Na vas se obračam, ker bi rada slišala vaše izkušnje z naslednjim: mesec dni nazaj so mojega dedka premestili v dom za ostarele. Zaradi službenih dolžnosti ga nisem imela časa obiskati in sem to storila šele minuli vikend pa me je skoraj kap, ko sem ga zagledala. Prej normalno težak in zdrav na pogled dedek je sedaj shujšan, bled in neprespan – živčna razvalina. Starši so mi govorili: a saj se bo privadil, malo mora potrpeti. Ko pa sem ga zagledala in videla njegove oči, ki so me rotile naj ga spravim domov, sem se pa zlomila. Dedka so dali v dom zato, ker ne more hoditi in je na vozičku, starši pa so še zaposleni in ne morejo biti vedno z njim. Babica je še živa in zdrava, tako da po mojem mnenju ne bi bil tak problem imeti dedka doma. Denar, ki ga dajo sedaj za dom, pa bi po mojem mnenju lahko dali za negovalko, ki bi ga obiskovala na domu. Problem je v tem, ker je moj oče zelo neodločen (vem, da trpi zaradi tega), njegov brat (moj stric) pa je pod vplivom tete, ki vidi le eno rešitev: dom, dom in še enkrat dom. Sprašujem se, kaj se sploh ima ona za vtikat, saj je priženjena k hiši in jo na dedka ne vežejo nobena čustva. Sploh se z njim ni nikoli razumela, saj je preveč fina za kmečkega človeka. Sedaj pa ga vsak dan obiskuje in vozi na sprehode, ne vem, mogoče pričakuje dediščino, iskrena sigurno ni. Moj oče dedka sploh ne obiskuje, ker ga ne more videti takega kot je sedaj, stric pa je copata, ki ne zna misliti s svojo glavo. Jaz sem samo vnukinja, ki je nobeden ne vpraša za mnenje.
Mi lahko kdo svetuje, kakšne so možnosti oskrbe na domu za starejše osebe ali kakšne druge variante. Dedek bo od žalosti v domu sigurno umrl, babica pa tudi, ker ji je tako hudo. Kaj naj naredim?

Draga MM.

Mene pa vedno “zlomi”, ko berem take zgodbe.
Oprosti, ker se oglašam, ker ti nimam kaj povedati, svetovati, ker nimam takih izkušenj. Moja dedek in babica sta živela doma, z nami, do konca, doma sta tudi umrla. Ne predstavljam si, da bi umrla v kakšni bolnici, kaj šele v domu.
Zanju in za nas, je bilo največ vredno, da sta bila do konca med nami.

Težko ti kaj povem, vem, da boš ti, to težko razrešila, ker si tam očitno nihče, ker če bi poiskusila, ti bo kdo rekel, da daj sama skrbet za dedka.
Jaz res ne razumem, zakaj ne morejo ob zdravi babici pustit človeka doma, mu plačat negovalko, vse se da, veš!
Obstajajo službe, ki recimo vozijo domov samo kosila, mobitel ima posebno napravo s številko, ki se sama pokliče, ko dotični sproži gumb, ko začuti slabost ipd…ne vem, tisti pogled od dedka, o katerem praviš, jaz ne bi zdržal.
Čeprav te ne poznam, mi gredo kar solze na oči.
Vsaj “udari” se z njimi, MM, ne smejo dobiti tihe potrditve svojih dejanj, naj ne mislijo o samo svojem prav, čeprav verjamem, da imajo svoje razloge.
Takemu človeku, je to pravzaprav zapor. Doma ima ženo, otroke, vnuke, hišo, dom, a mora v institucijo, v zapor. V Ilirski Bistrici, kjer sem bil enkrat v takem domu, jim ne pustijo imeti v sobah niti rož, hrane, ipd, da ne bi kaj posvinjali, razbili, umazali. Ko sem to videl, se mi je zagnjusilo vse skupaj, preklinjal sem kot nor, pa nisem imal nobenega svojca notri.

