zame vedno edina – babi
Kaj narediš, kaj sploh lahko narediš…
V celotnem sorodstvu imaš izmed vseh le eno osebico, ki te ščiti, bodri v hudih trenutkih… Ki te potolaži, ti pomaga tako in drugače, te razume ali vsaj skuša razumeti, ti pametno svetuje, ti želi le dobro, ima zate vedno pripravljenega kaj najboljšega, vse ve in o vsem se pogovarja… Bila je edina… Edina in najsvetlejša točka mojega življenja vseh dvajset let. Moja babica. Preden je šla, mi je poslala novo lučko – mojega sončka, ki mi zdaj vedno stoji ob strani. Lučko, ki mi pomeni vsaj toliko kot ona, pa vendar ne omili dovolj bolečine. Bila sem njene krvi. Poznala me je bolje kot kdorkoli drug in vedela je vse in še več. Bila mi je en in edini podporni temelj, moja zaupnica, najmočnejši člen. Letos ni dočakala svojih najljubših tulipanov in svojega velikega cvetočega vrta. Marca jo je namreč hitro in dokončno uspavala bolezen. Nikoli več me ne bo pričakovala, nikoli več ne bo sedela pod trto, pripravljala sladoleda, gledala svojih nadaljevank, brala najljubših knjig, reševala križank in nikoli več je ne bom mogla objeti, pomirti in potolažiti kot celo zadnji večer njenega življenja. Babica, ki je vsak petek šla v shopping, skrbela za svoje vnuke in vnukinjo kakor babica sploh lahko, zdaj počiva v temni zemlji, ob svojih starših, pod mojimi številnimi solzami. Ko je odšla me nihče ni objel in potolažil, niti ko smo se od nje poslavljali. To se še vedno ni in ne bo se zgodilo. Bila je edina iskrena h kateri sem se lahko stisnila in zato tokrat ni bilo zame nikogar. “Najbolje je, če jo pustimo pri miru” in res so me in tolažili vse druge… Mene so pustili v neizmerni bolečini, brez rame na kateri bi lahko stočila svoje krokodilje solze… Tako kot me ona ne bi nikoli! Nikoli. In tokrat ji je to preprečila višja sila. Pa vendar ne višja in močnejša od ljubezni, ki jo še čutim do nje. Takrat je bilo težko in pomirila sem se z dejstvomm, da sem ostala sama. Zdaj po pol leta je prišlo za mano. Zvečer se utapljam. Boli me tako zelo močno… Od joka mi postane slabo in niti dihati ne morem več. Pogrešam jo. Sama v podnajemniški sobici, stran od hinavskih sorodnikov in staršev kričim v sebi, hočem svojo lučko nazaj pa ne pride. Rada bi, da mi pove da bo vse še dobro, pa ne more. Ne slišim je. Tako zelo se bojim, da sem celo pozabila kakšen je bil njen glas… V uteho mi je le ura… Njena ura, ki jo je imela tako rada. njeno srce ne tiktaka več, zato pa njen čas vseeno teče naprej skupaj z mano – na moji roki. Tako mi je bližje. Upam, da se ura nikoli ne ustavi. Vem, da se moje solze ne bodo nikoli. Tokrat tečejo v potokih iz katerih nastajajo veletoki. ne da se jih ustaviti – ne vem zakaj vendar tako zelo boli. Bolj kot meseca marca, ko sem položila orhidejo v njen novi temni, tihi dom.
Boli.
Draga moja, razumem te.
Tudi pri meni ni več sončka, so še ljudje, ki me imajo radi pa vednar ni ona in zaradi tega me ubija, razjeda, hočem mami, mojo lepo rožico in mojo tolažbo, moj “vse”, moje bistvo.
Žal mi je za tvojo bolečo izgubo in probaj se držat, čeprav se večkrat (vem) ne da.
Pošijam ti topel objem.
Sotrpinka
Mami rada te imam in pogrešam te……..
Draga DryWater!
Pošiljam ti en dolg, močen objem. Tvoje pisanje me je zelo ganilo, iz tvojih besed se čuti, kako rada si imela babico.
