Lep pozdrav!
21 mesečna punčka ima že pol leta težave z zaprtjem. Novembra smo bili na kontroli na gastro oddelku (nas vodijo zaradi težav z zavračanjem hrane), smo to tudi omenili, saj se je zaprtost pojavila prvič. Takrat so nam predpisali lactecon, ki ga redno jemlje (2x/ dan po 5 ml). Poleg tega pije donat in sok namočenih sliv. Sedaj pa že 14 dni tudi z vsemi temi postopki ne gre na blato. Tudi svečke niso pomagale, tako, da sem ji morala ročno odstraniti blato, pa je bilo spet 2 dni v redu in pet zapora. Ali mislite, da se je vseh teh stvari ze navadila? Pri prehrani gledamo, da ne je stvari, ki bi zapirale, ima pet obrokov, nič prigrizkov v mes, le rozine. Pri prehrani pa imamo težave, ker je precej enolično: zajtrk in večerja mleko in milupinih 7 žit, malica: grozdje in kivi-miksano, kosilo: testenine z raznimi omakami 3-4x/teden (je normalno), ostale dni (večinoma ne poje več kot grižljaj-imamo še vedno težave)krompir, meso, razne juhice. Popoldanska malica pa jogurt ali polenta.
Kaj nam še svetujete. Pri prehrani ne moremo veliko spremeniti, svetujte, ce je kaj takšnega kar bi res še zapiralo. Na dan popije 1,2 l tekočine. Tudi aktivna je še kar, jo kar vzpodbujamo da čimveč hodi. Na kahlico jo navajamo nekaj dni, tako da še ne more biti kakšnih pozitivnih učinkov.
Prosim Tanč in ostale mamice, če mi lahko še kaj svetujete!
LP

Pozdravljeni, parli,
ker ste poskusili že skoraj vse preizkušene recepte in navodila, bi vam jaz priporočila samo še to, da popolnoma opustite mleko in mlečne izdelke za vsaj 1 mesec.

Nisem vam omenila, da imam občutek, da punca blato zadržuje in da sedaj, ko imamo vsa zgoraj našteta pomagala blato večinoma sploh ni zelo trdo. Ali je možno, da donat in slivova voda še dodatno polenita črevo? Ali je bolje, da ko ze nekaj dni ne kaka mehanično odstranimo blato in donat omejimo, saj ga spije po 3 dcl na dan? Ali naj kompliciram in jo vspodbujam naj kaka ali je bolje pustiti in ko bo bo.
Hvala za odgovor!

Ja, to je pa še dodaten podatek. V tem primeru se otrok zaradi slabih izkušenj verjetno boji kakati. Če ste prepričani, da je blato mehko, potem je treba vzpodbujati, da se otrok pokaka. Opazujte jo in pri prvih znakih, da jo tišči kakat mora na kahlico ali WC. Žal druge metode ni, šele po večkratnih nebolečih poskusih bo ugotovila, da jo kakanje ne boli oz. da jo mnogo bolj boli kakanje trdega blata, da ne govorim o neprimernosti mehanskega odstranjevanja. Vsekakor so Donat in domači ukrepi (suhe slive, mlečni sladkor-lactecon) bolj prijetni.

parli, živjo!

Pišem kot mamica, ki je tudi to izkusila … Tudi jaz menim, da mleko (in žitne mlečne kaše), predvsem zjutraj in zvečer, nekaterim ljudem mogoče ne ustrezajo, nam recimo niso.

V navadi je, da zjutraj pač pogosto jemo žitarice in mleko. Hm, če vemo, da so otroci po kravjem mleku dostikrat žejni, pa da je to prva stvar, ki jo dobijo zjutraj,… in če vemo, da mnoga žita vsebujejo gluten, ki na blato lahko deluje lepljivo,… to za mnoge ljudi morda ni idealno. Ker ima naše telo zjutraj najmočnejšo čistilno potrebo….

