Spostovani!

Skusala bom biti kratka, kljub temu, da bi vam rada bolj natancno predstavila svoj problem.

Stara sem 28 let, po dveh letih “tavanja v temi” sem koncno zbrala moci, da se posvetim koncanju studija. Diplomirati nameravam v roku dveh, treh mesecev. Vesela bom, ce mi bo uspelo, kajti ze tri leta se bojujem na nek nacin sama s seboj, vsak dan sem potrta, tesnobna, ne vidim prihodnosti, stiska me v prsih, jokam, bruham in ne spim. Menim, da je to vse logicna in pricakovana posledica zaradi tezav, ki jih imam in s katerimi se srecujem v svojem domacem okolju.
1. Moja druzina:Zivim skupaj s s starsi in mlajso sestro, ki hodi v zadnji letnik gimnazije. Starsa sta izobrazena, oci je srcni bolnik. S sestro so problemi ze od majhnega. Pri trinajstih je zacela obiskovat psihologa, a je kasneje nehala. Je zelo razvajen otrok. vEdno je z jokom in izsiljevanjem ter groznjami vse dosegla. Mami se ji je kdaj zoperstavila, vendar je oce vedno popustil zaradi ljubega miru. Najveckrat pa je kar odsel, dokler se ni stanje pomirilo. Zdaj jima je seveda zrastla cez glavo (stara je 21 let). Oci se je boji. Delile sva si otrosko sobo, dokler lepega dne ni ugotovila, da potrebuje svoj mir. Zdaj jaz ze nekaj let spim v dnevni sobi, miniaturno pisalno mizo pa imam v spalnici starsev. Vse svoje stvari imam natlacene v eni omari od mamice. Pa naj dodam se to, da je otroska soba precej velika (18m2). Kupila sem si svoj racunalnik in zdaj se trudim za diplomo, kolikor mi pac dopuscata prostor in cas. Mami pricakuje od mene, da je vsak dan vse oprano, zlikano, pospravljeno in skuhano kosilo za nas in sestro posebej, saj je zelo izbircna. To mi vzame veliko casa, o tem sem se poskusila ze pogovarjat, pa se vedno konca s prepirom. Starsa mi vsakodnevno omenjata, naj se cimprej odselim. Naj se povem, da kadar se sestra uci, tega ne pocne v svoji sobi, ampak v kuhinji in takrat moramo vsi za nekaj ur iz stanovanja. Starsa sta delala ze od majhnega velike razlike med nama s sestro. Ona je bila tudi veliko bolna, jaz pa bolj ali manj na stranskem tiru.
Mama hodi v sluzbo, oci pa je upokojenec in cele dneve brezciljno brklja po stanovanju, poleg tega pa je depresiven in nenormalno zivcen. Mami hodi k psihologu, stvari malo olepsamo pove, psihologinja pa vedno rece, da vse tezave izvirajo iz moje prisotnosti doma.
Naj se povem, da sem od prvega letnika gimnazije in se potem na fakulteti prejemala stipendijo, poleg tega pa ze od 16. leta delala prek servisa. Vse svoje stroske se placevala vedno sama (obleko, knjige za studij,ekskurzije, pocitnice, kupila sem si avto, ki ga tudi sama vzdrzujem). Zadnje leto intenzivno iscem sluzbo, vendar brez upeha.
Drug problem:
2. Moj fant
Star je 32 let-edinec.Skupaj sva od mojega 14. leta. Je moj prvi in edini fant. Mislim, da je nadpovprecno pameten. V OS in Gi je bil najboljsi ucenec, delal je z levo roko, brez ucenja, bil med prvimi na vseh tekmovanjih v republiskem merilu.
Zacelo se je z vpisom na fakulteto. Mama ga je hotela prisiliti, da bi vpisal dva univerzitena studija na povsem razlicnih fakultetah naekrat. Takrat se ji je prvic uprl in se vpisal na xy studij. Ni mu bilo vsec, ceprav je naredil junija vse izpite. Vpisal se je na drugo fakulteto. Tam je do tretjega letnika vse zvozil, potem pa se je zacela pot navzdol. Mama ga ze od 7.leta sili v sport. Se vedno je aktiven sportnik, vendar zaradi telesnih predispozicij ni prisel do vrhunskih rezultatov. Doma je bil sport vedno bolj pomemben kot sola. SE vedno trenira dvakrat na dan, ceprav je pri tej starosti ze zrel za sportni pokoj. To ga psihicno in fizicno izcrpava, tega si ne prizna. Poleg tega mu seveda vzame ogromno casa. Vse to pocne za skromen denar, se ta ni reden, poleg tega mu ne placajo let.
Za studij vec ne najde volje in energije. Mama “komandira” celo druzino, oceta najveckrat ni doma. Drugace je on stvaren in dober clovek, vendar ne govori veliko.
Fant je bolj kot ne doma, ves cas gre za sport. Drugace se prezivlja s priloznostnim delom s svojega podrocja-zasluzi kar precej, vendar vse zapravi.
Mama ga obravnava kot majhnega otroka. Vsako jutro mu iz sluzbe prinese casopis. Kar napreej hodi za njim s sirupi in tabletami, da se ne bo prehladil!?! Kar naprej ga hoce “zdraviti”. Jaz enkrat to videla, ji skusala razlozit da se to ne dela tako, in od takrat je med nama zid. Fant se ji je tudi uprl. Sama je malo hipohondrasta, kar naprej nekaj uziva. POjma nimam, kje dobi take kolicine zdravil.
Starsa sta mu za maturo kupila stanovanje, ki je super opremljeno in ves cas prazno. Locirano je 100m od stanovanja starsev-sosednja ulica. Sam placuje tekoce stroske ze ves cas.
Pred nekaj leti se je hotel odseliti-takrat je doma pocilo. Ocitki na racun, da jaz nicesar ne znam, ne kuhati, ne pomivati…. Skratka, njen nisem do kolen.
Najhuje pa je to, da fant ze 8 let najmanj trikrat tedensko obeduje pri nas. Tudi obleke mu perem jaz, ker on tako hoce.
Mene vseokrog daje v nic in komaj caka, da mi lahko kaj podtakne. Norcuje se iz mene, ker sem vegetarianka. Je tezek karakter in se “spozna na vse”.
Moj fant je postal zelo depresiven, nima prijateljev, ima probleme z alkoholom(prej ni pil). Zaveda se svojih tezav, vendar zelo redko o tem govori, razen kadar je pod vplivom alkohola, takrta vsa custva privrejo na dan. Pod nobenim pogojem noce k psihiatru. Jaz pa mislim, da je to edina prava pot. Mame se zelo boji. nikoli se upa postavit na mojo stran.
Drugace sva zelo navezana eden na drugega, se razumeva, imava skupne hobije in se v vseh pogledih zelo ujameva.
Zdi se mi, da ga bo mama unicila.

