ZANIMA ME…

ko ugotoviš in se nehaš slepiti da obstaja nekaj kar imamo za Boga( pa naj bo to krščanski, muslimanski, staroslovanski, buda, krišna…) , da ne obstaja neka višja duhovna sfera, da se s smrtjo vse konča in da ni novega začetka… je to razsvetljenje?

Dragi Gabrijel,

rad bi vam odgovoril – pa ne poznam odgovora… Tudi ne vem, kaj sploh bi naj bilo ali pomenilo ”razsvetljenje” oziroma vse to, kar povezujejo in pišejo v zvezi s tem.

Se pa hitro ponudi vprašanje, kako ugotoviš to, kar pišete, da ste ugotovili? Pravijo namreč, da vse dokler kaj ”ugotavljamo”, raziskujemo in kar je še podobnih aktivnosti uma oziroma intelekta ter našega jaza, vse dotlej smo kakor oni, ki je iskal izgubljeni ključ pod cestno svetilko samo zato, ker je bilo tam bolj svetlo.

Lep pozdrav in hvala za iskreno vprašanje. Morda lahko priporočim le, da skušajte odgovor poiskati sami (v sebi, skozi sebe, v – …) in ga ne iskati nikjer drugje…

Nasmeh,

Dušan

Ko človek ugotovi in se neha slepiti, da je materialna sfera vse kar obstaja, krene na pot razsvetljenja. To je šele prvi korak, vsi nadaljnji koraki pa prinesejo globlja in globlja spoznanja. Končno pride čas, da spozna tisto nekaj, kar ima za Boga.

Gabriel, ti pa si ena pojava. Ne to ni razsvetljenje, to je ravno nasprotno od tega, pa ne vem kako bi to poimenoval, goto nima izraza tako kot razsvetljenje. Razsvetljenje je, ko začutiš, da si z vsem svetom eno, da vsi dihamo isti zrak, da vsi hrepenimo po ljubezni in da nad vsem bedi ista energija, ki nas poganja, dela žive,….

Nekdo je nekoč dejal: Raje vse življenje delam in mislim tako kot da je Bog in nato ugotovim, da sem se zmotil, kot pa da vse življenje mislim, da ga ni in ugotovim, da je.

L.p. Justi.

hm, hvala za odgovore , mogoče sem zastavil vprašanje narobe- nisem imel v mislih razsvetljenja kot ga mogoče kdo od vas pojmuje kot recimo pri budistih ( za kaj takega jaz sigurno nisem sposoben niti nimam želje po tem), gre se preprosto za tem da me počasi mineva želja po materialnih dobrinah, nobene želje ni več po recimo več denarja, boljšim avtomobilom, gradnjo hiše, ne uživam več v tistih malih radostih življenja( dober film, dobra glasba, druženje z prijatelji…)-ugotavljam da ne potebujem več nikogar ob sebi in da dejansko vse skupaj nima smisla ker se s smrtjo vse konča- včasih me je bilo smrti strah- zdaj ne čutim do smrti ničesar več- včasih me je bilo strah da bom umrl ker sem rad živel- še vedno rad živim ampak za smrt mi je vseeno- po nekaj letih sem spet prebral Pascala ( Misli) in poglavje ” Beda človeka brez Boga”-, takrat se mi je njegovo razmišljanje zdelo logično- zdaj ne čutim do tega ničesar, zdi se mi prav smešno njegovo razglabljanje o čutečem in mislečem človeku- skratka morda se komu od vas zdi takole- da sem ujet v neka prepričanja ki jih ne razumem in govorim o stvareh o katerih nimam pojma-morda ampak zakaj se potem počutim sedaj bolje?

Ja, človek se na svoji poti spoznanj pomika iz materialističnega pogleda k višjemu smislu, k višjim vrednotam. Praviloma pa je tole pomikanje kot skoki v prazno. Zakaj v prazno? Star materialističen vrednostni sistem smo prerasli, novi pa še ni čisto dograjen, ker ga sproti ustvarjamo z izkustvi in spoznanji. V tem kontekstu tudi strah pred smrtjo pomeni strah pred življenjem, ko se življenja z vsem žarom oklepamo zgolj iz nezavednega strahu pred namišljenim izničenjem. Ko se z novejšimi izkustvi bolj zbogamo, se nam razkrije tudi njihov smisel, ob tem pa prerastemo trenutno brezsmiselnost….ampak samo do naslednje stopničke, ko se spet pojavi potreba po odvrženju utesnjujočih prejšnjih prepričanj in usvajanju novih, katerih smisel moramo šele odkriti…. A ne, kako zanimivo je tole življenje, še brezsmiselnost si gre umisliti…toda, ko se počutimo v svoji koži vedno bolj doma, vemo, da smo na čisto pravi poti. Vse lepo in lep pozdrav!

