Zarodek umrl –> Ni bilo več utripa
Pozdravljeni!
V ponedeljek sem šla na ginekološki pregled kjer so mi povedali da srček ne bije. Zelo sem žalostna in odgovor od večine ljudi je bog že ve zakaj je to dobro. KO sem šla na redni pregled tudi pomislila nisem da bom kaj takega slišala. To me je zelo potrlo moja pikica ki sem jo nosila je bila že skoraj mesec dni mrtva v mojem telesu. Huda bolečina psihična. To ne privoščim nikomur. Sploh ne morem verjeti da je to res mislim da sanjam nočno moro.
Drug dan sem šla v klinični kjer sem abortirala. Moram reči da so v kliničnem centru zelooo zelooo prijazni. Kot na ven kažem sem močna vendar me razžira v srcu težka bolečina. Ostala mi je 1 slikica ultrazvoka ki sem ga imela v januarju, ko je bilo še vse ok pa še ta je ostala v materinski knjižici pri ginekologu. Oba z mojim partnerjem sva zelo potrta. Ne morem razmišljati da bom čez 3 mesece ponovno probala zanosit, kajti to pikico sem ljubila in si tako zelo želela. Žal mi je za vse ženske ki morajo to dati čez in vsem ki se ni to zgodilo predlagam da ne dajejo takih in drugačnih nasvetov saj dokler to ne probaš ne moreš vedeti kako boli, pa čeprav samo 10 tednov nosiš ali pa 12 tednov ali kokr koli. Moja bolečina je neopisna.
Kaja razumem te in to zelo. Isto se mi je zgodilo lani julija v 10 tednu nosečnosti. Prišla sem na 2. pregled in na UZ je G ugotovila, da srček ne bije več. Morala sem na abrazijo.
Ta mesec sem imela predviden datum poroda. Zelo je hudo, mogoče je res sčasoma lažje, a pozabiš nikoli.
Najtežje je pa to, da nikakor ne morem več zanositi……no v teh 6 mesecih še nisem, ampak meni se vlečejo………in žal me tudi leta že pošteno lovijo in se stalno sprašujem : Ali imam sploh še kaj možnosti????
Drži se. Vedi, da nas je ogromno, ki smo to dale skozi. Samo upamo lahko, da bo drugič drugače.
Draga Kaja!
Popolnoma te razumem. Čez mesec in pol bi morala roditi zdravega živega otročka (tako sem si želela), vendar se je to zgodilo že pred 3 meseci in žal je bil moj otroček brez življenja.
Pozabile ne bomo nikoli, je pa bolečina nekoliko znosnejša.
Sem pa presenečena, da trenutno nimam več želje zanositi (oba z možem sva si zelo želela še enega otročička), saj mojega angela ne more nihče nadomestiti (srečna sem, saj imam doma 4 krasne otročičke) in prisoten je strah, da bi se kaj podobnega ponovilo.
Želim ti vse dobro, dopusti si žalovati kolikor je potrebno, želim pa ti, da bi se veselila tudi tistih svetlih trenutkov, ki ti jih bo prineslo žiljenje.
mala_roo, žal mi je. Upam, da bo zate kmalu posijalo sonce. Jaz si trenutno ne upam v novo nosečnost. Tudi leta me že lovijo (34), pa še 6. nosečnost bi bila (4 zdravi otročki)…Zdajle ne načrtujeva nove nosečnosti, morda kasneje…če ne bo prepozno.
Ti že imaš kakšno štručko doma? To je tvoj 2. SS? Res mi je žal zate….
