zapustil me je
POzdravljena!
Nekako čutim tvojo stisko, ker sem se sama znašla (tri dni nazaj) v podobnem zame brezupnem stanju. Tudi mene je zapustil dolgoletni partner. Sedaj na netu, to je po raznih forumih, prebiram takšne in drugačne zgodbe, ki bi mi pomagale razumeti, predvsem pa se rešiti iz te čustvene zmede. Ob vsem vem, da bo pot iz žalosti dolga in težka. Najraje bi ga poklicala 100x na dan in mu rekla naj pride nazaj. Spet razumsko vem, da je to povsem narobe in ga moram pustiti stran. Razumsko tudi vem, da sploh ni zame in da v zvezi nisva bila srecna, vsaj nazadnje ne. A eno je razum in eno je srce, ki je raztrgano na pol. Nic vec mi ni jasno, ne kaj naj naredim, ne kako naj se odzovem na to situacijo. Nisem ti najbolj svetovala, ker nasveta nimam, le svojo stisko sem hotela deliti z nekom s podobno izkušnjo. Po moje je prva stopnica ta, da se o teh stvareh cim vec pogovarjas, potem ti je malo lažje. MOgoče lahko vzpostaviva stik tudi preko mailov in malo potarnava.
Se opravičujem,če ne odgovarjam na avtoričino vprašanje, temveč postavljam novega.
Več vas piše, da tisti, ki zapušča, bi moral partnerja pripraviti na to. Kako se pa da to narediti? Mu povedati, da razmišljaš o razvezi? Spremeniti vedenje? Mislim, da je nemogoče partnerja “pripraviti” na razvezo. In da, če se odločaš, da boš partnerja zapustil, je normalno, da boš prej zelo dobro razmislil.
Lep pozdrav.
Človek mora biti zelo slep in gluh, da ne opazi, da se odnos krha oz. da gre h koncu – da ga bo partner(-ka) zapustil(-a). Na to ni potrebno nikogar pripravljati. Sreča v odnosu vendar ne more biti enostranska. Če je eden nesrečen, sta avtomatično oba, in oba to vesta. Razen, če je eden od njiju sadist ali mazohist.
Opažam pa, da je veliko primerov, kjer se ženska trudi za odnos in želi sproti reševati problemčke in probleme, moški pa se takemu reševanju izmika oziroma kar zanika problem.
V mojem sedanjem razmerju (fant živi pri meni) je popolnoma enaka zgodba. Če sem slabe volje in se želim o čem pogovoriti, dvigne glas in odvihra za kak dan (zadnje čase že za par dni) k njegovim domov. Potem dobim sms, da mora razmisliti o najinem odnosu. OK, na to ne odreagiram in čakam, da razmisli. Potem pa se vrne vsa prerojen, kot da se ni nič zgodilo – kot da problema sploh ni bilo. Očitno pri starših doma počaka, da se pomirim, in s tem je zanj zadeva zaključena.
V meni pa se počasi kopiči in kopiči, in že prav čutim, kako bo en dan naletel pri meni na zaklenjena vrata in zamenjano ključavnico. In potem bom jaz tista grda in vsega kriva, da sva šla narazen. To se mi je že zgodilo in zgleda, da se mi bo še dogajalo. Tudi jaz ne vem, kako iz tega – kako nehati pritegovati v svoje življenje take tipe. A so res vsi enaki? Ali je najbolje, da ženske od moškega, s katerim smo v razmerju, ne pričakujemo prijateljstva (pogovorov o problemih, čustvih in podobnih rečeh), temveč jih vzamemo samo za seks in za popravit kaj po stanovanju?
Si me nasmejala … a ti pridem zamenjat pipo ….
Mogoče je problem v tem, da ko si slabe volje on to vzame preveč osebno in misli, da je on kriv (odgovoren) za tvoje slabo stanje. Verjetno misli, da je kaj slabo naredil, pa se umakne, da se pomiriš… Ne razume kaj je narobe, da si slabe volje in misli, da je to pač ena tvoja muha (mogoče rdeči dan) pa je najbolje, da te pusti pri miru.
