje je, da je postopek okrevanja po odhodu iz nasilja dolgotrajen, več leten;tako da vam toplo priporočam, da se vključiti v katero od osebnih svetovanj, ki vam bodo pomagale, da boste razvijali veščine, ki vam bodo pomagale pri spopadanju s težavami v vsakdanjem življenju. Ker, da rečete: “Sedaj pa grem brat Zakon o kazenskem postopku, ker me samo to lahko reši.”, mene to spominja na odziv žrtve; nekoga ki je v sebi še močno ranjen. Prav pa je, da vsi živimo tako, da nas notranje rane ne prikrajšujejo za življenje, ki je po svoji naravi tako lepo in bogato.
Je pa vsekakor hvalevredno, da berete zakon in se s tem izobražujete.

Veliko sreče vam želim.

Žal ob sebi nimam nikogar. Bližnji sorodniki so na čisto drugem koncu Slovenije, tu imam komaj kakega prijatelja, nobenega zelo blizu.. V bližini ni nobene skupine za samopomoč, sem že iskala, sicer bi pa tudi težko kam hodila, ker je najmlajši otrok star komaj 4 leta. Sem čisto sama z vsemi svojimi strahovi. Na CSD pričakuješ kak pameten nasvet, pa ga do sedaj še nisem dobila. Če grem tja imam občutek, da sem jim odveč, ker moj problem očitno ni dovol velik. Mlajša otroka imata z očetom stike, jaz pa sem takrat v strahu, da se očetu “utrga”. najstarejša (ni njegova hči) ima slabe ocene, srednji vedenjske težave (saj smo ga v red spravili, vendar ima še vedno občasno izbruhe jeze), še najlažje je z najmanjšim. Na CSD so mi že pred enim letom povedali, da oni ne morejo ukrepat, ker oče ne živi več z nami, jaz pa zanje primerno skrbim. Tudi če oče ne živi z otroci, še vedno imata otroka stike. Tudi takrat bi jih bilo treba zaščitit, ali ne?
Komaj čakam, da se kazenski postopek konča. Samo še vedno bosta otroka imela stika in še vedno bom živela v strahu….

Končali smo vse obravnave. Za nasilje v družini je bivši dobil 2 meseca pogojno na 1 leto, na sojenju za grožnje s smrtjo pa 1 mesec na 1 leto. Sodnica mi je polek ostalega povedala tudi, da “še ni srečala žrtve, ki ne bi bila sama kriva” in da “če ni bilo za bit v zvezi, bi pač odšla”. Logike sodnice ne razumem. Mož ima svoje stanovanje, živimo v mojem, pa moram z otroci v varno hišo, ker je partner nasilen? otroci morajo menjat šolo,… Počutila sem se, kot da bi dobilnasilnež zaušnico. Zdaj sem jaz kriva, ker je mož alkoholik, in ker grozi na vse možne variante? Zakaj pa njemu ne reče, da če mu v zakonu kaj ne paše naj se umakne?

Spoštovana gospa kar čutim vaše razočaranje. Žal mi je, da ste to doživeli, še posebej mi je žal, da ste to doživeli na sodišču. Vsekakor ni bilo primerno, da vam je sodnica dejala, kar vam je dejala. Res je, da je dinamika odnosa med žrtvijo in nasilnežem kompleksna in da dinamiko tvorita oba akterja toda kompleksnost medsebojnega odnosa med žrtvijo in nasilnežem ne moremo,ne smemo spremeniti v stavek, da je žrtev kriva za nasilje. Za nasilje je vedno odgovorna oseba, ki ga povzroči, ne glede na zunanje okoliščine. Lahko vam povem, da je v načrtu oz. mislim, da se že ponekod odvija izobraževanje sodnikov ravno iz tega razloga, da ne bi prihajalo do situacij, kakršna se je dogodila vam. Ljudje po navadi izhajamo iz sebe in iz naših reakcij in sodnica si ni mogla predstavljati, zakaj niste odšli, ker bi sama odšla pri prvem udarcu. Seveda pa bi si po mojem mnenju, morala pridobiti znanje iz tega področja in se zavedati dejstva, da smo ljudje različni, z različnimi usodami, odraščamo v različnih okoliščinah,…..
Upam, da se vam nikoli več ne bo zgodilo kaj takega. Če pa se vam bo, pa mogoče povejte osebi, ki vam bo to dejala, da vas take stvari bolijo ter dodajte, da preden hočemo nekoga obsojati glede njegovega življenja in ravnanja z njim, je potrebno narediti nekaj kilometrov v njegovih škornjih. Meni osebno se vse prevečkrat zdi, da naš pravosodni sistem zna veliko bolje prehoditi nekaj kilometrov v čevljih povzročiteljev nasilja kot pa v čevljih žrtev preden izrečejo svojo obsodbo. Ampak stvari se spreminjajo in to na bolje, saj na področju razumevanja žrtev nasilja. Pomembno je tudi, da se govori o takih izkušnjah kot je bila vaša. Hvala gospa, da ste z nami podelili svojo izkušnjo.

Želim vam čim več lepega.