Zaljubila sva se v študentskih letih pred 13 leti in pol. Že v študentu sva imela skupno stanovanje, jaz sem prej doštudirala in že delala, on pa je ostal še leto dni v študentu (je dve leti mlajši od mene). Veliko sva potovala, se zabavala in skupaj kaj počela.
Po štirih letih poznanstva je šel v vojsko, po petih pa sva se preselila v novo dvostanovanjsko hišo mojih staršev.
Po sedmih letih poznanstva se nama je načrtno rodila deklica (po moji pobudi). On je takrat študiral ob delu, hodil na angleščino in na košarko. Tudi v službi je imel veliko dela in večkrat prišel kasneje domov. Malo je bil doma in je veliko obveznosti prešlo name.
V zadnjem letu in pol pa so se začeli problemi. Niso mi ugajali njegovi izhodi s prijatelji – po košarki še pijača do polnoči, pa odbojka in bowling s službo do dveh zjutraj. Meni pa je namenjal vedno manj pozornosti, topline in mi NI dajal vedeti, da me ima rad. Vseeno sva se lani poleti odločila za drugega otroka. Že med nosečnostjo sem padla v šok, ko sem izvedela, da se noče poročiti z mano. Prosila sem ga, naj bo več doma, on pa je rekel, da bo rekreacijo vedno imel. Mene pa je motilo samo to, da je bil malo doma in da nismo bili več skupaj. Doma je sedel za računalnikom in si urejal stvari. Nam je namenjal malo pozornosti. Bala sem se, da ga izgubljam, zato sem vedno bolj silila vanj, če me še ima rad…
Ko se je rodil sin, mi še čestital ni. Bil je zelo hladen, ko je prihajal k meni v porodnišnico.
Doma sem bila vesela, ko sem videla, da mu sin veliko pomeni in da je ponosen nanj. Vse je bilo OK do letnega dopusta, kjer sva se sprla, ker sem jaz panično tekla z dvo mesečnim sinom k hčeri , ko je padla s kolesom. Nadrl me je pred vsemi mimoidočimi in me ponižal. Bila sem žalostna in jezna nanj. In spet sva imela razlog za prepir. Tisto noč je šel na sprehod. Ko se je vrnil, je rekel, da me zapušča, da si bo najel stanovanje in svobodno živel, da mu ne bo treba odgovarjati, kam gre in kdaj pride, saj je to moral že celo življenje. Prosila sem ga, naj malo počaka, da vsaj sin malo zraste. Drug dan je vse prespal in dal mi je še eno možnost.
Cel mesec je minil brez prepirov. Nisem ga vprašala, kam gre, kje je bil, do kdaj ima košarko. Pustila sem ga pri miru. Še vedno pa mi je po glavi rojila misel, da me bo zapustil. Trpela sem, ker nisem vedela, kaj namerava.
Neke lepe nedelje je rekel, da se gre vozit z avtom. Domov je prišel ob večerni uri. Vprašala sem ga, če je vse v redu. Rekel je, da ni nič v redu in da me zapušča. In tokrat me je res. Rekel je, da je nesrečen, da si ga lastninim in da tako ne more več živeti in da je za vse boljše, da gre. Dvakrat je še prišel prespati, potem pa sem ga prosila, naj že gre. Spakirala sem mu oblačila, po katera je prišel in dal ključ od hiše…
Najbolj cinično pri vsej tej zgodbi pa je to, da se o nama ni bil nikoli pripravljen pogovarjati. Vedno je rekel, da je vse v redu, da saj ni nič in da tako vedno vse narobe naredi. Sedaj pa se je on pripravljen pogovarjati, predvsem o otrocih. Srce me boli, kako se kar naenkrat pogovarja, prej pa sem vedno jaz imela monologe.

Tako odselil se je. Kaj pa zdaj? Vsi smo prizadeti, tudi moji in njegovi starši. Jaz ga še imam rada in brez njega težko živim. Ne jem, ne spim, jočem, tudi mleka mi zmanjkuje, saj sina še polno dojim. Rekel je, da ve, da mi je hudo in da mi bo pomagal pri otrocih in da ga lahko kadarkoli pokličem za pomoč.

Zakaj nas (me) je zapustil???
Ali še sploh lahko kaj naredim? Kako se naj vedem do njega, saj mi je težko, ko ga vidim?

Hvala za odgovore!

