Prvič sem na tem forumu in ko berem mi na oči stopijo solze,kajti toliko žalostnih zgodb.Tudi moja je.
Oče alkoholik,vse noči čez vikend(čez teden službeno odsoten)sem kot otrok preživela v STRAHU ZA ŽIVLJENJE(za mamino in svoje),neštetokrat čepela skrita v grmovju za hišo in čakala da se bo zdanilo…tako živela do 15 leta,potem sem šla od doma,v boljši jutri.Ampak končalo se je drugače kot sem mislila.Šolanje je bilo uspešno,takoj sem dobila zaposlitev.V službi spoznala “idealnega”fanta,bila srečna,zaljubljena in KONČNO ME JE NEKDO IMEL RAD.Vendar sedaj vem da sem si to samo želela in zato sem tudi verjela da je tako.Po 3 letih skupnega življenja mi je postalo jasno,da je isti kot oče-alkoholik.Zgodovina,ki sem se je tako bala se je ponovila.Spet neprespane noči,pretepanje,poniževanje,tisti znani stisk pri srcu,vse je bilo enako,le da sem imela jaz sedaj mamino vlogo.Nisem se več mogla borit za lepši jutri,pri 23ih sem klonila in tako živela še nadaljnih 5 let.Vseeno mi je bilo kaj je z menoj ker takrat sem ugotovila,da se že celo življenje borim zaman.
Zgodil se je majhen čudež,fant je spoznal drugo,ki mu je lahko nudila to kar jaz(stanovanje,kuhanje,pranje,100%skrb zanj),prejšne so bile samo ljubice,vedno se je vračal k meni.Tokrat je odšel….za vedno…
Olajšanje?Ne.Mir,samo mir.
Od tega je že 2 leti,jaz sem še vedno na dnu.Ne morem več vstati,v meni je vse mrtvo.Živim od danes do jutri,brez veselja.Ničesar več ne čutim.Ničesar več me ne boli.
Dopolnila sem 30 let,toliko ima moje telo,duša jih ima najmanj 100.Vesela sem edino,da imam mir,da lahko spim,da me nihče ne ponižuje,me tepe,čeprav še vedno slišim in čutim stare besede in udarce,tako očetove kot fantove.
Ljubezen?Nikoli je nisem čutila,vsaj tiste prave ne,čeprav sem kot majhna deklica sanjala samo o tem,da bi me nekdo nekoč imel rad.Pa vendar mi ni bilo usojeno.
Hvala vsem ki ste prebrali mojo ispoved.

Lep pozdrav!

Življenjske situacije so v življenju lahko zelo trpke. Toda, če pogledamo iz drugega stališča lahko rečemo tudi, da brez grenkega tudi sladko nebi imelo pravega okusa. Dejstvo je, da si v življenju svoje partnerje iščemo po določenem kemijskem ključu. Preprosto povedano to pomeni, da si v svoji podzavesti izbiramo partnerje, ki izhajajo iz podobnih družin ali pa imajo značilnosti naših staršev. To seveda vse poteka na nezavednem nivoju. V praksi to pomeni, da si dekleta, ki izhajajo iz družin, kjer je oče alkoholik za partnerja izberejo prav tega. Življenjske situacije iz katerih so bežale so jih naenkrat ujele preko partnerjevega alkoholizma. Teh dejstev se moramo v življenju zavedati.
Draga Andi pred vami je še dolgo življenje. Nesmisel bi bil, da bi ga prespali v depresivni halji. Svetujem vam, da začnete bolj aktivno živeti. Vključite se v kakšen fitness klub, začnite teči, poiščite si prijateljice, začnite hoditi v hribe. S tem imate tudi možnosti, da spoznate pravega partnerja, ki vas bo ljubil. Sreča se skriva v nas samih. Poiščemo jo na način, da se zbudimo. Zapiranje vase in smiljenje samemu sebi vas bo potisnilo samo še v večjo nesrečo. Preteklosti se ne da spremeniti, ravno tako kakor alkoholika ne. Spremenite pa lahko prihodnost in s tem seveda tudi sebe. Začnite danes.