Zarodek umrl –> Ni bilo več utripa
Pozdravljena in iskreno sožalje ob izgubi ter veliko poguma ti želim in moči za naprej.
Sama imam izkušnjo z abrezijo v devetem tednu, le da nisem imela nikakršnih težav, razen, da me je psihično zelo zdelalo. Kar opisuješ mi niti malo ni všeč, zato ti svetujem, da poiščeš pomoč, saj se mi zdijo bolečine, ki jih doživljaš vseeno, kljub posegu, ki navsezadnje niti ni tako zahteven, velike. Srečno in oglasi se ter poročaj kako si.
Hvala, punce. Sem že kar bolje. Včeraj me je mož peljal na izlet na mesto najinega prvega zmenka, da sva se malo odmaknila, bila sama, se spominjala sladkih začetkov, pa tudi delala načrte za prihodnost. Sedaj sem že sposobna gledati naprej, slabost in bolečine so (skoraj že povsem) izginile, kakšnih naporov seveda še ne zmorem, ampak vsaj ne boli me več konstantno in lahko hodim, brkljam po hiši, celo šoping sem si privoščila danes.
Pušenjak pravi, da tako splošnih bolečin v trebuhu ne more presojati po forumu… Po mojem je bil ključni vzrok za te zapoznele “vsesplošne” trebušne bolečine res psihični. Že imam namreč izkušnjo – osebno in pri mojih bližnjih, da lahko hud stres (kakršnegakoli vzroka) povzroči telesne bolečine, bolezenske ali celo tipične alergijske znake.
Opažam pa nekaj zelo zanimivega pri sebi sedaj po tej izkušnji. Prej sem že leta, ko sva si želela otročka, pa ga ni in ni bilo, ob pogledu na nosečnico ali dojenčka nekako zagrenjeno pomislila “le zakaj ga jaz nimam, le zakaj nisem jaz noseča”. Zdaj pa se moja psiha odzove z “komaj čakam, da bom imela jaz takšen trebuh; komaj čakam, da bom crkljala otročka kot tale mamica”. Evo, bolj pozitivno razmišljam, pa čisto podzavestno je prišla ta sprememba, čeprav sem se prej prav trudila, da ne bi bila zavistna in zagrenjena. Nič ne gre na silo, vse ima očitno svoj namen in v končni fazi pozitivne učinke, čeprav so metode včasih krute 🙂
Srečno vsem nam!
