zanositev pri 21-ih
Pozdravljeni!
Najprej se opravičujem, ker sem odprla novo temo, saj mogoče je že kje podobna odprta, vendar mene zanima, kaj vi mislite o zanositvi pri 21.letu starosti in po 4ih letih resne zveze? Menite, da je prezgodaj za naraščaj ali ne? Seveda je v to vključena tudi poroka…
Hvaležna bom za vsak odgovor,
LP,
vania
Sama sebe sem dovolj poznala, da sem vedela, da pri 21 letih niti pod razno ne bi bila dorasla tej vlogi. Takrat sem potovala, zapravljala za cunje in hodila ven. Pa sem bila že v zvezi z današnjim možem. Obema se je toliko dogajalo, da sva vedela, da otroci enkrat bodo samo ne tako kmalu.
Potem je šlo nekako vse po vrsti, končala šole, mož akademijo, imela službi, stanovaje in pri 29 je bil čas za prvega. Prišlo je lepo spontano. Enostvano sva vedela, da je pravi čas. Sedaj pri 31 pričakujem drugega. Niti pod razno nama ni žal za vse čemur sva se odpovedala, za neprespane noči,… Dozorela sva. Pri 21 midva nisva bila še na tej ravni, sva vse preveč videla idelano in premalo realno.
N
Če misliš da si se dovolj nažurala in da si se pripravljena odreči pohajkovanju na okoli, potem je v redu. Čeprav je meni včasih žal, da ga nisem žurala vsaj do 23. Pa s tem ne mislim da ga piješ vse noči, ampak kofetkanje s prijateljicam, da greš na morje ko te prime ali na enodnevni izlet…..
No sicer pa tudi otrok je bogastvo, ki ti veliko stvari izpopolni.
prvega otroka sem imela pri 20-ih. nikol niti malo žal. še vedno sem šla in grem lahko na kofe s prijateljico. na izlet, na morje… smo šli pač v treh, sedaj v štirih, in smo se ravno tako imeli fajn.
če si želiš otroka, ga kr imej. meni je tako lepo, ko mi moj starejši pove, kako se njemu zdi super, ker ima tako mlado mamo.
v prvi vrsti pa se ne oziraj na to kaj pravijo ali si mislijo drugi o tem.
Najlepša hvala za vaše odgovore, so mi dali zlo mislit, namreč zelo bi rada počasi imela naraščaj in nisem vedela kaj naj storim, kako naj začnem vse to, ali sem pripravljena itd. In mislim da sem pripravljena, vendar bodo potrebni še marsikateri pogovori in s svojci in s partnerjem, da vidimo, kako in kaj. 
Še enkrat hvala!
LP,
vania
Sama sem prvič načrtovano zanosila pri 22 (rodila pri 23), po 3,5 letih resne zveze, med univerzitetnim študije. Sedaj imam 3 otroke, sem poročena z očetom mojih oz. najinih treh otrok, službo, hišo,… sem srečna.
Nikoli mi ni bilo žal. Sem bolj družinski tip in mi družina ter otroci zelo veliko pomenijo. Pri sebi sem vedno govorila, bolje prekmalu in preveč otrok, kot biti brez njih.
Na počitnice, izlete, klepete,…hodimo skupaj. Res pa je, da nobenega od naju z možem ne privlačijo ne vem kakšna eksotična potovanja, sva bolj “zapečkarja”.
Nažurirala sem se pa tudi jaz v srednji šoli in potem še malo na faksu.
To je zelo odvisno od tega kaj ti čutiš in ne od mnenja drugih.
Samo ena mala pripomba- zakaj pogovori s svojci??? Samo ti in partner sta tu pomembna, tako kot se bosta vidva odločila, to bodo tudi svojci sprejeli ( prej ali slej), vidva bosta starša, naj na vajino odločitev nikakor ne vplivajo vajini starši! Ti pa iz lastne izkušnje povem, da ko sem bila noseča so vsi ( prijateljice in sorodniki) imeli polna usta, kako bodo čuvali blablabla, sedaj pa si tako težko kdo odtrga svoj dragoceni čas, da se pride kaj igrat s tamalim, kaj šele počuvat. Nase se morata zanašat, potem pa če kdo priskoči na pomoč fino, če pa ne, se bosta pa drugače znašla ( Tako kot številne druge družine).
Vso srečo pri odločitvi!
M.
No, jaz sem zanosila pri 21-h, rodila pri 22h, po nekako 4-5 letih zveze.