Veš, mene so objemali in skušali tolažiti, ko sem izgubila mamo, to je bilo dva meseca nazaj. Zdaj pa tudi mene več nihče ne objame. Okrog sebe imam nekaj ljudi, pa se kljub temu počutim tako osamljeno. Pri nas je bila mama najmočnejši člen. Vsem v družini je jasno znala pokazati ljubezen. Mi, ki smo ostali, tega ne znamo tako dobro.
Razumem te in mislim nate!
Petra
Hvala bučka in Petra… Tudi meni je bila babi taka, kot bi mi mogla sicer biti moja mama. Vendar vidve sta imeli mamo, ki je bila z vama zelo dobra. To je velika sreča. Imata nanjo zagotovo veliko lepih spominov. Moji mami ne manjka nič, pa vendar je svojo hči opazila šele ko jo je s svojim vedenjem prisilila da je šla stran in se osamosvojila…
Srečna sem za vaju, da sta imeli tako srečo. Da sta imeli tako radi svojo mami in da vama je mamica ljubezen vračala… In še nekaj. Bolj slaba tolažba a vendar – lahko sta zares srečni tudi za to, da imata okrog sebe podporo tudi z drugih strani, da vaju je lahko kdo objel in potolažil. Meni je namreč ostala cela družina z vsemi ostalimi starimi starši vred, vendar od njih nimam nobene podpore – ne take ne drugačne. Vse je bolj ali manj narejeno.
Ona je bila prva, ki je odšla iz mojega življenja in edina, ki mi je pomenila več kot kdorkoli drug. Pri meni je mesto moje mame zasedla moja babi. Pa je zdaj ni več. Počutim se, kot bi se od mene odlomil velik kos srca. Pa nihče ne razume tega, da jo pogrešam. Moja ljubezen mi pravi, da mi jokanje ne bo pomagalo, da jaz še nisem umrla, da njej se ne da več pomagat… Po svoje ima prav, jok mi res ne pomaga, le bolj me boli. Dedi me je nekja časa nazaj v alkostanju nadrl, da sem egoistična, ko me je videl jokati. Da je bila njegova žena, da jaz pa mislim samo nase in me zmerjal… Teta edina me je takrat objela, saj sem se skoraj podrla, ko smo pregledovali njene stvari in sem bila kot kamen, vendar je bil objem le bežen, površinski… Rada bi se k nekomu stisnila in se izjokala, brez poslušanja dodatnih nepotrebnih komentarjev… Tako, kot je to znala ona. Zdi se mi, kot da je to dobro lastnost (eno od mnogih mnogih) vzela s seboj in se ne bo vrnila z nobeno osebo več nazaj.
Imele smo veliko srečo, da smo imele vsaj nekoga, ki nas je imel tako rad. Nekoga, ki je tako lepo skrbel za nas, nas ščitil in nas imel rad brez dodatnih pogojev. Ljubezni pri njih si nam ni bilo treba prislužiti in nikoli nam ni ta zlata oseba rekla, da nas bo imela rada šele, ko bo to in to… Temu se reče brezpogojna ljubezen. Kljub neuspehom so nas imele rade in z našimi uspehi so cvetele tudi one. Bile smo deležne te sreče in zdi se mi, da je ta sreča odšla z njimi. Brez dvoma sem hvaležna, da je bila z mano od mojega rojstva do svojega zadnjega spanca, vendar… Ko to izgubiš, kaj ti ostane? Kako in s čim to nadomestiš? Ko je odhajala se mi je zdelo, da umiram skupaj z njo. Zdaj se počutim, kot da umiram, da bi odšla za njo.
Pogrešam njeno ljubezen in vse bi dala, da bi jo lahko še enkrat objela in ji povedala kako zelo zelo zelo veliko mi pomeni in kako zelo rada jo imam.
Vem, da to ve, pa vendar. Ne vem, če bom zmogla brez nje.
Oprostita za tole raztreseno pisanje ampak komaj uspem ujeti kako misel ko pa jih je toliko in po glavi bežijo tako hitro.