Bori se za dedka, čeprav zaman, ker se ti zna to plačat v življenju, veš!

Tudi jaz bi se borila … do konca bi šla, samo da bi dedku polepšala jesen življenja. Če misliš, da si tvoj oče želi isto kot ti, pa se pogovorite in skupaj z babico na svojo roko pripeljite dedka spet domov. Saj ko se z nečim spopadeš, se na koncu rešitve odpirajo same in prepričana sem, da vam bo uspelo. Jaz ti ne znam nič konkretnega svetovati, ker nisem bila nikdar v podobni situaciji, mislim pa, da bi bila velika škoda , če bi dedka kar prepustili v neki ustanovi, če si ga želite ob sebi.
Pozdrav, Barbara.

Poznam primer, kjer so se zaradi dediščine dejansko skregali. Vsa žlahta. V hiši, na kmetiji, sta živela brat in sestra (okoli 70). Sestra je po dolgi bolezni umrla. Dokler sta bila oba živa, ni nihče skrbel zanju (razen nečak, ki je sosed). Sama sta se pobijala z kmetijo (nečak jima je veliko pmagal). Nihče od ostale žlahte ni niti pokukal zraven. In ko je sestra umrla, je kar naenkrat bilo ogromno pametnih (žlahte), ki so vedeli kaj je treba narediti. Brata sta še naprej “rihtala” nečak in žena, mu prala, kuhala kosila ipd….. Ampak, žlahta je rekla, tako ne more (kmetijo je sestra prepisala na nečaka), biti! Kmetija je od nas vseh! Brata ne more “rihtati” nečak in žena! In so spodbijali oporoko. In zmagali. Danes kmetije nihče ne obdeluje, vse se zarašča. Brata so iz vaškega okolja preselili v mesto, mu nadeli ta zakmašno trenirko (prej je bil vedno delovno napravljen – delovna obleka). Sedaj ga pripeljejo “domov” samo še konec tedna, za en dan, da raznosi časopis Družino po vasi. In se na koncu vprašaš: Kakšni smo, ali smo sploh ljudje?

Nisem ti pomagal z nasvetom. Težko je pomagati, če sam čutiš, da si ob podobnih primerih nemočen. Pa vendarle, draga MM, bori se. Poizkušaj na vse načine pomagati nesrečnemu dedku. Upam, da ti bo uspelo!

LP JAni

Ze ko sem prvic prebrala tvoj post , se mi je postavilo par vprasanj.Pa sem ga se enkrat , natancneje.
Pravis , da je dedek nepokreten , zato so ga dali v dom , ceprav je babica zdrava. Morda pa je dedkovo zdravje tudi sicer slabo in potrebuje stalno zdravnisko pomoc , te pa ne more dobiti drugace kot v bolnici ali v domu.Negovalka v tem primeru ne bi bila dovolj.
Zelo vprasljivo se mi tudi zdi tvoje slabo mnenje o teti.Pises , da se z dedkom ni razumela , kot kaze pa je edina , ki ga zdaj obiskuje.Pripisujes ji koristoljubje, ampak , ali se ti ne zdi , da bi si pravzaprav edina od druzine kaj zasluzila , saj se tudi edina ukvarja z njim! Pravis , da nima pravice se vtikati, ker je prizenjena. Tudi sama sem prizenjena v mozevo druzino in hiso , kjer pa zivim in delam torej tudi vlagam vanjo ze 20 let. In sem prepricana , da sem enakopraven clan druzine z vsemi pravicami saj pravzaprav skupaj s svojimi otroci to druzino tudi sestavljam !
Tudi ljubezen tvojega oceta se mi postavlja pod vprasaj. Ce bi svojega oceta imel rad , bi mu skusal vsaj s svojimi obiski zivljenje v domu olajsati.Ce pa ima raje sebe , no potem pa je razumljivo , da se izogiba vsemu , kar mu vzbuja nelagodje.
Ves , ko je bila moja mama na smrt bolna , sem zelo trpela , ko sem jo gledala, kar pa me ni odvrnilo od tega , da bi tako rekoc noc in dan stala ob njeni bolniski posteji in ji skusala po svojih moceh olajsati trpljenje.
Ce si ti samostojna in zaposlena , s svojim stanovanjem , poskusi razmisliti o tem , da bi dedka in babico vzela k sebi , ce menis , da bi lahko s pomocjo negovalke to slo. Verjetno bi ostala druzina financno prispevala k taki resitvi , ce res vsi mislite , da dedek mocno trpi in bi mu radi pomagali.