Po eni strani sem se najbolj začudil stavku da ti je dal še eno šanso. On tebi ? Dovolj strpna si bila in požirala še tisto kar ti ni bilo treba. Morda si bila zaslepljena, mogoče te bo kdo tukaj napadel zakaj si šla z njim še z enim otrokom, toda – vse to je tvoje življenje. Vse kar se je zgodilo do sedaj se pač je, gledati je treba za naprej.

Verjetno on sploh ni zrel za tako partnerstvo in odgovornost, pokazatelj je beg od doma, iskanje nečesar izven doma in samopotrditve. Možna varianta je še skupen obisk terapevta, drugače pa se zavedaj da v končni fazi četudi ostaneš sama je bolje kot da je zveza obremenjena in ostaneta skupaj zaradi otrok. To je beden izgovor, ne služi nečemur. Čas bo pokazal svoje, sedaj ti je seveda težko – čloevek pa zdrži več kot žival; imaš vso pravico ljubiti in biti ljubljena, če ne od njega bo to nekoč nekdo drug. Ki si to zasluži. Sedaj imaš svoja dva sončka ter starše – prvo zaradi sebe, potem zaradi njih – vztrajaj !

če mu ti verjameš,da je na rekreaciji ali se je šel malo “vozit” z avtom, je s tabo nekaj narobe. Vozi on res, v tuji postelji. Ne vem zakaj ti je žal za tak gnoj?

Pozdravljena Barbara

Sprašuješ, zakaj te je zapustil? Ne vem. Vem pa, kaj si napisala o njegovih občutkih. Da se je v vajini zvezi počutil, da je tvoja last, da je kriv za vse.
Pišeš, da je najbolj cinično, da se ni hotel pogovarjati. Se je lahko? Se je počutil dovolj varnega, slišanega, upoštevanega, sprejetega v vajini zvezi, da bi ti lahko povedal o svojih občutkih, čutenjih, bolečinah?
Zakaj se je sedaj pripravljen pogovarjati? Zakaj se počuti sedaj dovolj varno?
Ker se ne boji več, da bi te izgubil. Ironija a ne.

Glej, Barbara, lahko da se motim in so vzroki za njegov odhod popolnoma drugačni, toda glede na to, kar si zapisala, se mi je pred očmi odvil sledeč scenarij:

Živela sta v hiši tvojih staršev, to je v tvoji hiši. On je bil priseljenec. To ste mu dali vedeti, ti ali pa tvoja starša /kakorkoli, skozi prepir, morda kar tako/, zato je moral za ljubi mir biti tiho in požirati, tudi če se ni strinjal s čemerkoli pač a ne.
Pogovor med vama ni bil pogovor dveh o svojih občutkih, občutenjih in poslušanje, pač pa očitki in obsojanje ter okrivljanje drugega za kar pač že. Očitno si bila ti agresivnejša, njegova obramba pa molk in sprijaznenje s tem, da če želi mir in kakršno koli strpno vzdušje v odnosu, da ti mora popustiti, dati prav in sprejeti krivdo nase. A veš, goltanje, nezmožnost varnega izražanja svojih občutkov,nerazumevanje, večno popuščanje…začne puščati posledice. Začel se je tako slabo počutiti v odnosu, da je pričel bežati iz njega; v delo, v druženje s prijatelji, v otopelost. Napetost v njem pa ni popustila in včasih je izbruhni, po tvoje popolnoma nerazumno /ko te je nadrl pred vsemi/. Ko ni več zdržal, ko se je končno odločil za odhod /o čemer je zagotovo dolgo razmišljal in dolgo kolebal/, je napetost popustila. Osvobodil se je neznosnega pritiska.
Zato se sedaj lahko pogovarja. Ker je v enakopravnem položaju. Ker mu enostavno ne moreš več groziti, ga kriviti.

Ali lahko še kaj storiš? Če so moje domneve pravilne, potem lahko. Glede na tvoje pisanje domnevam, da te ima še vedno rad. Ponudil ti je svojo pomoč, sodelovanje. Kaj lahko storiš. Predvsem se moraš naučiti pogovarjati.Govoriti o svojih občutkih, brez očitkov. Imam občutek, da ti ne zmoreš pokazati svoje ranljivosti, svoje duše. Da se bojiš pokazati, da si tudi ti ranljiva, da tudi ti ne zmoreš vsega. Zakaj si skrita za varnim zidom, ne vem. Morda bi ti lahko povedal kaj več, če bi poznal tvoje starše, tvoj odnos z njimi, tvoje otroštvo. Morda bi ti lahko napisal kaj o tem, da je vsak človek odgovoren za svoje odzive, svoje občutke, svoje bolečine, ne pa njegov partner.