Nam je pomagalo, da smo ob teh spoznanjih zjutraj in zvečer prešli na hrano brez mleka. Naredili smo tako, da najprej popijemo kozarec vode, rahle limonade ali z vodo razredčenega svežega sadnega soka, jaz včasih tudi zelenjavnega (to otroci morda ne bodo sprejeli, no, kakor kdo). Nato počakamo pol urice ali uro, sledi sadje, šele kasneje, če kdo želi, tudi žita, pri čemer se izogibamo prečiščenih žitaric, predvsem bele moke. Ob tem se nam je izločanje znatno popravilo. Žita jemo pri kosilu. Zvečer pa tudi ne mleka, večkrat sadje ali kakšne solate z žiti, stročnicami (otroci imajo zelo radi lečo, sveže kumare, zelenjavne juhe, ipd.),… Suhe slive jemo tudi večkrat kar za večerjo. Še eno pravilo imamo – pri vsakem obroku vedno kaj svežega. Če zvečer jemo lahko hrano, dovolj pijemo, naslednje jutro praviloma laže telo odvaja. Dopoldnevi pa so tako ali tako čistilni. Sadje jemo na prazen želodec, ne z drugo hrano, nikoli pa po kosilu, ker smo iz kakovostnih knjig prebrali, da lahko zavre in pokvari prebavo. V jogurt vsujemo razna semena (otrok izbere, katera želi), mislim, da to tudi pomaga pri prebavi, ne le vitaminih in mineralih.

Seveda pa je včasih kar težko najti hrano, ki je zdrava, kakovostna, primerna glede na sestavo jedilnika, lahko prebavljiva, pa jo bo otrok tudi sprejel. Evo, zdajle gremo po jagode, otroci prosijo, te bodo za večerjo danes.

Seveda vem, da ni vse v hrani, malo spremembe pa je lahko blagodejne. Čim lažje navajanje na kahlico!

Tudi pri nas imamo podobno izkušnjo. 2,5 letnica se je v roku štirih dni odvadila plenice (tudi ponoči). Z lulanjem je vse ok, kakanja pa jo je očitno strah in “rada” zadržuje blato – stiska nogice. Sem šla na pogovor k svetovalki v vrtec in tam sva prišli do tega, da bi bil lahko njen strah podkrepljen s spomini na obdobje črevesne okužbe pred pol leta, ko blata ni zmogla zadržati (od takrat naprej je tudi zavračala toaletni trening, no do pred nedavnim, ko so ji za poškušnjo v vrtcu vzeli plenico dol, ki jo zdaj noče več).
Skratka jaz sem pri njej ugotovila, da se ji črevo “sprosti”, ko se kopa v banji. Takrat vedno kaka tako, da gre ven na kahlico in nazaj v banjo, pa spet ven, pa nazaj v banjo… No in potem se enkrat tudi pokaka. Torej jaz mislim, da se bo iz tega obreda naučila sprostiti tudi v drugačnih okoliščinah.
So mi pa predlagali tudi igro, naj pelje na kahlo svojo najlubšo igračko, koga od nas, ali, da jo vprašamo, katera njena igračka pa bo danes lulala ali kakala… In naj o naših skrbeh ne govorimo pred njo – tudi ne v metaforah, ker bi to lahko problem še potenciralo.
Morda ji berite knjigico Matevžu je uspelo…
LP

Jaz sem si z interneta shranila ta dva članka, ki sta mi bila v pomoč (ne vem več od kje je prvi, drugi pa je iz strani Društva za pomoč osebam z depresijo in anksioznimi motnjami.
No upam, da ne pretiravam :-)…..

Zaprtost je zelo pogosta motnja prebavil v otroški dobi. Zaprtost je vzrok treh odstotkov obiskov staršev z otroki v pediatričnih ambulantah in četrtino obiskov v gastroenterološki ambulanti, torej ambulanti specializirani za področje prebavil.

Pri zaprtosti ni tako pomembno število odvajanj kot simptomi in znaki, ki nastanejo pri zaprtosti. Otrok odvaja trdo blato, pri tem ima bolečine v trebuhu in ga napenja. Na površini blata se lahko pojavi sveža kri zaradi poškodb zadnjika. Zaradi zaprtja se lahko pojavi bruhanje. Blato lahko uhaja in pojavi se lahko celo takoimenovana paradoksna driska ko ob trdem čepu blata uhaja redko blato.