Letos bom stara 26 in pričakujemo bratca/sestrico moji 3,5 leta stari hčerki.
Ko sem prvič zanosila, sem bila v 2.letniku enega zahtevnejših faksov..pa sem se potrudila, tako da se zdaj ukvarjam s pisanjem diplome. Sicer je šlo malce počasneje, ampak kjer je volja, tam je pot.
Mislim, da je zgodaj imeti otroka zelo lepa izkušnja in bi se tako ponovno odločila. Srečno
če si pripravljena, potem ne sprašuj druge za mnenje, saj ti bo vsak povedal drugače. Poznam ženske, ki so bile pripravljene na otročka pri 20-ih letih in so super mamice, poznam pa tudi obratne situacije, ko se nekatere tudi pri 30-ih in več ne znajdejo najbolj. kakšni so tvoji občutki veš samo ti!
Pa tudi nekdo ti je odgovoril, da je 17 let prerosno za resno ljubezen. Zopet zelo relativen odgovor. S fantom sva začela na moj 16. rojstni dan, se čez 5,5 let poročile, pri dobrih 22-ih rodila prvega otroka, pri 26-ih drugega, sedaj sem v 31. letu in z istim moškim, ki je pred 15. leti postal moj fant pričakujeva tretjega otroka.
Kar pogumno, držim pesti za vajino ljubezen in prihajajoči naraščaj!
se čisto ne strinjam s tem. big brotherja sicer ne gledam, ampak iz lastnih izkušenj lahko govorim, da se včasih tudi obnese. jaz sem s svojim fantom, zdaj možem, skupaj od svojega 16., njegovega 18. leta. zdaj sva stara 30 (32), imava dobro leto starega otroka in kar nekaj kolegov, ki so še vedno skupaj s svojimi srednješolskimi ljubeznimi.
se pa strinjam da je imeti otroka pri 21 v današnjem času velik izziv. je pa tudi največja sreča – kljub temu, da se ti življenje postavi na glavo. pravega odgovora verjetno ne boš dobila na forumu. mogoče vama bodo pa prav različne zgodbe pomagale poiskati pravo odločitev.
akai, saj ne trdim da se vse take veze nujno obnesejo in da se bo najina tudi – čeprav upam da se bo. mislim le da ne gre posploševati, da če premlad vstopiš v zvezo, da je nujno obsojena na propad oz. na to, da nekje ven udari, kot pišeš ti. pri 17-ih ali 18-ih verjetno nobeden, ki začenja neko razmerje ne razmišlja o tem, da bo s to osebo celo življenje in imal otroke… tudi jaz nisem. včasih pa se vseeno zgodi.
če se ti ne zdi sporen otrok pri 21 (kar se, mimogrede, tudi meni ne zdi), pač pa veza pri 17, ali to pomeni, da je bolje da si s fantom dva meseca in zanosiš pri 21, kot da si 4 leta in zanosiš pri isti starosti? ne vem, no. sicer pa to verjetno presega okvir te debate.
Tkole je.
Z mojim fantom sem že dalj časa skupaj (6 let in 5 mesecev) in sem stara 21 (skoraj 22) let. Veliko jih je reklo da je ta veza obsojena na propad in veliko jim bo še reklo. Meni je vseeno!!! Stirnjam se s tabo, da ko si začela s fantom nisi imela namena z njim ostati celo življenje in imeti naraščaja… tako se je zgodilo. Vsak išče svojo sorodno dušo, lahko si srečna da si tako kmalu našla. Ne oziraj se na govorice drugih, ki pravijo da si bila premlada. Jaz sem bila še mlajša. IN KAJ POTEM? Jaz ne vidim nobene ovire! Vsepovsod so vzponi in padci – ni važna starost.
Pravijo da se moraš še zdivjati. Če sama pri sebi veš da je to obdobje že konec za tebe (ne rečem kakšen žur 1x na mesec in podobno), se ne oziraj na druge.
Sicer pa najbolje bodo vedeli tvoji domači ali pa prijatelji. Jaz ti lahko bolj malo svetujem, ker te ne poznam. Glede na tvoje komentarje pa lahko razberem samo to, da te je bolj ali manj strah kaj bodo drugi rekli če boš zanosila (upam da se nisem zmotila, če pa sem se ne zameri).
Naj te ne prepričajo tisti ki pravijo da si še premlada. Vedeti pa moraš da bodo tudi žrtvovanja, bo pa tudi dosti lepih trenutkov.
Če vprašaš mene, te podpiram.
Veliko sreče!
kr_ena
