Pozdravljeni,

Ker že kar nekaj časa (če sem čisto iskrena, nekaj let) še vedno razmišljam, ali se izpisati iz fakultete, še Vas prosim za mnenje. Moja velika želja je začeti delati v drugi smeri, sicer v podobni, kot kar študiram. Največji problem je, ker se že dolgo spopadam tudi z odlašanjem, gre mi sicer dobro, vendar nekako zaradi tega ne napredujem tako hitro, kot bi si želela. Če bi na faksu, učenju uživala, bi me faks res veselil verjamem, da (že) kroničnega odlašanja ne bi bilo. Sem že skoraj pri koncu faksa, vendar kaj, ko v meni ni dovolj flegmatika, po drugi strani pa me zelo peče vest zaradi pogostega odlašanja a hkrati vem, da če odlašala ne bi, bi faks naredila in bi vse bilo veliko lažje.. vendar ne vidim velikega smisla. Lahko omenim, da me pri odločitvi zelo zaustavlja tudi mnenje okolice, če storim to, k čemer se nagibam. Starša mi pravita, da če faks pustim, da mi bo žal in poti nazaj ne bo več. Vendar sama sem v tej godlji, noben ni v moji koži, to se mi dogaja zdaj, spet pa nočem več in večno igrati neko vlogo žrtve. Imam pomisleke, kaj pa, če tudi tista moja nova dejavnost ne bo moja služba, kaj pa, če mi bo zaradi faksa res žal, kljub temu, da mi je že kar muka. Kaj bi Vi storili, naj se že ob faksu ukvarjam s tistim drugim, da bom vedela, če tisto pa je to, to in malo “potrpim”? Naj faks pustim in se tudi s kar nekaj negotovosti podati na novo, lastno pot? Zelo bom vesela Vaših menj, nasvetov.

Lep pozdrav.

Pozdravljeni,

seveda ne poznam podrobnosti vaše življenjske zgodbe, zato tudi ne poznam vseh vidikov vašega notranjega konflikta – končati faks ali ne. Ta notranji konflikt, ki se kaže kot odlašanje, ima vedno svojo, včasih nezavedno, psihološko logiko. To lahko spoznamo v procesu psiho-socialnega svetovanja. In na osnovi tega razumevanja je običajno veliko lažje prejeti odločitve. Skratka, najprej bi bilo potrebno razumeti kaj je razlog za odlašanje.

Pa vendar, če malce ugibam o morebitnih razlogih za odlašanje. Lahko bi bil perfekcionizem. V smislu, da si oseba predstavlja, da je potrebno vse narediti popolno in ji zato študij seveda predstavlja veliko breme. Lahko bi bil sindrom inteligentnega otroka. Taki otroci so zelo uspešni v začetku šolanja, vendar ne razvijejo v zadostni meri delovnih navad. Ko jih pričnejo delovni vrstniki prehitevati, jim pade samopodoba in motivacija. Pa tudi dejansko je delo za njih bolj frustrirajoče kot za vrstnike, ki so že v osnovni šoli gulili knjige doma. Lahko bi šlo za pomanjkanje uživancije in počitka ob zahtevnem študiju. V tem primeru bi lahko prišlo do prekomerne izčrpanosti in posledično do upada motivacije. Skratka, lahko je marsikaj. Iz vašega zapisa se nakazuje, da bi lahko šlo za kombinacijo naštetih dejavnikov. Lahko je seveda še kaj drugega. Kot npr. težke razmere v družini.

No, če skrajšamo teorijo. Vsekakor vam iz svojih izkušenj in izkušenj s klienti, močno priporočam, da najprej končate faks. Potem pa odprete novo poglavje in postopoma boste ugotovili kaj je zares vaša stvar. Katero delo je v skladu z vašim vrednostnim sistem in vam bo prineslo izpolnitev in smisel. Veliko ljudi to ugotovi šele veliko po končani fakulteti. Tudi jaz sem. Vendar noben študij in tudi nobeno delo ni uživancija. Tole, ko pravite, če bi v učenju uživala, bi končala faks, ne drži. Seveda je res, da nam nekatere vsebine prinesejo več zadovoljstva kot druge, ampak po definiciji je delo delo in ne užitek. Zadovoljstvo v življenju pride, če oseba uravnoteženo vlaga vsak dan nekaj frustracije v delo in nekaj hedonističnega za svoj užitek. To sta dve ločeni zadevi. Za študij je normalno, da je tudi mukotrpen.

Še posebej, ker pravite, da ste proti koncu in da vas tudi veseli delo v podobni smeri, ne vidim razloga, da ne bi študija končali. Razen, da je naporno in najbrž kdaj dolgočasno. Ampak to je sestavni del odraslega življenja. Za raziskovanje kaj točno je to to za vas boste imeli še veliko časa. Če kljub vsemu ne bi sprejeli odločitve končati faks ali ne, pa predlagam pogovor s strokovnjakom. Mislim, da bi zadevo lahko relativno hitro razčistili.

Lep pozdrav,

Uroš Drčić