Zanositev
Zdravo,prosila bi vas za en nasvet.Z možem sva dala veliko preizkušnjo v življenju.Zbolel je za rakom,minilo je že 3 leta in zaenkrat je v redu.Stara sva okoli 30.let.
Za nama je že žal en neuspešen postopek umetne oploditve.
greva iz borbe v borbo.
Zdaj pa delava na tem,da bi po naravni poti.Vendar neuspe.Včasih imam krize,jočem on pa v svoji notranjosti trpi,počuti se tudi malo da je on kriv za vse,čeprav tega ne pove.
Najhujše je,ko vidim kolegice ko zanosijo,čeprav sem vesela za njih,mene pa notri žre,glede sebe.
Probala sem bit sproščena,ne mislit na to,egoistično od mene,ma mi je en fant bil zelo všeč,tako,da sem probala mislit nanj,da se nisem ubadala z nosečnostjo.Ma tudi to ni bila rešitev.
Kaj nama lahko svetujete?Bojim,se da ne bova nikoli starša.Srčno si ga želiva,in imava vse možnosti čustvene in ekonomske možnosti,da bi ga vzgajala.
Hvala vam v naprej za odgovor
Draga Ivona!
Nikar ne obupaj. Razumem, da ti bije bioloska ura, vendar sta pri tridesetih letih oba se zelo mlada, tako da ni razlogov za paniko. Danes ima otroke veliko parov, ki so precej starejsi, kot je bilo to nekoc. Glavno je, da je moz zdaj zdrav in da se imata rada. Dokler otrocicka se ni, pa delajta na vajini ljubezni, saj bo ta v otrokovem zivljenju najpomembnejsa popotnica. Pri spolnosti pa naj ne bo prva misel, ali bo danes uspelo ali ne, ampak vajin odnos in uzitek.
Srecno!
Draga Ivona
Popolnoma te razumem, ker sva bila v vajini koži. Tudi mi dva sva dala goro preiskav, da bi dobila otročička. Šla sva na umetno, ki nama je v tretje uspelo. Sedaj doma imava zlatega otroka, ki ga razvajava 300 na uro.
Verjemi mi, da tudi vi dva bosta razvajala vajinega sončka.
Ne sekiraj se!
lp, Edita
Razumem te, Ivona…. Poročena sem z moškim, kateremu bi rada zelo rada dala otroka…. Tudi on si želi…. Ampak nekako ne gre… O umetni poti sploh ne razmišljava…. Niti se s tem nočeva obremenjevati…. priznam, rabila sem precej časa, da sem nekako premagala to željo in se sprijaznila s tem, da narava že ve, zakaj je tako dobro…..
In navsezadnje se razumeva krasno, imava se čudovito, ko sva skupaj, neznosno se pogrešava, ko sva narazen… pravzaprav sva v letih, ko je nekako čudno, da sta dva tako močno zaljubljena…. In tako nekako veva, da sva eden drugemu zadosti, da ne rabiva otroka, ki bi potrdil najino ljubezen…. čeprav bi bilo neizmerno lepo…. ampak, če bo bo, drugače pač ne….
Vem, nisem te s tem potolažila, vendar nikar ne posvečajta vsega svojega časa samo misli na otroka… Se zna zgoditi, da se odtujita, ker zna biti zelo naporno…
Ljubita se, večkrat si povejta, da se ljubita, spolni odnos naj bo v užitek, ne kot reproduktivno sredstvo…. In zna se zgodit, da kar rata, veš….
Želim vama naj naj otročka…..
Draga Ivona!
Vesel sem, da se z možem imata rada, da je uspešno prestal bolezen in da si želita otroka. Razumem vas tudi, da ste zaskrbljeni, ker ne uspete zanositi, čeprav “delata na tem”, kot pravite. Ne vem sicer, ali sta že bila na zdravniških preiskavah, omenjate tudi neuspel poizkus umetne oploditve. Kakorkoli, s svojim znanjem in izkušnjami vam lahko malo osvetlim čustveno plat izziva, ki je pred vami.
Poznam pare, ki so fizično sposobni imeti otroke, pa so kar nekaj časa čakali nanje. Vzrok za nezanositev je torej lahko tudi povsem psihične narave: morda prevelika čustvena napetost in obremenjenost, morda preveč stresa, morda prevelika pričakovanja in želja po otroku … Tole kot primer: neka slušateljica Šole čustvene inteligence je zanosila šele po 40. letu, čeprav si je prej zelo želela imeti otroka. Ko se je vpisala v naš program, se je pričela redno (vsakodnevno) sproščati in kmalu zatem je zanosila. Sama je povedala, da je sprostitev pripomogla k temu.
Z možem sta še relativno mlada, zato imata še kar nekaj let časa, da vama uspe. Svetujem vama, da se iskreno in odprto pogovarjata o vsebinah, ki so povezane z otrokom: o svojih pričakovanjih, željah, strahovih, dvomih, razočaranjih … Spodbudite moža, da vam zaupa svoje misli in občutke, če o tem težje spregovori. Bodita drug drugemu dober sogovornik. Takšni pogovori vaju bodo samo še bolj zbližali in povezali tudi na nezavedni ravni, kar tudi lahko vpliva na zanositev.
Če vam je blizu razmišljanje, da poleg fizične obstaja tudi nefizična razsežnost življenja, se lahko obrnete nanjo: na višjo silo, na življenje, na Boga oz. kakorkoli to že imenujete. Lahko v srcu prosite, da vam “nameni” otroka, in v sebi obljubite, da bosta dobra mama in dober oče.
Sicer pa skušajte biti čim bolj sproščeni (če vam je blizu, poizkusite z vsakodnevno globinsko sprostitvijo), vzemite si čas za poglobitev partnerskega odnosa in za tiste dejavnosti, ki vas veselijo. Ko boste imeli dojenčka, boste zanje gotovo imeli manj časa. Vztrajajte potrpežljivo brez prevelikih pričakovanj in brez strahu! Včasih dobimo tisto, kar si želimo, takrat, ko se sprijaznimo, da tega ne bo, takrat, ko “odložimo” svojo željo ali pričakovanje. Pa se zgodi!
Bodite tudi iskreno veseli za svoje prijateljice, ko zanosijo, in zaupajte življenju, da bo tudi za vas prišel pravi čas. Verjamem, da vama bo uspelo!
Draga Ivona,
tudi sama sem zanosila s pomočjo umetne oploditve. Zanosila sem v četrtem postopku in prav tako me je želja po otroku popolnoma obsedla. Zavidala sem vsem prijateljicam, ki so zanosile brez težav in mimogrede. Pa vendar me je vsak nov postopek ojačal, vsako novo razočaranje in solze so naju z možem še bolj povezale.
V vsak postopek sem vlagala vso energijo in to je napaka, ker je razočaranje potem tako veliko. Pristanek na trdih tleh tako boleč. V zadnjem četrtem postopku sem bila že tako na tleh in brez moči, da sploh nisem več razmišljala o postopku.
Pa je uspelo. Imam krasnega fantička.
Tudi tebi bo uspelo. Zagotovo. Vendar ne pričakuj takoj, zdaj, ampak takrat, ko bo pravi čas. Do takrat pa uživaj. In vzami to, da ne moreš zanositi ravno zdaj, kot posebno darilo zase in tvojega partnerja.
Srečno,
Julija.