Vzrok zaprtosti je lahko organski, kjer razne bolezni motijo polnjenje in praznjenje črevesja. Veliko pogostejši so funkcionalni vzroki za zaprtost: nepravilna prehrana z malo vlakninami, premalo tekočine, uživanje večjih količin mleka in čokoladnih sladkarij, zadrževanje blata zaradi različnih vzrokov od zadrževanja zaradi igre, neustreznih sanitarij, hitrega življenjskega utripa do globljih psihičnih zavor.

Vse to lahko povzroči začarani krog. Zaradi zaprtosti je blato trdo, odvajanje je boleče in ga pogosto spremljajo manjše poškodbe sluznice črevesja in s tem kri na blatu. Na koncu se pojavi tudi nehoteno odvajanje blata. Pogosto starši pripovedujejo, da se njihov otrok, ki je zaprt, občasno napenja in trudi, da bi kakal, v resnici pa se zvija in trudi, da bi zadržal blato, ker ima pri odvajanju bolečine. Ko blata ne more več zadrževati, mu nekaj malega blata uide. Na koncu črevesja pa še vedno ostane velika kepa blata, ki postaja vedno bolj trda.

Končni del črevesja se zaradi zadrževanja blata razširi in izgubi normalen občutek za polnost in za potrebo po odvajanju blata.

Otroci in starši morajo skrbeti za vsakdanje odvajanje kot nekakšen trening odvajanja. V bolnišnici celo poznajo izraz »šola kakanja«. Vsak dan ob istem času, lahko zjutraj ali po večjem obroku čez dan naj gre otrok na straniščno školjko ali kahlico za ne več kot 15 minut. Pri tem lahko bere knjigo ali barva z barvicami, da se zamoti, sprosti in v miru naredi klobaso. Pri uspešnem odvajanju ga pohvalimo. Če se ne pokaka naj gre otrok s školjke ali kahlice. Sedenja na stranišču ne sme dojemati kot mučenje ali kazen, ker se s tem le še okrepi začarani krog. Pri hujši zaprtosti so potrebne klizme ali močnejša odvajala za popolno izpraznitev danke in zdravil, ki mehčajo blato. Vsakega otroka z zaprtostjo mora pregledati zdravnik, ki se bo odločil za način ukrepanja ali dodatne preiskave.

Otroški strahovi: del odraščanja, obenem pa možni znak motnje

Vpisal: DAMa
09. 01. 2007
Razvojni strahovi so povsem običajen pojav, če pa ti postanejo nevrotični, so takšni kot posledica motnje v odnosih med starši in otrokom