Kaj pa vem. Vsekakor, ponudil ti je roko. Ne obrni mu hrbta. Zaradi vaju, sploh pa zaradi otrok.

A veš, četudi bosta ostala ločena, vedno bosta ostala povezana preko otrok. Naj bodo vsaj te povezave zdrave, lepe, če že nista sposobna ozdraviti odnosa med vama.

Še to. Poiščita strokovno pomoč. Ne bi bil presenečen, če bi bil tvoj partner pripravljen nanjo. Pa četudi ni, poišči jo ti. Da se boš poučila o sebi, o vzrokih, o zakonitostih, ki vladajo v odnosih, da se boš naučila pogovarjat…pa tko.

Držim pesti za vse vas.

en bk

Zadnjič si mi ti odpisala, ko sem postavila podobno vprašanje, zdaj jaz tebi, pa ti tudi ne morem pomagat, saj tudi mene moj pravkar zapušča – traja malo dlje, ker si kupuje stavnanje, pa opremo pa to (se mi zdi, kolikor mi pač pove).

Tudi midva sva skupaj 13 let, le da imam malo večje otroke (7 in 3,5let), pa mi je vseeno težko, čeprav sama pri sebi vem, da naš odnos res ni bil normalen, saj je bil pretežno siten, pravzaprav smo dobro funkcionirali le na dopustu – en teden na leto pa je malo malo za zdav odnos..

Problem pa je, ker mi po glavi hodijo samo lepe stvari in jočem in jočem, in povsod piše, da moraš biti močan za otroke, KAJ PA JAZ??? Kdo bo pa mene tolažil?

Naj nam kdo pove, koliko časa to traja? hudič je, ker ne moreš odrezat in pozabit, saj si moraš delit otroke….

Kako imaš lahko rad nekoga, ki te zapusti kot psa? Kako smo ljudje tako neumni? V galvi vse vem, v srcu pa boli, boli in trga mi dušo, da že v službi jočem…

Kaj paviš,bomo preživeli in kdo nas bo tolažil?

Vseeno se potrudi kaj zdravega pojesti za dojenčka.. Po drugi strani pa imava vsaj otroke…in to je glavno.

Pozdrav, M.

Barbara, mogoče si že pred leti čutila, da z njegove strani nekaj ni v redu in da se v zvezi trudiš predvsem ti. Ali ti je naprimer po sedmih letih še govoril, da te ima rad? Si čutila takrat njegovo ljubezen? Mislim, da to človek vse čuti veš… In mislim, da je tudi on čutil, da je njegova “ljubezen” drugačna kakor je bila sprva. Če je tako, škoda, ker se o tem že prej nista odkrito pogovarjala. Mnogo bolečin bi bilo prešparanih.

Meni se zdi, da je on zelo grdo delal s teboj. Goni po svoje in ti ocita, da si ga lastis. Ti si njega morala prositi za moznosti, se ponizevati. Ti si morala delati, kar je on hotel. Ker cim si se pritozila, je takoj grozil, da bo odsel. Ti bi morala pozreti prav vse samo zato, da bi se on udostojil ostati s teboj? Verjemi, zate je bolje, da je odsel. Vem, da zdaj ne mislis tako, ker si v soku, ker ti je hudo. Nekega dne, ko bos znova zazivela, ko bos imelab zrelega partnerja, bos sele videla, kako slab je bil tale.

En bk!

Verjetno je nekaj resnice v tvojem razmišljanju. Tudi sama sem pomislila na to možnost in sem predlagala, da se skupaj preselimo v drugo stanovanje. Ni privolil in rekel, da se je že odločil.

Drug problem pa je ta, da me že dolgo nima več rad. Ne ve mi povedati, zakaj tega nisem prej izvedela. Za drugega otroka pa se je odločil, ker je mislil, da bo kaj drugače. Pravi, da se je zelo trudil, ampak, da je videl, da tako ne more več živeti.
Včeraj sem ga še enkrat vprašala, zakaj nas je zapustil in je rekel, da noče več živeti z mano. Žalostno je, da mi še sedaj ne zaupa svojih problemov in se o njih ne želi pogovarjati. Pogovarjal in dogovarjal bi se samo za prihodnost otrok.