Mimogrede , a si ti tista , ki je na neki moj post clovekoljubno odgovorila “Fak you” 😉
LP A.

Pozanimaj se v zdravstvenem domu v vašem kraju glede vseh teh možnosti. Obstaja tudi denarna pomoč za nego na domu, a ne vem, če se to in obiski negovalke izključuje. Kolikor je razbrati iz tvojega pisanja, hodiš v službo in si torej na nek način samostojna. Pogovori se z babico, pozanimaj se o vem tem in povej še dedku, da bo lažje prenašal svoje sedanje življenje. Kako žalostno je to! Če je le nepokreten bi se verjetno res dalo uredilti, da bi bil doma. Za vstajanje iz postelje, za prehod iz vozička na WC bi mu lahko namestili kake opornice….
Upam, da ti bo uspelo kaj storiti. Kaj pa možnost, da bi se mu pridružila še babica, če se zares nikakor ne bi dalo urediti, da bi se on vrnil v domače okolje?
Tudi meni se zdi čudno, da ga prav snaha obiskuje vsak dan, pa naj bi bila po tvojem mnenju najbolj brezbrižna….

Lepa je tale tvoja gesta, nasvete si itak ze dobila v prejsnjih postih, se pridruzujem vsem in ti dajem velikoooooo spodbude.

Najprej: odgovor na mimogrede – ne, to nisem jaz!!!

Ostalo pa takole: dedek samo ne more hoditi, drugače je pa zdrav kot dren (srce, pristisk, skratka vse je vredu). Hoditi pa ne more, ker se je poškodoval, ko je padel po stopnicah. Glede tete pa naslednje: prej, ko je bil še doma, ga ni nikoli obiskala, sedaj pa (ima službo blizu doma) je pri njem skoraj vsak dan: mu pregleduje perilo, osebne stvari, da mu kaj ne izgine itd.. Verjamem, da se ti ne počutiš priženjena, saj imam tudi jaz tak občutek o tebi, vednar pa moja teta ni nikoli nič naredila na kmetiji. Strica je postavila pred dejstvo, ali se preselijo v mesto ali pa nič in tako je bilo. Moj oče pa je zelo občutljiv človek, ki tega noče pokazat. Ne gre za to, da dedka ne bi imel rad. Je pač tak človek in svojo žalost izraža na drugačen način.
lp

Draga MM !
Cutim , da se ti moram opraviciti , ker sem na tvoj post tako napadalno reagirala , ker sem pac vstala z levo nogo pa se frizerka mi je v petek zaj…. barvo las pa se tezke denarje sem za to morala placati !No , pa se enkrat prej si je ena MM privoscila tako seksualen pristop k mojemu mnenju.
Se enkrat , se opravicujem in upam , da bos moje opravicilo sprejela !
Z mojo babico je bilo tako , da si je sama izbrala dom , ker je rabila vsakodenvno zdravnisko oskrbo , v bolnici , jasno , ni mogla biti , zdravnik vsak dan na dom ne pride pa se naprav ne more vlaciti s sabo.Dopoldne bi bila sama , tako da se je v domu pocutila varnejsa. Je pa za vikend prihajala domov in ob nedeljah zvecer ze komaj cakala, da se vrne v mir svoje sobice !
Tudi meni je bilo sprva hudo zanjo , ko pa sem videla , da se je sama tako odlocila , sem pac to sprejela.Sem pa se vedno mnenja , da bi morali ljudje ostati do konca v svojem domu in v krogu druzine.
Kar pa se tete tice , pac sama najbolje ves , kaksen clovek je.
Tebi in tvojemu dedku zelim , da bi se vse skupaj prav razpletlo !
L.P.A.