Strah je neugoden občutek, ki se pojavi, kadar se srečamo z določenim zunanjim ali notranjim dražljajem. Zunanji je lahko oseba, žival, določene okoliščine, zvok, vojn, notranji pa neka določena notranja psihična vsebina, ki jo ustvarimo samo (spomnimo se strašljive osebe, duha, pošasti, dogodka, ob katerem smo se prestrašili, lahko si tak dogodek samo predstavljamo). število zunanjih in notranjih dražljajev, ki v nas lahko sprožijo strah, je nešteto: vsak človek, še bolj pa otrok, jih ima cel repertoar, ločimo se le po tem, da je nekoga strah večjega števila, drugega pa manj stvari. Nekateri objekti strahu so tako rekoč splošni: kača, bolezen, smrt, potres, tema, norost, mučenje… Ko torej razpravljamo o strahu, vedno predpostavimo, da obstaja nek objekt, ki je to stanje neugodja sprožil. Zgodi pa se tudi, da se ustrašimo tudi, kadar nas k temu ne pripravi nek jasen dražljaj. Takrat stanje neugodja imenujemo tesnoba, anksioznost, groza ali plahost.
Če na te fenomene pogledamo s pozitivne plati, lahko rečemo, da nas strah mnogokrat ščiti pred okoliščinami, ki bi bile za nas lahko nevarne, celo pogubne. In strah ni lasten samo človeku: bojijo se tudi živali, kar pomeni, da je glede na obrambni karakter tudi evolucijsko, razvojno pomemben.
Glede na objekt, dražljaj, ki jih je sprožil, pa nekateri strahovi delujejo nerealno oziroma pretirano. Navadno takšne strahove imenujemo fobije.
Reakcije pri strahu
Prestrašena oseba se skuša zavestno in nezavedno ubraniti pred pretečim objektom oziroma se strahu rešiti: pri tem mobilizira obrambne mehanizme tako telesa kakor svoje zavesti. Srce začne biti močneje in hitreje, poviša se krvni tlak, razširijo se zenice, koža postane hladna, dlake se nasršijo, napnejo se mišice, dihanje postane globlje, usta postanejo suha, človekova pozornost se močno poveča in intenzivno se loti iskanja rešitve… Skratka oseba se pripravi na beg in/ali boj.
Tudi v stanju tesnobe, ko objekt strahu ni jasen in viden, se naše telo obnaša enako ali vsaj podobno. Otrok se pri tem obnaša kot odrasla oseba, vseeno pa – predvsem pri majhnih otrocih – na tem mestu opazimo nekatere razlike. Majhen otrok bo v strahu reagiral bolj v smeti obče zakonitosti kot odrasla oseba: bodisi bo vpil ali poskušal zbežati, ne bo pa se zoperstavil izvoru strahu, saj je otroški ego pri soočenju z resničnimi ali namišljenimi grožnjami prešibak za načrtovanje in vsako obrambo.
Pri vseh otrocih lahko najdemo takoi menovane razvojne strahove, ki so povsem normalen pojav in nastajajo, se spreminjajo in spontano zamirajo v prehajanju iz ene v drugo razvojno fazo. Strahovi te vrste najpogosteje ne zahtevajo nobene strokovne pomoči. Poznamo pa tudi tako imenovane nevrotične strahove, ki pa jih ne moremo pojmovati kot običajen izraz razvoja otroka, pač pa so posledica napak v odnosu med otrokom in starši. Ti strahovi navadno ne izzvenijo spontano in velikokrat zahtevajo strokovno pomoč.
Značilnosti posameznih razvojnih faz
Razumljivo je, da se strah kot eno primarnih zaščitnih čustev pri otroku pojavi že zelo zgodaj. Opazovanja kažejo, da prve prestrašene odzive zaznamo pri šestih do osmih mesecih otrokove starosti. Dojenček se prestrašeno odzove, če se v njegovem vidnem polju pojavi neznana oseba. V še zgodnejši razvojni fazi se dojenček s trzanjem celega telesa, včasih pa tudi z jokom odzove na nenadni močni zvok ali prav tako nenadno močno tresenje.
V prvemu letu življenja je otrokov libido (poenostavljeno po Freudu: energija želje po nečem) osredotočen na usta, zato to obdobje imenujemo oralna faza. Uspešna mama pri hranjenju otroka uspešno prepoznava njegove oralne potrebe – kdaj je lačen in kdaj sit – in s tem razvija pri njem občutka zadovoljstva in varnosti. Mama pa, ki potreb svojega otroka ne uspe dovolj dobro prepoznati, bo v njem zagotovo prebudila nezadovoljstvo in tesnobnost. Ko se otrok razvija, raste z njim tudi število možnih izvorov strahu in njegovi odzivi postajajo vse bolj kompleksni, prepleteni.
