Zamašen nosek
Obljubim da samo še tole, potem pa neham.
Zadnje dni mi je fantek začel manj pogosto odvajati. (Vem, pri dojenih naj ne bi bilo to nič neobičajnega)
Pa mu vseeno dostikrat preko dneva masiram trebušček in telovadima z nogicami. Včasih mi uspe (po dnevu-dveh kar ne kaka) da se pokaka. Blato pride bolj obilno, bolj gosto in sluzasto tako da večino blata ostane na plenički vseeno pa so notri vidni koščki mleka. Struktura podobna pudingu – res nevem kako naj opišem, kašasto? (Mogoče bi drugače izgledalo če nebi bila priča temu kako dejansko prihaja iz njega in seveda od strahu delala obdukcijo iz vseh strani). Je pa vseeno lepo rumeno-oranžne barve in nima neprijetnega vonja. Je lahko to normalno? Je boljše da mu pomagam odvajati z masažo in telovadbo ali lahko pustim da bi kakal sam od sebe tudi če par dni ne? Trebušček ima načeloma mehak, včasih ga malo napenja pa je bolje ko spusti nekaj vetrov. Dodajam mu tudi probiotike.
Hvala lp
Vaše opazovanje (ne ravno obdukcija :-)) je prototip normalnega kakanja dojenega dojenčka. Tako po barvi, gostoti, količini, vonju (no, k sreči ste okus izpustili).
Dojenček se ne pokaka ravno zaradi vaše telovadbe ali masaže (po njej bi kvečjemu lahko kaj polil, če je masaža bolj strastna). Tudi spuščanje vetrov je običajno, še zlasti pri goltajočih dojencih, ki ob hlastnem pitju srkajo tudi zrak iz žrela in ga požirajo.
Razlogov, da je frekvenca kakanja po 1. mesecu redkejša, je veliko – od večje zrelosti črevesja, do boljše prebave (=manj ostanka), izvenevanja gastrokoličnega refleksa (ki povzroči kakanje takoj zatem, ko začne novorojenček sesati, da “se naredi prostor”), tudi večje gostote kakca – malo na račun počasnejšega gibanja skozi debelo črevo, kjer se vsrka veliko vode, malo tudi zaradi večjega izločanja sluzi iz žlez čašic. Vsekakor je to dobrodošlo tudi iz ekološkega vidika – namesto >10 plenic dnevno lahko porabite le kakšnih 5, še zlasti če so tiste z dvojno vpojnostjo.
Ni problema, če boste prelomili obljubo – in se spet bereva.
Srečno,
Pozdravljeni,
Dolgo se že nisem javila a vseeno sem se dostikrat spomnila na vas in vse vaše prijazne in vzpodbudne besede,ki so mi čez vso našo “nosek agonijo” ogromno pomagale, zato sem se odločila da se spet javim – tokrat z lepšimi novicami.
Z fantkom sva v začetku leta opravila iontoforezo, ki je bila (hvala bogu) negativna, rezultat je bil precej nizek. Mometazon sva v mesecu januarju ukinila in sva že od takrat brez zdravil in stanje je super. Vmes je fantek imel virozo, obdobje smrkanja ipd ampak stanje ni bilo tako resno kot prvič (nosek sva “hendlala” kot profesionalca), oteklina ki mu je popolnoma zaprla nosek se ni vrnila. Verjetno ne bomo nikoli zagotovo izvedeli kaj je to povzročalo ampak v kolikor je bilo stanje prehodne narave me sploh več ne zanima. (ORL so mnenja da je morebiti šlo za hormonski odziv sluznice po porodu v kombinaciji z virusom kasneje…)
Kakorkoli, fantek je super, vesel, živahen, odlično napreduje in nam lepša vsak dan. Kar hudo mi je ker sem mu “na vsak način hotela dodeliti diagnozo” ampak poporodno obdobje z takimi skrbmi in ob stanju dojenčka, ki nemore dihati in nihče ne ve kaj se dogaja je več kot le psihično naporno…
V glavnem razlog mojega pisanja ni to, da se “pohvalim” da je stanje minilo in da je fantek pravi korenjak ampak to da se vam zahvalim ne le za to da si jemljete čas za vsa naša vprašanja ampak za to ker tudi iz vprašanj drugih mamic razberem da si res vzamete čas, nam zadeve res objasnite in kar je največ vredno – nas pomiritev in vsako stvar obrnete na pozitivno plat.
Jaz končno uživam, zaprisegla sem si da nikdar več ne berem ter iščem diagnoz preko Googla in da se vam zahvalim sem si še obljubila. Res ste mi pomagali in me pomirili ko sem to najbolj potrebovala in za to vam bom večno hvaležna.
Hvala!