Aja, pa še to. Tudi strokovno pomoč sem mu omenila, pa še slišati ni želel. Pravi, da se je že odločil, da jaz pa kar naj živim po knjigah. Ha, ko sem v najini zvezi začutila, da se mu ne morem več približati, sem si prebrala knjigo Moški so z Marsa, ženske pa z Venere. Pa še to mi je očital.

Žalostna sem, ker ne vem, s čim sem izgubila njegovo ljubezen. Kako naj to izvem od njega?

Nikoli, ampak res nikoli ne bom razumela te vrste! Ko se ti že zdi, da končno najdeš normalnega, te le-ta sesuje kot hiško iz kart.

Ne vem, kaj naj ti pravzaprav rečem. Tudi moj je odšel. S podobnimi izgovori. V svojem bistvu pa nisva imela takih težav, ki jih s primerno komunikacijo ne bi zmogla skomunicirati. Pa tudi moj ni bil na to pripravljen. Pri skoraj 40-ih se je raje odločil za svobodo, kjer ne bo nikomur odgovarjal kdaj pride in koliko tednov na leto je normalno biti na službenih poteh v tujini. Za razliko od tebe imam samo to prednost, da ni bilo otrok. Nimam pa niti svojega stanovanja niti podpore družine.

Vem pa to: Ne išči razloga več v sebi. Ti si bila pripavljena delati, on je izbral zanj lažjo pot. Preveč moških je žal takih. In jaz vedno bolj premišljujem o tem, da ne bi nikoli nikogar več spustila v svoje srce…

Naj ti zapolnijo dneve tvoji otroci.

“Žalostna sem, ker ne vem, s čim sem izgubila njegovo ljubezen. Kako naj to izvem od njega?”

Dekle, ne objokuj preteklosti – živi za danes, jutri !!!
Pust ga, naj je šel, več ne bom tvezil ker je škoda. Škoda v smislu da bi se sikirala. Jasno ? Glavo gor, grem stavit da boš ob svojem času opažena, ker si to zaslužiš. Sedaj je stresno obdobje, bo minilo !

Kot da bi jaz pisala, tudi mene to zanima, ZAKAJ??? Kam je šla ljubezen??

Jaz že vsa leta vem, da ne štima kot bi moralo, pa vendar sem čutila njegovo ljubezen, vsaj občasno – še pred mesecem mi je rekel, da me ima rad in da me ne bo nikoli zapustil, čez en teden pa…

Žalostno, res, to življenje, kakorkoli obračaš…

Tudi jaz sem veliko knjig prebrala, zelo zanimivih in resničnih, vendar on se je samo smejal in ni hotel niti slišati o tem. Samo eden pa ne more resevati težav..

Ja, Barbara, bomo že nekako pregurale…

LP, M.

PS: odkod pa si – jaz sem iz Slov. Bistrice.

Pozdravljena Barbara

Da ne bi slučajno pomislila, da krivim tebe za razpad vajine zveze ali pa njega. Odnos vedno gradita oba in tudi rušita ga oba. Verjamem, da sta se oba trudila tako, kot sta v danem trenutku najbolje znala ali zmogla.

Ljudje zmotno mislimo, da je za dobro, izpopolnjujočo, dolgotrajno in srečno zvezo dovolj ljubezen. Na žalost pa je ljubezen le temelj, le predpogoj, da zveza sploh je. Za ohranjanje, vzdrževanje, poglabljanje zveze pa je potrebno mnogo več. Potrebno je znanje. Potrebno je poznavanje zakonitosti, procesov, ključev, po katerih vse zveze delujejo. Potrebno je poznavanje sebe. Potrebno je delo.

Tako kot sta delovala vidva, deluje večina ljudi, zato je toliko družinskih tragedij, toliko bolečin, toliko razpadov zvez, toliko uničenih življenj in prenašanja enakih razdiralnih patoloških vzorcev delovanja iz roda v rod. Poglej, večina zvez, tudi vajina se je, se rodi iz prave, pristne ljubezni, torej temelj obstaja. Vendar bo vsaka zveza, ki ni podprta, negovana s pogovori, sprotnim reševanjem konfliktnih situacij, s spoštovanjem sebe in partnerja, z zdravljenjem, preobražanjem s sabo prinešenih vzorcev iz otroštva, s sprejemanjem partnerja kot celovite, samostojne osebnosti, s sočutjem, z blagostjo, z razumevanjem, s strpnostjo, z zavedanjem, da ni nikoli in nič samoumevno… obsojena na propad. Vedno. Ni potrebno, da gresta partnerja narazen, mnogi pari vztrajajo do konca v mrtvem zakonu, polnem nasilja, bolečine, otopelosti, ignorance, maščevalnosti. Take navidezne skupnosti so še bolj razdiralne za psiho človeka, kot razhod.

