zanima me
Na srečo še nisem imela smrti v ožji družini in upam ,da tudi ne bo kmalu..
Premišljujem pa ,da bi imela pogreb in ostalo v ožjem krogu …,ker ne prenesem ljudi ,ki hodijo na pogrebe zijala past in podobno….
Vprašanje se mi poraja ..ali ti v žalosti vsi tisti, ki pridejo na pogreb to žalost omilijo ? A ti je kaj lažje ,če je okoli polno ljudi?
hvala za odgovor
Po pravici povedano sem bila še dobro leto nazaj tudi jaz enakega mnenja.Tudi na pogrebe raje nisem hodila,ker se mi je zdelo,da žalujočim s tem ne pomagam ali jih celo motim v njihovem žalovanju.Pa sem na žalost doživela kruto izgubo sina in takrat spoznala,da je človeku lažje,če vidi da je tudi drugim hudo in sočustvujejo s tabo.Vsaj moj občutek je bil tak.Zdi se mi, da se v takih trenutkih pokažejo ljudje v svoji pravi luči.Ker v bistvu je to tako,da je sicer zelo hudo nekomu stati ob strani v takem žalostnem obdobju, a to pač moraš.Moraš stisnit zobe in žalujočemu ponudit “ramo”.Sama sem imela različne izkušnje-ljudje,ki sem jih bežno poznala,so me stisnili,poljubili,se zjokali z menoj in me še pozneje večkrat poklicali in povprašali kako sem.Drugi,taki ki sem jih štela za bližnje prijatelje pa so enostavno stisnili rep med noge in me pustili samo v žalosti in se niso nič več oglasili pod izgovorom”mi je preveč hudo in ti rabiš svoj mir.”Pa ni tako.Verjemi.Želim si, da bi veliko ljudi pomislilo na to,ko se njihovim bližnjim zgodi kaj podobnega in bi jim priskočili na pomoč pri žalovanju.Saj dovolj je že da poslušaš.Pomagat pa tako ali tako ne more nihče več in to ve tudi žalujoči. Na pogrebe se pač hodi bolj zaradi živih in ne mrtvih.
Lep pozdrav in da bi čim pozneje doživela tako izkušnjo.
Jaz pa mislim, da je to odvisno od človeka. Eni potrebujejo družbo v žalovanju in jim je tako lažje, drugi žalujejo tiho, na svoj način, ne želijo množic ljudi, pa vsakemu razlagati kako je bilo. Pač vsak po svoje. Meni osebno ni nič lažje, če je še komu drugemu hudo zaradi moje izgube.
Pega o pogrebu v ožjem družinskem krogu pa je post malo nižje.
Lep dan.
Ne,Zvezdica ne razumi me narobe-tudi jaz žalujem sama in ne razlagam vsakomur koga srečam kako hudo mi je.Saj konec koncev niti ne pričakujem,da bi me ljudje,ki tega niso doživeli lahko razumeli.A vendarle-ljudje smo družabna bitja in če si popolnoma sam v svoji žalosti in obupu in nimaš nikogar,ki bi te poslušal in sočustvoval s tabo je lahko zelo,zelo hudo.Saj meni nihče ne more odvzeti bolečine in trplenja,vsak trpi in žaluje sam, a s tem ko pridejo ljudje na pogreb nekako pokažejo,da spoštujejo tako žalujočega kot umrlega in so se prišli od njega poslovit.Na pogrebu mojega sina je bila nepregledna množica ljudi,predvsem mladih,njegovih sošolcev,prijateljev..In niti predstavljat si ne morem,da bi naredili ožji pogreb in se oni ne bi imeli priložnosti poslovit od njega.Nihče ni samo od nekoga,temveč so naša življenja kot niti prepletene z življenji drugih.In meni se je zdelo kljub bolečini prav,da se vsi ki so ga poznali in imeli radi lahko poslovijo od njega.Saj vem,da ga ne pogrešam samo jaz…In on ni bil samo moj…
Draga Kmeta!
Tvojega pisanja nisem razumela narobe. In prosim, tudi ti ne razumi mojega.
Pega je postavila vprašanje. Bila si prva, ki si odgovorila in to iz svoje izkušnje. Jaz pa sem želela dodati, da smo ljudje različni. In prav to nas bogati. Jaz imam izkušnje z množičnimi pogrebi in pogrebom v najožjem družinskem krogu. Za pogreb v najožjem družinskem krogu smo se odločili zaradi mnenja o pogrebih umrlega in to je meni bilo najbolj pomembno. Spoštovati in upoštevati. Res pa je, da ponavadi ne vemo za stališča do slovesa. Ker o tem se ne pogovarjamo. Mislim pa tudi, da se lahko mnenje spreminja.
Draga Kmeta, res te nisem hotela kakorkoli užaliti. Spoštujem tvoje mnenje in strinjam se, da smo ljudje družabna bitja, in da ni nihče samo od nekoga. Načini slovesa so različni, in izražanja spoštovanja tudi. Nekateri hodijo vsak dan na pokopališče, spet drugi prižigajo svečko spomina doma, eni se želijo pogovarjati o izgubi, drugim je lažje če se ne, eni gledajo slike in jiih imajo nastavljene po stanovanju, drugi jih pospravijo v škatlo in jih sploh ne želijo pogledati. Pač vsak po svoje. Nam ljube osebe ne bo več nazaj, od nas samih pa je odvisno kako se bo nadaljevalo naše življenje, kakšen smisel bo imelo. Ooh, kako to boli, ampak to je dejstvo.
Ne poznam tvoje zgodbe. Vse izgube so hude in zelo bolijo, a mislim, da je izguba otroka ena najhujših in bolečih stvari, ki se nam lahko zgodijo.
Želim ti moči in ti pošiljam močan objem.
Pega!
Sam pogreb se izkaze za precej nepomembnega. V tistih nekaj dneh med smrtjo in pogrebom tako ali tako ne dojames kaj vse si izgubila… Pravo trplenje pride sele v tednih in mesecih kasneje… Zal…
Vsekakor pa je pogreb precej “lahka” zadeva v primerjavi s tistim, kar sledi za tem, ko ljudje po 14 dneh pozabijo na vse skupaj, po 2 mesecih pa se jim cudno zdi, da se nisi “prebolela”.
LP