Mojo staro mamo smo morali dati v dom (mimogrede: čakanje, čakanje, ker si sama ni nič spedenala) in v enem mesecu je umrla. Ker se jim ni dalo jo voziti na stranišče, so ji samo vstavili kateter, cele dneve je ležala na hrbtu, jaz sem pa lahko samo nemočno gledala, ker nisem čist dobro zaštekala, kako bi sploh moralo biti. Večer preden je umrla, sem prišla k njej, jo umila, sfrizirala itd. in zjutraj sem zvedela, da je umrla. Si predstavljate?????
Te domovi so same hiralnice. Če si pokreten še gre, če pa ne moreš več sam skrbeti zase, si ga pa najebal. Sori za izrazoslovje, ampak še sedaj sem jezna.

Draga MM, svetujem ti, podobno, kot vsi pred menoj, da storiš VSE, kar je v tvoji moči, da spraviš dedka iz doma. Kmečki človek, kar praviš, da tvoj dedek je, ne more živeti brez stika s svojo zemljo, z naravo. Vsi Centri za socialno delo izvajajo program za pomoč na domu in vsekakor je to veliko ceneje kot oskrba v domu. Poleg tega ljudje, ki izvajajo pomoč na domu (ponavadi gre za javna dela) navežejo pristen človeški stik s človekom, česar v nobenem domu ni, ker se osebje pač menjava.
Vprašaj svojega očeta in strica, kako bi bilo njima, če bi ju čez nekaj desetletij, ko bosta bolna ali drugače nemočna, njuni otroci enostavno strpali v kak dom, ju iztrgali iz znanega okolja in celo od žene in družine. Ne prepiraj se z njima, le iskreno ju prosi, naj mu pomagata, ker bo dedek tam zagotovo kmalu umrl. Praviš, da je očetu hudo.Povej mu, da ni nujno, da je tako. Tudi če se stric ne strinja, tvoj oče in babica lahko spravita dedka domov.Obljubi, da boš prispevala svoj del časa in denarja, če bo potrebno.
Nihče si ne zasluži, da jesen življenja preživlja sam, v neznanem okolju in se čuti na koncu zavrženega od ljudi, ki jim je namenil vse svoje življenje, delo in ljubezen!

Draga MM!

Če je dedek res tako nesrečen v domu, potem se doma le pogovorite še o kakšni drugi možnosti.
Najbolje, da vprašaš na Center za socialno delo, obstaja program javnih del, ki nudijo pomoč na domu starejšim osebam. Mislim, da je to še najboljša varianta za tvojega dedka, če je drugače zdrav. Babica sama sigurno ne more skrbeti zanj, izučene negovalke pa mislim da dodelijo samo bolnim ljudem. Te gospe, ki so zaposlene v javnih delih pa pomagajo tudi kaj skuhati, pospraviti, delajo družbo, grejo v trgovino, skratka so v pomoč pri takih stvareh, ki jih starejši človek sam težko zmore. Kolikor vem, se plačuje na uro, stane pa par sto tolarjev. Bolj podrobno se pozanimajte na socialni.
Srečno in poročaj, kako ste rešili problem!