Hojla Gabriel

Ma, jst sem samo en bk in se na smisel živetja življenja ne spoznam ama glih nč, če bi se pa kdaj, bi se morda tkole a ne.

Enga morš met, da z njim deliš, mislm, kar že a ne, eh, bluzim, nč kar že /to je že pol a ne/, ljubezen Gabriel. Da z njim deliš ljubezen. Da jo pa lahko deliš, jo morš met.
Ljubezen je tist bencin, ki poganja mene, tebe, tale svet.
Denar /sinonim za materialne dobrine a ne/ je močna energija. Predznak ji da šele namen. A ga zbiraš zato da ga maš še več, a ga zbiraš zato, da ga lahko uporabiš /zase, za druge/, mu da predznak. Ni nč slabega imet velik denarja, ni to nč neduhovnega, materialističnega…če ga uporabiš za kej dobrga /pomagaš seb, otrokom, drugim/, pa nč kej dobrga, če ga zbiraš le zato, eee, da bi ga mel še več.

Vsak od nas hrepeni po ljubezni, po bit z nekom, ki mu pomeniš več in on tebi. Če tega nima, pol se mora zadovoljit z nadomestki, kaj pa vem, z delom, s prijatelji, z zabavo, z ljubeznijo do živali, z dobrodelnimi dejavnostmi, pa tko. Kar je v redu. Ni pa v redu, če je tisto prvinsko hrepenenje močnejše od zadovoljstva, ki ga dobi v tej nadomestni delavnosti ali ljubezni. Potem vse to vedenje, delovanje začne zgubljat smisel a ne. Kaj če ti vzhičenost ob pogledu na zaljubljeni ples labodov na vodi, če ga ne moreš nekomu, ki ti je prav posebno drag, opisati, pokazati, ti pa hrepeniš po tem. Če tega pogleda nimaš s kom deliti. Kaj če ti občutek zmagoslavja, veselja, sreče ob koncu neke tvoje bitke, poti, projekta, če tega občutka zmagoslavja, veselja, sreče nimaš komu pokazati, ga s kom deliti, ti pa hrepeniš po tem. Če ni nikogar, ki bi se veselil, radostil ali pa žalostil skupaj s teboj.

Eni pravjo, ja, ne rabiš nikogar, morš met sam sebe rad, bit sam seb zadost, uživat sam s seboj. Ja, res je, da morš met sam sebe rad, ker, mislm, kako boš mel pa pol rad druzga, če sebe ne maraš. Ja res je, da morš znat bit sam s seboj in pri tem bit ne osamljen, a to le en cajt, tisti, ki ga potrebuješ zase, ne pa celo življenje. Tega nam Bog garant ni namenil, ker bi pol mel vsak svoj planet. Pa ga nimamo. Ja res je, da morš bit seb zadost, a v smislu, da nisi odvisen od nekoga.

Če te nadomestne dejavnosti ne zadovoljujejo tolk, da bi našel smisel svojega bivanja v njih, jah, pol bi si jst poiskal koga, ki bi mi pomenil več kt drugi, nekoga, ki bi mu jst pomenil več kt drugi, ki bi mu lahko podaril svojo ljubezen in on meni.

en bk

Pa ja da se počutiš bolje, saj si se izvil iz utesnjujočega kokona prepričanj. Nove ugotovitve so še preohlapne in morda jim še nisi dorasel, da bi ti nudile enako oporo kot ob svojem času ponošena prepričanja. Zato si v naravnem stanju začasne brezperspektivnosti. Kar vase povrtaj in dobro prisluhni občutkom, pa jim daj po korakih sledit, koder te vodijo.

všeč mi je kar si napisala, ker zelo dobro opisuje moje občutke, še posebej tisto o brezpespektivnosti- s tem da mi ta brezperspektivnost zdaj ni več v breme , tako kot nekoč, ampak upam da mi bo vzpodbuda za drugačen način življenja, kakorkoli se to smešno sliši , ampak letos sem po dolgem času spet opazil kako lepo je ko cveti drevje in kako enostavno je pravzaprav živeti…

Gabriel…meni se zdijo pa tvoja razmišljanja depresivna. In bi na tvojem mestu delovala rajši v nasprotni smeri.