Vztrajanje v mrtvem zakonu zaradi otrok, je zloraba otrok, je nasilje nad njimi. Ponavljam že ničkolikokrat; otroci so kot seizmografska igla, zaznajo kakršnokoli napetost med staršema prej, kot jo starši sami zaznajo. In kar je najbolj tragično, nase prevzamejo odgovornost za nesoglasja med njima. A si lahko zamisliš, kakšne grozljive vzorce nabijamo svojim otrokom z našim delovanjem? Res je, ob ločitvi otroka prekoljemo na dva dela in to je zelo hudo, ker otrok ima rad oba, saj sta njegov oči in njegova mami a ne in otrok silno trpi, ker si želi, da bi ostala skupaj. Vendar, če je ljubezen mrtva in prekrita ali zamenjana z obtožujočim molkom, z žrtviranjem enega ali obeh staršev, s smiljenjem, z obtoževanjem, s poniževanjem, s pretepanjem, s kričanjem, z izpadi besa ali joka, z napetostjo, otopelostjo, malodušjem, je za otroka še slabše, kot ločena starša. Najhujši teror nad otrokom pa je /poleg spolne in fizične zlorabe/, uporaba otroka kot orožje v boju s partnerjem in zamenjava otroka za partnerja. Ko otroka zlorabimo kot nekoga, od katerega pričakujemo sočutje, tolažbo, poslušanje o naših strahovih, revah, bolečinah, ko od njega pričakujemo, da bo razsodnik, tolažnik, zdravilec, partner. To je nedopustno. Otrok ob tem doživlja hujše stiske, kot pa ob fizičnem zlorabljanju.

Barbara, razvoj otroka, tiste glavne konture, ki definirajo njegovo odraslo dobo, ali se bo razvil v zdravega, samostojnega, odgovornega človeka ali pa se bo razvil v čustvenega invalida, prežetega s strahovi, z izkrivljenim pogledom na norme, vrednote, nase, okolje, druge ljudi, se dogodi v prvih šestih letih njegovega življenja, vključno od dne nič naprej. Zato je za otroka življensko pomembno, kakšna starša ima /se imata rada, znata reševati medsebojna soglasja, sta razrešila in pozdravila vsak svoje rane, sta zrela, odgovorna, samozavestna, zdrava človeka/.

Naloga, kaj naloga, najpomembnejša življenska naloga in dolžnost vsakega starša je, da ima vse to razčiščeno, dodelano in spravljeno v vsakdanje živetje življenja še preden se odloči za otroka. Poleg tega pa je dolžan poznati dinamiko razvoja otroka od rojstva, ne, od spočetja pa do odraslosti, njegove potrebe, zakonitosti po katerih se otrok razvija, vplive in posledice delovanja staršev in okolja na razvoj otroka.

Starševstvo je najpomembnejši projekt človeka-starša v njegovem življenju.

Ok, Barbara, vidva sta delovala do sedaj tako kot sta. Časa pač ne moreš zavrteti nazaj, na žalost. V tem trenutku, v bodočnosti, je pa vajina odgovornost, da se potrudita maksimalno.

Učita se, iščita znanje, pomoč, spoznavajta in spreminjajta sebe, takoj, ta trenutek…zaradi vaju, sploh pa zaradi otrok. To sta otrokoma dolžna. To je njuna osnovna pravica in vajina temeljna dolžnost.

Trinajst let je kar konkretno obdobje za poglabljanje ali uničevanje ljubezni. Če je njegova ljubezen umrla, se to ni zgodilo čez noč. To se je dogajalo po kapljicah; z vsakim nerazrešenim konfliktom, z vsako potlačitvijo svojih občutkov, z vsakim pometanjem pod preprogo, z vsakim korakom preko sebe… Zdej, ali je ljubezen v partnerju mrtva ali le globoko prekrita z bolečinami, strahovi, obupom, zamerami, je težko reči. Verjetno niti tvoj partner tega ne ve zagotovo. Konec koncev, od vajinega razhoda ni minilo skoraj nič časa, čustva so boleča, rane odprte a ne. Mislim, da bo potrebno dati času čas. Saj ne, da bi čas karkoli pozdravil ali izkristaliziral. Ne, čas ti da le čas, ki ga lahko koristno izrabiš ti in on.