V otrokovem drugem letu življenja se njegov libido preusmeri z ust na zadnjično odprtino: otrok prehaja v takoimenovano analno fazo, ki traja približno do tretjega leta starosti. Vse bolj je pozoren na kakanje in zadrževanje blata. Navadno ga v tem obdobju začnejo starši privajati na čistočo in higieno – začnejo ga odvajati od plenic. Otrok se počasi uči preko izločanja oziroma zadrževanja blata nagrajevati ali kaznovati svoje starše, kar imenujemo analna agresija proti staršem. Ti se na takšne postopke včasih odzovejo z jezo ali prikrajševanjem pozornosti in ljubezni, kar otroka plaši, zato začne svojo analno agresivnost povezovati s strahom pred izgubo starševske ljubezni. Otrok lahko reagira s strahom celo na samo ‘izgubo’ svojega kakca, saj začenja v tej fazi življenja pojmovati lastno blato kot del svojega telesa.
V procesu individualizacije, ki navadno poteka med 18. in 24. mesecem, se otrok začne zavedati svoje ločenosti od matere. Ta zavest in dvom v smislu ‘ločiti se ali ne’ od mame v tem obdobju še dodatno razplamteva otrokove strahove pred ločitvijo.
Po dopolnjenem tretjem letu se začne otrok vse bolj osredotočati na svoje spolovilo, zato govorimo o falusni fazi. Ko spolni organ postaja vse pomembnejši, začne otroka tudi zanimati, katerega spola so druge osebe, predvsem tiste najbližje: staršev, bratov in sestra. Razkritje razlike med organi moškega in ženskega spola zaseje v otroku klico tesnobnosti in hkrati zametek kasnejših strahov po izgubi svojega organa.
Med približno tretjim in pol in petim letom in pol začne otrok kazati vse večji interes za starša nasprotnega spola in hkrati rivalstvo do starša istega spola. Pravzaprav oba starša obenem ljubi in sovraži, tistemu nasprotnega spola je pa vseeno bolj naklonjen. Govorimo o ojdipski ljubezni oziroma (po Ojdipovemu kompleksu) o ojdipski razvojni fazi. Otrokove ljubezenske fantazije, usmerjene v starša nasprotnega spola, in hkratna konkurenca staršu istega spola začenjajo ustvarjati strah pred kaznijo – tako imenovani strah pred kastracijo (kastracijski kompleks). Zaradi kompleksnosti in prepletanja dogodkov in občutij v tem obdobju se v otroku lahko začnejo porajati raznoliki strahovi oziroma fobije različnih kliničnih podob (pred živalmi, ostrimi predmeti, policisti, zdravniki, pred udarci in ranami, boleznijo…), ki pa proti koncu te faze večinoma spontano tudi preidejo, saj otrok prehaja v mnogo mirnejšo razvojno fazo s pomenljivim imenom – v latenco.
Latenca je obdobje med 6. in 11. letom, ko otrok postane zrel za šolo. Najbolj znani strah tega obdobja je strah prav pred šolo oziroma šolska fobija. Otroka je strah, da bo ostal sam v tujem šolskem okolju brez koga iz najožjega družinskega kroga, v največ primerih je to mama. Zato mora mater pogosto voditi otroka v šolo, občasno mora ostati z njim tudi pri pouku. Tudi ko se šolska fobija počasi poleže, ostaja stalna nevarnost, da se med počitnicami ali celo preko podaljšanega konca tedna znova razplamti. Včasih se prikrije in otrok bo tožil nad stalnimi glavoboli, bolečinami v trebuhu, slabostjo, vrtoglavico, padanju v nezavest, nad splošno slabostjo in podobnim. Ob teh simptomih ga starši seveda ne pošiljajo v šolo, pa tudi učiteljem se zasmili in ga iz šole predčasno pošiljajo domov. Več pa ko je otrok doma, teže se bo zanj znova vrniti v šolo. Največkrat gre za čustveno nezrelega, nesamozavestnega otroka, ki se v šolskem okolju počuti izgubljeno, saj tam od njega pričakujejo, da deluje samostojno in se neprestano dokazuje tako pred učiteljem kakor pred drugimi otroki v razredu. Razpletanje šolske fobije je največkrat dolgotrajen proces in najbolje je čim prej poiskati strokovno pomoč.
