Zapoznelo odraščanje ali kako sem samega sebe našel šele blizu 30.
[/quote]
Naše notranje stanje se spreminja v skladu s “telesnim kemijskim laboratorijem” , ki s pomočjo nevrotransmitorjev, hormonov, živčnega sistema in drugih regulatornih sistemov skrbi za najboljše možno ravnovesje (homeostazo). Na ta »laboratorij« vplivajo zunanji dejavniki (zrak, hrana, gibanje, socialna mreža, kultura …) pa tudi notranji dejavniki, kamor lahko štejemo predvsem naše misli, čustva, genetika, podzavestni vzorci, prepričanja … Vse to skupaj pa vpliva na naše vedenje, izražanje, samozavest itn.
Ko smo zaradi nečesa dlje časa obupani v prvi fazi naš kemijski laboratorij poskrbi, da ta obup zaznavamo in čutimo. To je opozorilna faza, ko bi se ljudje morali zavedati, da nekaj ni v redu, in bi morali ukrepati. Ali ukrepamo ali ne, pa je že odvisno od podzavestnih vzorcev? V kolikor ta obup traja dlje časa, ga začne »telesni kemijski laboratorij« kompenzirati, da nas zaščiti pred večjo bolečino in še dodatno izgubo vitalne energije. Te kompenzacije so različne, eni se zaprejo, drugi se odprejo in iščejo pozornost, tretji bežijo pred realnostjo itn. Zaradi teh kompenzacij je naše vedenje še bolj nenaravno, posledično pada naša samozavest, igrivost in socialni stiki. Največ kar lahko pritegnemo v tem stanju so ljudje, ki imajo v svoji podzavesti vzorec »mati tereze« in vzorec rešitelja (visoko egoističen vzorec mimogrede; rešitelj namreč v drugi fazi vedno onemogoča napredek druge osebe, saj je s tem ogrožena njegova vloga).
Zaradi opisanega se znajdemo v negativni spirali, ki zaradi kemijskega laboratorija deluje avtonomno.
Pot navzgor je zahteven proces, ki zahteva veliko volje in podpore socialne mreže, praviloma tudi psihoterapevta ali v težjih primerih tudi psihiatra. Lažje je tistim, ki kljub obupu obdržijo stik s svojo socialno mrežo (in je ta socialna mreža zdrava) in so že pred krizo izvajali kakšno izmed aerobnih ali energetskih vadb (fitnes ne spada v to kategorijo). Zdrava socialna mreža pomaga pri lažji in pozitivni regulaciji vseh telesnih sistemov in hitrejšemu čustvenemu okrevanju. Ne-zdrava socialna mreža pa človeka potisne še globlje v temo.
Če je nekdo notranje nesrečen in obupan, to hočeš nočeš izraža tudi navzven in je zato neprivlačen za pozitivne ljudi, sploh za ženske.
Karierni mojster, to pa res ni problem. Greš na kakšno zabavo, poiščeš interesne dejavnosti, kjer so aktivni študentje in podobno. Seveda je malo problem, če jih ima nekdo 30, izgleda pa 40 s pomanjkanjem las na glavi. V mojem primeru je na srečo ravno obratno.
Še en izgubljenec tukaj. Imam samo 1.bolonjsko stopnjo iz anglistike in japonologije. Samozavest in samopodoba na dnu. 3 leta delam že v avtomobilski tovarni v Novem mestu stalno nočno izmeno, ker sem bil obupan in brez denarja, sedaj sem se pa “ujel” tja noter. Denar še nekako odtehta, ampak imam samo to od življenja, ker delo in vožnja mi porabita 13, 14 ur mojega časa. Nočna pa tudi ni za večno. Peljati se dol za minimalca? :S Ni ravno dobra opcija. Da bi kar tako dal odpoved, ne vem, ker bi potem spet bluzil in ne bi vedel, kaj sam s sabo. Agonija iskati drugačno službo (ki ne bi bila ravno proizvodnja). Pavziram na faksu, ker sem rinil naprej z magisterijem kot budalo (pa tudi zatežili so doma glede statusa zaradi zdr. zavarovanja), od tega je pa že 5 let. Znanje jezika je šlo po zlu. Tudi če bi nadaljeval s tem, bi moral delati samo to, ne bi bilo časa in energije za študij ob delu. Ne vem, kje se me glava drži.