Če boš v tem času kaj storila na spoznavanju sebe, na prepoznavanju in preobražanju vzorcev iz otroštva, toje, na spreminjanju sebe, če bodo te spremembe resnične in se bodo odražale v vsakdanjem življenju, potem je mogoče vse, tudi izbrskanje ljubezni izpod prekrival, če še obstaja.

Ta trenutek je pa pomembno, da sprejmeš njegovo ponujeno roko pomoči pri vzgoji otrok, iskreno, brez užaljenosti, zamer, bolečin in da se skupaj trudita dati otrokoma največ, kar jima lahko; vajino ljubezen. Potrudita se, da bosta poiskala potrebno znanje o dinamiki razvoja otrok, potrebno znanje in pomoč pri samorazvoju in samozdravljenju.

Da bosta nekoč kasneje, s ponosom gledala svoje že odrasle otroke in si čestitala, da sta svojo življensko nalogo izvrstno opravila.

Pogumno Barbara

en bk

Ga. Sabina Stanovnik!

Zelo rada bi slišala še vaše mnenje o najini situaciji. Le kaj mu je šinilo v glavo?

Danes sva se spet pogovarjala in prosila sem ga, naj mi za božjo voljo le pove, kaj je bilo tako hudega, da je tako nesrečen in da tako ne more več živeti.
Povedal mi je, da je počasi spoznaval, da takšno življenje ni zanj, da je moral že celo življenje nekomu odgovarjati in da želi biti sam. To je začel spoznavati ob svojih košarkaških kolegih, ki so lahko domov odhajali, kadar so hoteli.
Povedal mi je tudi, da se je bal pogovarjati z mano, ker je vedno obveljala moja. Tako razmišljanje ima vsidrano že iz otroštva in je materino obnašanje prenesel name. Vse, kar me je spraševal, sva se vedno dogovorila. Res pa je, da sem mu za kakšno otrokovo potrebo tudi povedala in bila pač skrbna mati, ki želi svojemu otroku vse najboljše.
Se je pa tako spremenil, da ga sploh ne poznam več, kot da je druga oseba.
Njegove probleme sem najbolj začutila v drugi nosečnosti, kajti bolj se je bližal datum poroda, bolj se je zapiral vase in si iskal razne dejavnosti in se oddaljeval. Zakaj?

Ali mu sploh lahko pomagam? Da se bo razumel? Ali samo beži pred odgovornostjo dveh otrok, čeprav pravi, da ga lahko vsakič pokličem, ko ga potrebujem in tudi bori se za to, da bi ju večkrat videl (do sedaj si ni vzel toliko časa zanje).

Prosim, povejte mi, ali naj še skupaj peljeva otroka na pregled, hodiva skupaj na roditeljske sestanke,… ali ga raje ignoriram in ga prosim za pomoč le ob kritičnih trenutkih, kadar sama ne bi zmogla?

Hvala vsem za odgovore, veliko ste mi že pomagali!

Za žalostno72!
Sem iz Celja.

moje mnenje je, da je njegovo dejanje neodgovorno. toda očitno pač ne more več živeti po tujem scenariju. nima te več rad in se mu upira, da bi ostal s tabo samo zaradi otrok.skozi tvoje pisanje sem dobila občutek, da še ničesar v življenju ni naredil na lastno pobudo. v glavnem je bilo vse v vajinem življenju tvoja ideja on je samo kimal.
z ničemer nisi zapravila njegove ljubezni – kar odšla je in tu ne moreš nič. vse je šlo prehitro, vse je bilo jasno, vse začrtano, on se je samo prilagajal. sedaj je prvič pokazal svojo voljo in je vse narobe.
mogoče pa bo ugotovil, da brez tebe ni tako kreativen kot se mu zdi in da je pravzaprav lepo živel. druga možnost pa je da bo kupoval stanovanje, si izbral ženo in načrtoval otroke in bo on diktiral datume, lokacije itd.

Barbara in žalostna, povem vama da bo minila bolečina, saj sem podobno situacijo tudi sama izkusila. Zavedat se morata, da ni z vama nič narobe in ne iščita krivdo v sebi, saj ne moreta vplivat na to, če nekdo ni zrel in odgovoren – je psihični pohabljenec, se ne zaveda kako ga otroci potrebujejo in da je potrebno vsak dan skrbet za njih. Sicer pa, nista vidve izgubili partnerja, ampak je partner tisti,ki je izgubil družino. Otroci, družina in knjige pa so tisti, ki vama lahko v tem trenutku sigurno največ pomagajo in ne obupavat, dvignita glavo in ponosno pojdita naprej. To sta dolžni sebi in svojim otrokom!!!

