Gre se za mojo 90 letno babico, ki za depresijo trpi kakšnih 10 let, jemlje antidepresive. Ker sam depresijo zelo dobro poznam, vem, da je depresivna, čeprav ona pogosto reče, ne, to ni depresija, samo zoprna sem. Je iz drugih časov, ko so bili ljudje veliko močnejši, ponosni, itd.

Živi svoja zadnja leta. In ker jo imam neizmerno rad, me boli da trpi zadnja leta, čeprav ji ne bi bilo potrebno. Imam znance v zdravstvu in psihiatriji in vem kakšna je praksa. Starejšim ljudem se v zadnjih letih življenja pomaga na način, ki je popolnoma nasproten praksi, ki velja za mlade. Pomaga se jim z pomirjevali in ostalimi zdravili, ki težave ne zdravijo ampak lajšajo simptome. Taka zdravila bi brez težav dobila pri zdravniku. Zdaj samo leži in spi cel dan in je nesrečna. Nevarnost odvisnosti je pri njenih letih popolnoma nepomembna, saj je stara 90 let, edino kar je res važno je, ali bo zadnja leta trpela ali se imela lepo. Psihoterapija ne pride v poštev zaradi njenih financ (da ne govorim o njenih letih in dolgoletnem procesu pri psihoterapiji). Edino kar ji trenutno v življenju kaj pomeni, sem jaz: ko pridem na obisk je to zanjo praznik, žal pa zaradi pomanjkanja časa tega ne uspem storiti tako pogosto kot bi želel. Ogromno ji pomeni tudi uspeh oz. stanje družinskih članov, na kar težko v večji meri vplivam, poleg seveda sebe.

Problem pa nastane, ker je preponosna oz. ima do zdravil in je nikakor ne morem prepričati, da bi ji to pomagalo, magari za eno kratko obdobje meseca ali dveh, da se malce postavi na noge, spet dobi zadovoljstvo do stvari, ki so jo včasih zanimale, itd.

Ne znam povedati kako mi je grozno ob tem. Ona nikoli ne jamra in ne potoži, le ko jo vprašam kako je, reče da bolj tako. Ampak po njenem obnašanju, kretnjah, mimiki vem kako ji je, predobro poznam to bolezen.

Prosim vas za kakšen nasvet, kako naj svoji babici, ki mi pomeni največ na svetu, olajšam zadnja leta njenega življenja. Prosim vas, da v odgovoru ne citirate ustaljene, pogosto neživljenske prakse in razumete, da gre v tem primeru za osebo, ki lahko živi še 10 let, lahko pa tudi samo 1 leto.

Pozdravljeni,

ne vem kaj ste mislil pod “ustaljene in neživljenske prakse”, ampak ustaljena praksa je, da se depresija pri starostniku zdravi z zdravili, v prvi vrsti z antidepresivi. To so zdravila ki učinkujejo v enem mesecu, ni provzročajo odvisnosti in običajno tudi zaspanosti ne. Predpiše jih lahko njen osebni zdravnik in ni potrebno obiskovati nobenih psihiatričnih ambulant ali ustanov. Je pa tudi res, da je zdravljenje prostovoljno in če vaša babica zdravila odklanja, ni možnosti da bi jo zdravili brez njenega dovoljenja. Torej, ostane vam, da ji poveste, da vas skrbi zanjo, da vidite da se ne počuti dobro in da želite, da se o tem pogovori s svojim zdravnikom in če je potrebno, da jemlje predpisana zdravila. Njenemu zdravniku lahko napišete mail v katerem boste opisali kaj opažate.
Če vam reče da je že prav tako, ji lahko odgovorite da vam ni prav, ker vam je mar.
Poskusite in nam javite kako se je izšlo.

Lep pozdrav,
Daniela Fiket