V naslednjem obdobju, ki traja med 12. in 20 letom življenja, označujemo pa ga s pojmom puberteta ali adolescenca, se vsi mogoči strahovi in tesnobe znova razplamtijo, spremljajo pa jih motnje vedenja, kar vse skupaj rezultira v zapleteno klinično sliko, ki jo popularno imenujemo adolescentna kriza. Navedimo samo nekaj težav: ločitvena tesnoba zaradi odhoda od staršev, splošna nejevolja, občutek neuspešnosti, strahovi zaradi hitrih sprememb zunanjega videza, strahovi pred boleznijo, pred revščino, pred neuspehi, debelostjo, seksualnostjo, pred nosečnostjo, občutek manjvrednosti… Na veliko srečo je večina teh strahov in kriz prehodnega, razvojnega značaja in v veliki večini primerov se razrešijo sami, brez potrebe po strokovni pomoči. Ne glede na dejstvo, da nič ne bo zares pomagalo pospešiti obrata na bolje, skušajte pri svojemu najstniku spoštovati njegovo individualnost in potrebo po zasebnosti, namesto ukazovanja se skušajte z njim pogovarjati in pregovarjati, dajte mu vedeti, naj bo odgovoren in naj razmišlja s svojo glavo ter se zaveda posledic svojih dejanj. Morda bo najbolje, če se boste namesto svojemu najstniku bolj posvetili svojemu zakonskemu partnerju, pa bo otrok ob takšnem vašem obnašanju še lažje stopil v svet odraslih.
In še o strahovih…
Omeniti je treba še eno vrsto strahov: tiste, vezane na stres in travmatična doživetja. Otrok, ki je zgodaj doživel zastrašujočo izkušnjo (na primer prometno nesrečo, nenadno smrt ljubljene osebe, ločitev zakona staršev, zdravljenje v bolnišnici, zlorabo…) bo verjetno doživljal strah pred spanjem. Ne bo mogel zaspati sam, želel bo, da z njim leže eden od staršev ali naj mu pustijo vsaj prižgano svetilko. Med spanjem bo otrok v sanjah znova podoživel travmatično izkušnjo, kar se bo staršem morda zdelo zastrašujoče in ga bodo želeli v dobri nameri na silo prebuditi. Morda bo začel znova lulati v posteljo. Nasvet: pustite otroka spati, pa naj sanja še tako grde sanje in se še tako premetava. Objemite ga, pobožajte ga, šepnite mi v uho kaj nežnega in pomirjujočega – to bo na sanje gotovo delovalo pozitivno, otrok se bo umiril in prespal noč. Zjutraj se poskusite pogovoriti z njim o tistem, kar je sanjal, predlagajte mu, naj vam grozne sanje nariše, morda samo tisti detajl, ki ga najbolj plaši. Predšolski otrok bo poskusil razrešiti travmo skozi repetitivne igrice in verjetno lahko samo koristi, če se vanje vključi še eden od staršev. Otrok se bo tudi verjetno poskušal izogniti okolju, situacijam in osebam, ki ga spominjajo na strašljivo izkušnjo. Ne silite ga v ta okolja, saj je za prebolevanje travmatične izkušnje potreben čas, pogosto pa tudi veliko terapevtskega dela.
Strah pred samostojnim odhodom v posteljo (ki je vrsta ‘ločitvenega’ strahu) lahko zmanjšamo, če pustimo prižgano nočno svetilko, pustimo nekoliko odprta vrata ali otroku pustimo, da sam izbere igračke in jih vzame s seboj v posteljo. Igračke (ali ena sama ali kak drug predmet) imajo v tem primeru vlogo prehodnega objekta, ki simbolno zamenjuje mater. Pred spanjem lahko otroku povemo povest, za katero vemo, da ga pomirja, lahko se tudi pogovorimo o njegovih strahovih, mu predlagamo naj jih nariše, potem pa risbico bodisi pospravi na varno mesto ali pa jo kar uniči.
Majhni otroci tudi pogosto nemirno spijo ter se ponoči prebujajo, kar velja za veliko otrok, tudi za tiste, ki nimajo travmatičnih izkušenj. Tudi v tem primeru govorimo o razvojnem fenomenu, ki otroku prinaša temačne sanje (srečuje se z negativnimi dražljaji v obliki čarovnice, volka, pošasti, klovna… ki ga napadajo, ga skušajo ugrabiti in odnesti), med katerimi se močno prestraši in prebudi. Navadno po takšnem morastem prebujenju izrazi željo, da bi ostanek noči preživel v postelji pri starših.
Mnogokrat pozabljamo, da lahko dnevne, še posebej pa nočne strahove porodi in vzdržuje gledanje filmov in igranje računalniških igric, v katerih se pojavljata nasilje in grozovitost.

Avtor: mag. Nenad Jakušič, dr. med., spec. psihiater
Objavljeno v reviji Vaše zdravlje , št.43 (8/05)
Prispevek je last avtorja in revije.
Prevedel: Tone Vrhovnik Straka