Barbaraaaa in žalostna72!

Tudi meni se je zgodilo podobno, samo, da si je našel še ljubezen drugje.
Zdi se mi, da bi si imele veliko za povedat o svojih občutkih ob vsem tem, tako da se mi oglasita kaj na mail.

Pozdravljeni!

Prebrala sem vaše pismo in ostala brez besed, z žalostjo in solzami v očeh. Tudi vi najverjetneje ob možu ostajate brez besed in z solzami, ki jih nihče ne vidi. Toliko osamljenosti je čutiti iz vašega sveta. Težko je, ko te nekdo zapusti in ti ne da odgovora zakaj.

Kot pravite, takšno življenje ni zanj, saj ga je imel že dovolj doma, ob svoji mami. Ob tem ste besni in jezni nanj, saj veste, da vi niste njegova mama, da v njem živi fantek, ki ni nikoli odrastel. Vi si pa želite, da bi v vas videl žensko, da bi vas spoštoval, kot svojo ženo in mater njegovih otrok.

Nagovoril me je stavek: Njegove probleme sem najbolj začutila v drugi nosečnosti, kajti bolj se je bližal datum poroda, bolj se je zapiral vase in si iskal razne dejavnosti in se oddaljeval. Zakaj?

Problemi, ki so se stopnjevali in so se začeli z vašo drugo nosečnostjo, njegova zaprtost vase in iskanje izhodov iz stiske, ki jo je najverjetneje vedno globje doživljal, govorijo o njegovi otroški bolečini. Sedaj se je bližal čas, ko se bo rodil sin. Ne veste, kaj se je dogajalo v njegovem čustvenem svetu in kaj je njemu predstavljal prihod tega otroka. Dejstvo pa je, da ni vzdržal notranje stiske, ki jo je čutil vedno bolj. Njegov notranji svet je zelo razbolel in vi to veste, zato ga imate še vedno radi. Vendar imeti rad, še ne pomeni, da dovoliš, da drugi prestopi tvoje osebne meje. Vaš mož ni več fantek ob mami, ki je lahko šel na košarko in prišel domov, kadar si je zaželel, temveč moški, ki se je odločil, da bo z vami delil življemje v hudem in dobrem. Tudi on je odgovoren za otroka, ki sta ravno tako njegova.

Napisali ste, da vam je dal še eno možnost. Mogoče v razmislek, zakaj vi njemu ne date možnosti, saj ste močna in odločna ženska in čutite, da vedenje, ki ga izbira, ni primerno zanj. Verjamem pa, da je zelo težko. Čutim vašo stisko, dvomesečno dete na prsih ob moškem, ki bi rad ostal otrok in ne sprejme odgovornosti za zakon in očetovstvo. Morda vas je res doživljal, da je vedno obveljala vaša, vendar vi niste odgovorni, da on ne vzdrži čutenj, ki se mu prebujajo ob vas. Pomembno je, da razmejite, da ne gre za vas, da bi mož bežal od vas, ker ga dušite in ste nemogoči. Vi ste čisto vredu ženska, mamica, ki sedaj potrebuje veliko topline in nežnosti, tako kot fantek, ki ga dojite na prsih, vendar na svojski način. Tudi vi ste v tem obdoju še vedno zelo dojemljivi, ranljivi in čustveno odprti. Dojiti otroka je najnežnejše in najranljivejše obdobje v življenju matere in otroka. Morda vaš partner ne vzdrži ranljivosti, ki jo prinaša dete in ga ta čutenja odnašajo.

Torej, kot sem začela, ne gre za vas, da bi mož bežal od vas, beži zaradi sebe, ker ne vzdrži čutenj, ki se mu prebujajo ob vas, saj ga spominjajo na odnos z mamo. Vi pa se najverjetneje počutite krivi in se sprašujete, kaj ste naredili narobe. Vaš mož bo moral prečutiti svojo bolečino, ali pa bo vse življenje bežal, saj bo povsod srečeval (iskal) mamo. To so resnično ljudje, ki so nas zelo globoko zaznamovali in smo jih odnesli v svet ter jih sedaj prebujamo predvsem in najprej v svojih partnerjih.