Zelo ga mori,ker ni koncal studija. Mene tudi, ampak mu tega nikoli ne rece, ker bi ga prizadelo.

Bojim se zanj, rada ga imam, vcasih ga obhajajo cudne misli. Ne vem, kako naj mu pomagam.
A je mozno, da bi jaz obiskovala strokovnjaka, da bi posredno preko mene, pomagal fantu?

Mislim, da bi se vse uredilo, ce bi odsla na svoje, vendar je ta “odcepitev” velik problem! Nimava financnih tezav, oba se nekako znajdeva, jaz imam nekaj denarja prihranjenega(zaenkrat se ga ne dotaknem) in imava dva avtomobila, ki pa ju niti ne potrebujeva. Omenila sem mu ze podnajemnisko stanovanje, pa niti slisati noce. Da bi sla pa jaz sam za podnajemnika, pa mi financno ne bi zneslo.
Zivimo v majhnem kraju na dolenjskem in najini druzini veljata navzven za dobri druzini.

Zdaj vidim, koliko sem napisla. Napisala sem mnogo nepomembnih podrobnosti z namenom, da si boste ustavarili jasnejso sliko. Hvala vnaprej, ce boste prebrali in si vzeli cas zame, ter mi svetovali, kao naj ravnam v prihodnje!

Lep dan se naprej!

Tadeja

Spoštovana Tadeja,
naj bo fant še tako zanimiv in zaželjen, če do dvaintridesetega leta ni končal fakultete ali se edno zaposlil in vh vsega še pije za tolažbo, imate dve možnosti na razpolago:ali ga boste motivirali, da bo diplomiral ali se zaposlil, in prenehal s pitem iz stiske, tu vam bo lahko v pomoč SKUPNI obisk psihiatra, ali pa začnite ioskati novega partnerja.Tudi če štejemo, da se pri moških osebnostna zrelost pojavi kasneje kot polnoletnost, je tretje desetletje szarosti zadnji mejnik, ko je še mogoče dopuščati neodgovornost pri načrtovanju prihodnosti.