Kako ste se spopadli z žalovanjem za bližnjimi?

Izguba je še sveža in trenutno sem v fazi zanikanja.
Strah me je, da se ne zaciklam v tem zanikanju, ker potem me bo samo potegnilo na dno.
A strah me je tudi faze jeze, tako da se mi zdi tole zanikanje še varno pred jezo. Kako ste se spopadli s fazo jeze?

Druga stvar, pospravljanje: kako ste se lotili pospravljanja stanovanja pokojnega?
Vem, da moram čim prej pospravit stanovanje, ker nimam denarja za stroške dveh stanovanj, a me je groza vseh spominov in vseh osebnih stvari, čustveno se nikakor ne spravim k temu, še iz hladilnika se stran vrgla hrano, ker me je bilo groza pojesi nekaj, kar si je namenila za svoje obroke in jih ni pojedla…
Kako ste se lotili tega?