DryWater zelo dobro te razumem. Če bi bila zdaj ob tebi, bi te objela. Tudi meni vse to zelo manjka. Mama nas je pri teh letih še vedno objemala in dala poljubček. Jaz sem bila tega tako navajena, kot sem navajena zraka, ki ga diham. Ona je res bila sposobna brezpogojno ljubiti.
Ljudje verjetno ne razumejo tega, da ti je lahko tako hudo tudi za babico. Tudi jaz sem vedno tako mislila – da babica pač ni mama in ne more tako boleti. Vendar vidim, da sem se zelo motila. Gre pač za osebo, ki si jo imela neizmerno rada in je mesto mame (kakršna bi naj bila) tudi zasedla. Ko umre človek, ki ga imaš tako rad, umre tudi del tebe. Meni se zdi, da je z mojo mamo umrl najlepši del mene. Čisto enak nisi več nikoli. Vendar vso to druženje z dobro osebo pusti na osebi nek pečat, da je potem boljši. Moja mama je bila dobra do vseh, ne le do mene.
Ko začutiš, da moraš jokati, takrat joči. Jaz že počasi znam kontrolirati svoj jok in jočem ponavadi takrat, ko sem sama. In ko se izjočem, mi je nekoliko lažje. Potem pa spet pride za menoj. Nikoli ti ne smejo drugi povedati, kaj je dobro zate. Tudi žalost je treba sprejeti, v primeru izgube ljubljene osebe, je naravna. Mene poleg žalosti včasih prime tudi jeza, takrat sem jezna kar na cel svet, na usodo, na bolezen, na vse. Takrat boksnem v posteljo.
Tudi jaz včasih pomislim na to, kako zelo bi rada šla k mami. Potem pa sama sebe opomnim, da moram spoštovati to življenje, ki sta mi ga z atijem podarila, pa kakršnokoli že je. In če se spomnim, kako se je mami za svoje življenje borila, za vsak dih, imam tudi slabo vest, ko čutim, da je moje življenje bedno. Težko se je veseliti takega življenja, ampak neko upanje se vedno najde.
Morda te okoli tebe res ne razumejo, morda te razumejo, pa ti ne znajo pokazati. Mislim pa, da te na tem forumu veliko ljudi razume.
Drži se.
Petra
Jaz te razumem, sicer imam babi rada, na nek način sem navezana nanjo a mami mi je bila vse, je pa bila moji mamici njena babi vse, ona jo je spravila do kruha, ona jo je previjala ona ji je bila “mami”. Moja mami je dolgo potrebovala, da je to izgubo malce potisnila na stran in zopet malce zadihala, a takrat je imela že mene in brata, tako, da se je morala boriti tudi zaradi naju.
Jaz imam druge a noben objem mi ne pomeni toliko kot njen, saj me oči objame pa mi je takrat lepo, ker ga imam rada, a mamin objem je bil vedno nekaj posebnega, ona cela je bila posebna bila je moja sorodna duša in to so pravili vsi, ki so naju poznali, da česa takega še niso videli.
Tudi del mojega srca je umru kot pravi Petra, najlepši del, v drugem pa so spomini nanjo, ki pa danes bolijo in skelijo. TUdi sama nekak kontroliram jok, to mi uspeva po dveh mesecih in 14 dneh, prej pa me je vse spravilo v jok, vseeno kje sem bila in s kom. Moj dragi pa je moje solze kar spregledal, nobenega objema, ki sem ga takrat tako želela, nobene besede, nič, le ignoranco, pa bi človek mislil, da ne ve zakaj gre a je bil pred tremi leti na istem in tega nikdar ne oprostim.
Jeza ubija tudi mene, pa nejevera, pa zanikanje, praznina, žalost, vse se meša.
Ti kar jokaj, če le lahko pa naj drugi rečejo kar želijo, menda imaš pravico biti žalostna za nekom, ki si ga tako zelo ljubila, pa naj dedki in tete in vsi skupaj mislijo kar želijo, če je človek žalosten pomeni le da je izgubljeno osebo nadvse ljubil.