Upam in verjamem, da se bodo stvari umirile, poskrbite za fantka, ki vas potrebuje trenutno morda bolj kot mož in zase in vse dobro v prihodnje.

Sabina Stanovnik
spec. ZDT

Draga Barbaraaaa!

Razumem vašo bolečino, vendar polagam pa vam nekaj na srce, bolje odhod prej, kot čez leta polna še večjih trpljen in ponižanj, če ljubezni.Tako dober odgovor, kot ga je vam dal en_bk, že dolgo nisem prebrala in v bistvu je v razmislek vsem, ki smo še vedno v zgrešenem zakonu.Mislim, da je vaš partner moral zbrati pogum za ta korak. Marsikateri partner ostaja in živi mimo svoje partnerice, se ne zmeni za njene prošnje, ampak živi življenje po svojih življenskih merilih, potem pa še doma maltretira ženo, tako da nazadnje njej poči živec in ona odide.Menim, da bi moral marsikater par v takih krizah iti nekaj časa narazen, da bi pogledal na vse mogoče iz drugega zornega kota in v miru, ker ko pride med partnerjema do take nestrpnosti, vidi vsak samo svoj prav.Ali pa še obisk pri družinskem terapevtu včasih pomaga,vendar vi pravite, da ste mu to možnost ponudili, pa jo je zavrnil.Zato dvignite glavo, poglejte se v ogledalo in si recite , tega si ne zaslužim, premagala bom to bolečino, rada se imam ,spoštujem se in zaslužim si drugačno ljubezen in verjemite v to.Naj vas otroka vidita srečno. Vem, da bo to nekaj časa trajalo, vendar otroka sta zdaj tukaj na katerega vidva pišeta njuno življensko popotnico in usodo.Ker verjemite, da življenje v družini, kjer ni ljubezni in razumevanja, je še večje trpljenje za otroke, kot za partnerja, vendar kaj ko smo mi takrat tako zaslepljeni s svojim problemom, da na to nehote pozabimo.Vaše besede me tako spominjajo na moje začetke, da me je vse bolelo, ko sem jih brala, vendar takrat ni bilo nikogar, ki bi mu to lahko povedal in nikogar, ki bi mi kaj svetoval, zato mislim da so ti forumi zelo dobrodošli.
Hvala za odgovore tudi vsem moškim na teh forumih, saj včasih sem že pomislila,da moških, ki lahko tako globoko čutijo in razmišljajo o partnerstvu in otrocih, ni več. Hvala bogu, ste še.

Ga . Stanovnik in ostali!

Hvala vam, da mi tako pridno pišete in ste me s tem že dvignili iz najhujše krize. Še vedno pa o tem razmišljam dan in noč…

A v bistvu gre za to, da beži pred ukazovalnostjo svoje mame? V vseh 13 letih ga še nisem videla, da bi svoji mami kadarkoli kaj oporekal. Tudi, če mu ni bilo prav, je bil tiho in se kam umaknil. Mati pa mu je še sedaj, ko je imel svojo družino, ni dala miru in mu kaj oporekala ali “svetovala”.
Prav imate, da je ta vzorec prenesel v našo družino, saj tudi meni ni oporekal in bil tiho oz. rekel, da je vse v redu.
A se je končno uprl? Ali mu lahko na kakšen način pomagam prebroditi krizo?

On je namreč še vedno trdno odločen, da gre na svoje in si že išče stanovanje. Trenutno živi pri prijatelju in NE pri svojih starših! Tudi o pravnih stvareh se že dogovarjava.
Naj samo še to pripomnim. Nikoli me ni vprašal, če bi se poročila z njim. Ko sem mu na sredini nosečnosti to omenila, je rekel, kaj če pa on tega noče. Od tega dogodka dalje pa se je samo še bolj odtujeval.

Boli pa me srce, ker je svojim staršem mene predstavil kot osebo, ki si ga lastim in mu ukazujem, da sam pa tako ni nikoli nič prav naredil. Boli me srce, ker njegovi starši ne pokličejo več, niti moje hčere ne vprašajo, kako sem.

Žal mi je, da se mu nisem znala približati, da bi mi zaupal probleme, na katere bi verjetno našla drugačno rešitev. Zakaj me ni spustil v svoje srce? Ne morem verjeti, da je vse to pretuhtal sam, brez pravih prijateljskih nasvetov in brez mene!

Ali mu naj ostanem dobra prijateljica, ali pa naj bom z njim v stikih le za najnujnejše stvari?

Hvala vam za nasvete!!!

Barbara