Jaz pa se ne strinjam s teboj.
Tašča,ki je sicer že pokojna,umrla je v 86 letu,
je svoja zadnja tri leta tudi preživela v domu.
V dom je odšla po lastni želji,bila je delno pokretna, ker je že kakšno leto preživela po bolnicah,bolana ,enostavno je spoznala,da doma (z možem sva oba zaposlena ,otroka sta bila še mala)ne more imeti takšne zdravniške nege(dan in noč) kot v domu in
nikoli ne bom pozabila, ko sem jo pripeljala v dom,
meni je bilo hudo,kar na jok mi je šlo,saj smo se lepo razumeli,
ona pa vsa vesela ,ko je zagledala svoje mladostne prijateljice.
V roku treh mesecev se je z pomočjo sester in negovalk znebila invalidskega
vozička, vključila se je dejavnosti ,bila je vesela,ker je imela sebi primerno
družbo, saj je bila doma del dneva sama.
Ob sobotah in nedeljah smo jo pripeljali domov, med tednom ,če je imela kakšne
želje(frizer,kašna prireditev..) ,smo ji te želje po možnosti,tudi izpolnili.

Obiskovali smo jo vsak dan,tako,da smo na nevšečnosti v sobi ,pri perilu ali hrani lahko takoj reagirali in moram reči,da so zanjo lepo skrbeli .
Tako,da domovi niso samo hiralnice, lahko se imajo ljudje tam tudi lepo,
če so sami pripravljeni na takšen način življenja.
bojana

Sej pravim, če lahko vsaj kolikor toliko skrbiš zase, je kul. Če si jim popolnoma prepuščen, je zajeb. Aja, moja stara mama je bila na Bokalcih. Ima še kdo slabe izkušnje s tem domom?

Pri nas je nona živela do zadnjega z nami.Priznam,da je bilo včasih hudo.Bila je že zelo stara in marsikaj ni več razumela,včasih je bila kot otrok…Vendar,bila je naša,imeli smo jo radi.Nikoli nismo razmišljali,da bi jo poslali vdom.
Verjamem,da je dom dobra rešitev,za tiste,ki nimajo svojcev.Kdor pa ima družino in celo dokaj zdravo ženo ne spada tam.Hudo mi je za tvojega dedke in pa tudi zate,saj verjamem,da boli gledati kako hira ljuba oseba.Poskusi se pogovoriti s sorodniki,morda pa se da še kaj storiti…

Ja, težko je…eno je razmišlajt kako bi lahko bilo drugače, drugo je vzeti nepokretnega človeka k sebi….verjetno je tudi babica imela kakšno besedo pri tem, kam naj gre dedek…sploh, če je povsem zdrava??!! Ne morem svetovat, lahko pa povem, da sta dva iz mojega ožjega sorodstva odšla v dom (babica nepokretna, stric pa pri visoki starosti nekako s slabim spominom- no bilo je kar hudo, kaj vse je pozabljal…)…no oba sta po parih mesecih (babica 1 mesec, stric v petih) umrla….Po drugi strani pa poznam ljudi , ki zelo uživajo v domu, češ, da imajo za pogovarjanje sebi enake….tako, da ne veš, kaj je najbolj prav…Če se dedek tam tako zelo slabo počuti (mimogrede kaj on pravi- si želi domov?)- bi ga bilo potrebno spraviti domov- kamorkoli…naj ga vzame oče k sebi, če ima možnost….Ste blizu babice doma??Potem naj gre k babici in ga vi hodite obiskovat! Kje piše, da mora stric odločat???Odloči naj se tisti, ki ga bo vzel k sebi- mimogrede- obstajajo sestre, ki obiskujejo nepokretne na domu brezplačno- nekako preko zdravstvenega doma-1x na dan…..Ker smo že pri domovih..pri nas imamo zelo prijazen doma za ostarele…prostovoljci, med njimi je tudi moja hčera, obiskujejo starejše v domu vsaj 1x tedensko, predvsem take, ki so brez sorodnikov, se z njimi pogovarjajo, jim berejo, peljejo na sprehod, starejši jim pripovedujejo o svoji mladosti, skratka lepo jim je skupaj..potem so skupinski pikniki, proslave…pač ne bom o tem, ker to ni tema ampak- lahko se imajo tudi v domu lepo!

Pozdrav vsem, MM tebi in tvojemu dedku pa želim, da stvar nekako rešite v njegovo dobro!