Ne, to ni stereotip: jaz ne čutim nobene potrebe, da se s kom pogovorim, ko sem slabe volje. Hočem, da me takrat pustijo vsi na miru. In potem sam razrešim situacijo.
Verjetno je tako tudi pri njemu in avtomatično te pusti pri miru….
Ja, Jonson, razumem, da smo glede tega ženske drugačne od moških in da je res tako, kot praviš ti.
Ampak tudi če mu konkretno povem, da bi se rada pogovorila o določeni zadevi, me sploh ne posluša in niti ne skuša razumeti moje potrebe po pogovoru. Opažam, da se celo TRUDIM govoriti čimbolj mirno, da ga ja ne razjezim in da ne bo vzel pogovora kot prepir. Ampak on pobegne, kot da me hoče kaznovati za to, ker sem taka kot sem – ker sem ženska. Razmišljam že o tem, da me mogoče s tem svojim vedenjem želi ukalupiti in manipulirati z mano. Nekako neverbalno mi počasi po kapljicah daje sporočilo, da jaz ne smem biti jezna, žalostna, ne smem imeti čustev, ne smem imeti problemov… torej moram postati njegova marioneta. Ma ne vem, če mu bo to uspelo. Povzroča mi bolečine, ampak se ne zaveda, da bolečina, ki me ne ubije, me okrepi.
Kaj je moškim res tako težko razumeti ženske?
Če misli, da je on odgovoren za mojo slabo voljo in če ne razume, zakaj sem v takem stanju, zakaj potem zbeži? Meni je bolj logično, da bi me vprašal, kaj mi je. Jaz če kaj ne razumem ali si kaj po svoje razlagam, vprašam drugo osebo, kakšna je stvar, tako v službi kot doma ali v družbi. V čem je problem izreči tistih par besed in poslušati tistih par besed od druge osebe?
Pa kolikokrat sem mu že povedala, da mi gre na živce, ko tako brez besed odvihra od mene. Rekla sem mu, da lahko gre za cel mesec, samo naj mi pove, da ga ne bo cel mesec in zakaj (da na primer rabi mir, mora kaj razmisliti, mora pomagati svojim doma, me ima poln kufer, karkoli…)! Ko sva prišla s 7-dnevnega dopusta, mi je rekel, da gre za par dni domov, da se spočije. Vprašala sem ga, od česa je utrujen, in ker ni takoj odgovoril, sem ga podrocala, če je od mene utrujen (saj sva bila sama na dopustu), …pa je rekel, da ja. Potem sem mu rekla, da naj bo kar cel teden doma, da se tudi jaz spočijem. Zgleda, da sem ga utrudila, ker namesto, da bi 7 dni in 7 noči skakala po njemu z omare dol, sem mu na plaži turila knjige za čitat, kot je “Življenje je tvoje” od Luis Hay…
Ahhh… 🙁
Reka, če nimata materialnih dobrin v skupni lasti, ga pusti. Predvidevam, da si mlada, neodvisna, razgledana. Mogoče bo v peto šlo, če ne pa v šesto al deseto. Človekova življenjska doba se podaljšuje in predvidevaj, da boš živela vsaj do 85.leta. Zato ti res ni treba prenašati nekoga, ki se mora odpočiti od tebe po 7 dneh skupnega dopusta.
Nimava skupnih materialnih dobrin. On (36) se je pred 1 letom, ko sva se spoznala, počasi na pol preselil od svojih staršev k meni (39), ki imam 2 odraščajoča otroka in sem popolnima neodvisna. On otrok nima in ni bil nikoli poročen, le tu pa tam je imel kakšno zvezo z največkrat starejšo žensko od sebe…
Skratka, oba veva, da nisva za skupaj, in se mi zdi, da drug drugega čakava, da eden naredi konec. Jaz vem, da je zame nezrel, on pa ve, da mu ne bom izpolnila njegove želje po skupnih otrocih, ker mi ni več do otrok. Ojoj, saj z njim vred bi imela kar 4 otroke!
Če me bo on zapustil, me bo najbrž takrat, ko si bo našel drugo s stanovanjem, da se bo imel kam umakniti – ker tudi s svojimi starši se ne razume in beži, kamor kaj najde.
