Lani sem izgubila mlajšo sestrco, ker je živela v tujini, nismo mogli tako spremljati bolezni, pa tudi sama je precej skrivala stanje. Šele v res res zadnjem stadiju se je odprla in takrat smo probali vse, kar smo našli na netu. Zdaj je žal ni več, jaz pa berem o novih, uspešnih zdravilih in metodah in sem besna in žalostna, ker ne moremo več probati, ker je prepozno.

prebiram ta forum, čeprav v družini zaenkrat nismo imeli te bolezni., te .grozne bolezni , ki se ji reče..rak..Pretrese me trpljenje, pa tudi gane moč ter volja ljudi, ko se spopadajo z boleznijo…Človek se tudi uči, saj nikoli ne veš, kdaj ti je namenjena kruta usoda…Žal mi je ta tvojo sestrico, mogoče se bo oglasil še kdo, ki ima več izkušenj, nasvetov..

Se mi zdi da se svojci pogosto potem precej sekiramo, bremenimo z občutkom krivde…čeprav kot berem in seveda vem da je tako- da v času bolezni naredimo vse za obolele. Na forumih sprašujemo za nasvete, recepte…..in če se ne izteče po planih, smo frustrirani. Zato se mi kar zdi, da ko zboli en v družini, na nek način zbolijo vsi okoli njega.