LP
živjo,tudi jaz imam za sabo podobno zgodbo, vendar s srečnim koncem, kakršnega želim tudi vam.
v 11. tednu sem dobila krvavitev in v kliničnem centru izgubila otroka. naslednji dan so me “sčistili” in nato poslali domov. vendar pa s partnerjem nisva nič pazila in že čez en teden nevede spočela novo življenje. v strahu kaj bo, če bo,… se je vse srečno končalo in rodila sem zdravega fanta ki pa ima danes že 4 leta. dve leti za njim se mu je pridružil mlajši batec in letos julija pričakujemo še sestrico.
upam, da se bo vsem nasmehnila sreča in bo to neprijetno iskušnjo kmalu nadomestila nova sreča v obliki zdravega dojenčka.
vso srečo
pri 21 sem imela splav v 8 tednu in otročka ujela na roke,ker sem imela feeling,da mi bo nekaj ven padlo in bil je že pravi čoveček očke rokice sprski in nogice.potem sem zanosila čez leto in pol in v 9tednu mi je zdravnik povedal ,da plod nima utripa.ker me je tako bolelo sva poskusila še isti mesec in zanosila sem z zdravimi dvojčki,ki sem ju morala na ukaz stroke in bližnjih ,ker sem shizofrenik splaviti.preden sem šla pod narkozo sem jima dala poljubček na trebuh in upala ,da se ne zbudim več,da odidem z njima,saj sem ju malo prej videla brcati vsakega v svoji vrečki in kako je eden sesal palček.Naslednjič sem zanosila šele čez leto in plod mi je šel naprej zelo zgodaj tako ,da v tretje nisem rabila abrazije.Zopet sva zaradi neznosne bolečine poskusila še isti mesec in sploh nisem dobila več menstruacije ,le čez 8mesecev zdravega fantka rojenega v 33 tednu,je zdrav in prehitev z razvojem vse donošenčke.VSO SREČO,je pa treba pri tako hitri zanositvi biti ravno zaradi odprtosti veliko bolj previden s higieno predvsem!!če je imel otrok gensko napako je bolje da je plod odmrl tako zgodaj,drugče bi se vama lahko rodil zelo bolan otrok to pa bi prineslo veliko večjo bolečino!Čeprav so tudi bolni otroci pravi sončki pač potrebujejo veliko več posebne nege in vsaka mama si želi ,da bi njen otrok imel vse možnosti v življenju:L.P.
Tale forum je točno zame. Danes sem imela pregled in UZ pri svojem G, sem v 10. tednu, videl je plodek, velik za 7 tednov ( v 7. tednu sem na UZ videla bitje srčka!), utripa zdaj ni zaznal (ali pa zelo slabo?…) Čez dva dni imam spet pregled… Za seboj imam 2 SS in 2 postopka IVF. Oh ja, takšno je življenje… Mi je lažje, ko berem vaše zgodbe.
Ja, potrjeno, zarodek je umrl v meni, ni bilo več utripa, ni več rastel. Vrednost beta HCG upadla. V petek sem imela abrazijo, pod narkozo, odležala do popoldneva in šla domov. Nič hudega ni bilo (v telesnem smislu), malo krvavitve, malo rahlih krčev in to je to.
Me je pa čez 3 dni začelo ful boleti tako na splošno v celotnem trebuhu, kot bi me nekdo pošteno zbrcal vanj. Sem šla nazaj, pa so rekli, da je vse OK… Da se je lepo sčistilo, da ni nobenega vnetja (vzeli kri za levkocite in CRP), da če boli pač boli, saj sem vendar imela nek poseg…
Zdaj že tretji dan ležim in ne morem niti hodit pošteno, vsa sem razbolela. Tablete proti bolečinam ne primejo. Ne vem, če še to noč ne bom spala zaradi bolečin, grem jutri nazaj in se ne umaknem, dokler mi ne povejo, zakaj toliko boli in mi ne pomagajo. Moj ginekolog (ki je tudi delal abrazijo) pa je žal na dopustu…
Je imela še katera takšne težave?
Abrazijo so mi naredili v 11. tednu. Aha, še Pušenjaka lahko vprašam, hvala! Čisto lahko so za vse skupaj preprosto krivi živci, psiha, je pač prišlo za menoj. Očitno sem vse skupaj preveč dobro prenesla v prvih dneh in bila preveč pogumna. Je treba predelat, se zjokat (velikokrat…), prespat, se pomenit s kom, se tudi odmaknit od vseh in vsega, se pustit razvajat in crkljat pri možu (kako je zlat moj mož!)… Tudi to bomo preživeli, si zastavili življenje na novo in počasi spet normalno živeli, delali, se veselili in ponovno upali!