Za to, da ga pa jaz zapustim, pa mora v meni narediti en “klik”. Točno vem, da taka zveza ne vodi nikamor, ampak vseeno odločitev v meni še ni dovolj zrela. Se mi zdi, da trenutno nimam dovolj energije za tovrstno ubadanje.
reka dere tiho a vztrajno, po principu, dokler ne srečaš pravega se zabavaj z napačnimi)) in , ej, saj za osnvne moške potrebe, jesti, spati in seksati se pač ni treba iti globokih pogovorov, v bistvu se sploh ni treba pogovarjati ( dobro razen takrat ko je treba zamenjati žarnico), ti ga pa siliš k pogovorom)) vidva imata skoraj idealno razmerje, oba vesta da ne bo trajalo večno, niti zelo dolgo,… ti mu ne želiš dati kar on hoče in on to ve, ampak dokler ne najde primernejše kandidatke od tebe je s tabo in ti da ravno to kar ti potrebuješ, malo dobre družbe (predvidevam da tudi seks ni slab) in nekoga za katerega lahko skrbiš… in vsi ste lahko samo zadovoljni….sploh ne vem zakaj se pritožuješ))
Kakšen pa je do tvojih odraščajočih otrok? Se razumejo med sabo? Jima nadomešča očeta? Dobro premisli, kaj imata otroka od te vajine zveze, ker lahko negativno vpliva nanju. Če bi bil on tudi oče tvojih otrok, bi se splačalo vlagat energijo v izboljšanje odnosov, ker pa ni, je to nesmiselno. Dokler pa čakaš “klik” v glavi, bodi previdna, da ne bo naredil več škode kot koristi tvojima otrokoma.
Do otrok ni slab, jim pa ne glih nadomešča očeta. Sin (11) ga rad vidi in si želi biti z njim, ker je pač tak, da mu manjka moška družba. Je tudi zelo odprt in bi vsakemu moškemu skočil v objem, ko ga vidi na vratih. Tudi do drugih mojih prijateljev (možev od prijateljic) je tak, da hoče biti vedno zraven, ko se pogovarjajo ali kaj delajo. Moj partner pa se kar ustraši te pretirane bližine z mojim sinom. Se mi zdi, da drži določeno distanco, ker ni vajen takih odnosov.
Hči (15) pa ne pove in ne pokaže, kaj si misli o moji zvezi z njim ali o njem kot o človeku. Je sicer prijazna in vljudna z njim kot tudi on z njo, a mislim, da bi v tem svojem odraščajočem obdobju raje videla, da me ima samo zase. Ko ga n.pr. čez noč ni pri meni, izkoristi priliko in pride ona spat na njegovo mesto, čeprav ima že 15 let. Sin rabi moško družbo, ona pa bolj mene.
Enkrat sem jo tudi direktno vprašala, kaj si misli o tem, da je on pri nas, pa je rekla, da je nič ne moti. Ampak mislim, da globoko v njej ni tako.
Sicer pa… res, da moram pri vseh stvareh gledati tudi na otroke, in nikoli ne bi dovolila, da bi otroci trpeli zaradi nekoga… vendar po drugi strani pa sem bila 7 let sama in se mi zdi, da imam tudi jaz pravico do nekega svojega življenja. Mogoče moram počakati, da otroka še malo odrasteta. (?)
Flashgordon, zveza vseeno ni tako idealna. Štartala sva z resnimi nameni, in čeprav sem mu prvi dan povedala, da ne mislim imeti več otrok, se je v zvezo spustil s prepričanjem, da se bom premislila. To mi je tudi sam povedal. Zdaj pa, ko vidi, da te spremembe pri meni ne bo dosegel, ne ve, kaj bi.
Lahko bi bila taka zveza, kot jo ti opisuješ, vendar bi morala biti taka že od začetka – brez obljub za prihodnost. V takem primeru ga sploh ne bi predstavila otrokom, prijateljem, staršem, vsaj ne kot partnerja, in se sploh ne bi preselil k meni. Ampak, kolikor ga poznam, tako sploh ne bi bila skupaj. On se je k meni zatekel, ker se doma s starši ne razume. Mama mu seveda teži, ker je pri teh letih še vedno doma, itd…
Pritožujem se, ker mi ničesar ne pove, kaj si misli, kakšne namene ima. En dan mi napiše sms: “Moram temeljito premisliti o najinem odnosu”, drugi dan pa dobim zjutraj sms: “Pogrešam te.” Kaj je šel lulat in se je spomnil, da me pogreša, al kaj? Kaj pa tisto vmes, o čemer je razmišljal?