Meni včasih rečejo mah sej bo, ali pa je**ga, jaz pa bi za te besede ubijala, meni ni tako in celo rečejo pa kaj ti vedno na mami misliš in moj odgovor je “ja skoraj” le kako naj nebi, če je umru moj največji sonček.
Tudi sama bi te objela, če bi bila tukaj, ne bi bil babičin, bi bil pa iskren.
Drži se, če želiš pa lahko pustiš tudi mail pa se bomo tam še naprej tolažili.
Bučka (tako me je klicala moja mami)
P.S. In po svoje imaš prav, srečna sem, da sem jo imela, pa čeprav sem jo imela premalo časa jo nikdar ne bi zamenjala za kako drugo pa, če bi mi bila tista namenjena za vedno, teh 27 let z njo šteje vse. Do konca življenja bo v meni ta moj sonček, ki mi je dal toliko lepega in sedaj povzročil toliko žalosti. Pustila mi je večni pečat in pokazala kako moraš imeti rad svojega otroka in svoje bližnje.
Mami bila si zlato, ki nikdar ne bo umrlo, ki ga bom vedno ljubila!
Moje sožalje. Verjamem, da tvoja babi ve, kako jo imaš rada, in verjamem, da jo boš nekoč spet videla. Ne vem, ali bo kdaj praznina v srcu kaj manj boleča. To se tudi sama sprašujem. Sčasoma postane vsaj malo bolj znosna, in pridejo trenutki, ko se ob spominih lahko nasmehneš. Nisi pozabila njenega glasu in ne boš ga – ko se boš manj trudila slišati ga in se boš bolj prepustila svojim občutkom, jo boš slišala. Drži se!
Po enem mesecu sem se spet vrnila na to stran.
DryWater,nisi edina ko maš takšno žlahto.Žlahta je raztrgana plahta in kako prekleto to drži,vsaj pri meni.Mam hčerkico z downom ,ki se bori v bolnici za življenje in edino kaj me tolažijo so moje tri prijateljice, s katerimi se slišimo skoraj vsak dan.Tudi mama me razume,vendar veliko o tem noče govorit.Mi pa stoji ob strani.Ljudje so premalo seznanjeni v vsem.Si lahko misliš ,da tašča išče v meni oz. v naši žlahti krivdo ,češ kdo je bil od nas takšen ,ko pa to sploh ni podedovano oz. v zelo redkih primerih.Tud po slikah sodeč jo imajo za eno smešno punčko, skorajda se lahko izrazim za grdo. Sem šla na pogovor s pediatrinjo IN mi je povedala ,da se naj teh ljudi samo izogibam ,ker mi bodo škodovali celo življenje.In tako sem tud naredila in mi je res lažje.Bolje imet majn prijateljev ,pa še te taprave.
Oh,kako bi sedaj bila s teboj in se pogovarjala v nedogled.Ajd drži se ,tud jaz se nekako morem.
LP
Ja le nesi ji lep šopek rož, kajti le to nam je ostalo, da hodimo na njihov dom, ga urejamo in skrbimo zanj, prišigamo svečke, se tam zjokamo in spovemo, ter gremo prazni domov v prazen dom.
Moja mami ima vedno polno svečk in svež šopek rož, to ji še lahko dam in lepega angelčka, ki čuva nanjo, name pa tako ali tako ona.
Luša, tudi jaz držim pesti za tvojo hčerko, težko je vem a upam, da se bo stanje popravilo pa da bo zdržala in te še nekaj časa spremljala tukaj na tem svetu.
Mamica moja pogrešam te in rada te imam!
Ah,še vedno čakamo z operacijo,ker je takrat .ko bi jo morala imet ,dobila infekt.Je bila tako slaba ,da sem mislila da se ji približujejo tiste ure.Zdaj je spet prišla k sebi,malo se je zredila,operacijo pa bi naj imela 10.11.če spet ne bo kaj vmes prišlo.Zelo se bojim,ker sta nedolgo nazaj umrla dva otroka zarad srčka,moja zvezdica pa je tako šibka pri teži(2700g).Ampak obstajajo čudeži.Bom se ti javla kako bo kaj.
Lep večer luša