Pred kratkim je babici umrl mož, dedek. Žalost je bila. Vseeno pa smo znali, da bo umrl ker skoraj ni bilo več pomoči. Žalovanje je, ampak babica ni potočila niti ene solze. Niti na pogrebu.. Ne razumem tega žalovanja. Ali ji ni toliko pomenil ali tako žaluje. Ne razumem da ni solz, ko pa sta 50let skupaj živela.? Bo kdaj prišlo to za njo??? Lp

Vsak žaluje po svoje. Eni jočejo, eni jočejo za zaprtimi vrati, eni pa sploh ne. Moja izkušnja je, da starejši drugače sprejemajo smrt – sploh če je pričakovana. Zavedajo se, da so lahko srečni, da so toliko časa živeli skupaj z nekom lepo življenje in da zdaj je čas, da jih izpustijo. In da bojo kmalu za njimi. Že veliko njihovih bližnjih je umrlo in so sprejeli, da je to del življenja.
V nekaterih kulturah so pogrebi veseli dogodki.
Ni se prav odločati, kako naj nekdo žaluje. Pustiti jih je treba, da živijo svoje življenje naprej. Pomagati jim je potrebno, če je žalovanje prehudo/predolgo in sami ne živijo več svojega življenja, si škodujejo. Če pa so sprejeli smrt, je pa to pravzaprav lepo in dobro.