Skratka, ni ne krop ne voda. Ni resnih namenov in ni niti taka zveza, kot jo ti opisuješ in kot bi lahko bila.
Zakaj pa ne bi imela še enega otroka z njim? Postavi se v njegovo kožo in razmisli, kako bi se ti počutila na njegovem mestu. Želja po otroku je tudi pri moških lahko zelo močna in zavedaj se, da bo šel s prvo, ki bo hotla imet otroka z njim. Pravzaprav se ne čudim, da se tako obnaša do tebe. Saj nima razloga, da bi te spoštoval in se potrudil, za vajino zvezo, če mu odrekaš primarno življenjsko potrebo, imeti potomca.
Ker bi bilo to skrajno neodgovorno. Razlogov je veliko, pa ne vem, če bi kdo bral, če bi jih začela naštevati.
Sicer pa sem bila jaz do njega iskrena od prvega dneva in mu takoj povedala, da ne mislim imeti več otrok. Ko pa sem njega vprašala, kaj misli oz. želi, je rekel, da mu je vseeno. Ta njegov “vseeno” se je kasneje spremenil v željo po otroku, ki je za nekaj časa spet usahnila, pa se spet pojavila… itd. Skratka enkrat bi, enkrat ne bi.
Ni pa pripravljen ničesar narediti za to, da bi si ustvaril družino. Že pred mano je imel same starejše od sebe (in tudi od mene), ki so že imele otroke. Zgleda, da pri takih čuti varnost in dobi zatočišče, ki si ga sam očitno ni zmožen ustvariti. Če bi bil resnično pripravljen na družino, bi si poiskal mlajšo brez otrok ali z enim otrokom, pa tega ne naredi. Take ga ne privlačijo, pravi.
Ko sem pred kratkim razmišljala o prodaji mojega majhnega stanovanja in nakupu večjega ali hiške (s kreditom), je on razmišljal o nakupu novega avtomobila na kredit. Ni pripravljen nič skupaj vlagat. Samo otroka bi imel, da bi potešil svojo željo po potomstvu, potem pa ga pustil v varstvo in vzgojo meni. Sem že imela 2 taka in ne rabim še tretjega.
Ker me po 1 letu še ni predstavil svojim staršem, sem ga vprašala, kdaj bi svojo punco predstavil staršem. Rekel je, da takrat, ko bi imela skupaj otroka. Kaj obstaja kakšna ženska toliko nora, da bi zavestno in načrtovano imela otroka z nekom, čigar staršev, sestre, prijateljev ne pozna?
Dejansko me je čustveno izsiljeval in nič drugega.
Moram pa povedati še, da sva ravno včeraj prekinila to zvezo. Mislim, da tokrat dokončno. Tako se je rešil on mene, jaz pa njega. Upam, da bova zdaj našla vsak svojo pravo pot.
Hvala obema za podporo.
Malo mi je hudo, ker se bom spet morala navaditi na samsko življenje. Saj veste, po enem letu zveze se ravno navadiš na zvezo… Ampak ni mi žal, da se je končala ta kalvarija “povuci-potegni”. Šele zdaj se mi je začel vrteti film nazaj in vidim, kaj vse sem spregledala oziroma potisnila v ozadje, samo da sem ga videla v pozitivni luči. Kako človeka zaslepi ta želja po zdravem odnosu!
Da spregledaš oz. potisneš nekaj v ozadje, samo da vidiš nekoga v pozitivni luči že ni zdrav odnos.
Mislim, da se temu reče: zamižat na eno oko ali lagati si…ali živeti v iluziji…
Evo, na lastni koži si ugotovila, da potiskanje v ozadje določenih realnih ugotovitev zaradi tako imenovanega “zdravega odnosa” že ni zdrav odnos.