Pozdravljeni, obračam se na ta forum, ker se mi v tej stiski zdi najbolj primeren.

Sama sem v zadnjih 10 letih utrpela izgubo dveh bližnjih oseb-svoja otroka, ki jih po porodu
nisem niti videla. Stiske, žalovanje, jeza, negotovost je bilo tisto, kar sem v teh letih
na veliko doživljala. Ob tem sem izgubila tudi partnerja, kar mi je predstavljalo novo žalovanje za
mojimi pričakovanji, ki se niso uresničili. Za partnerjem sem žalovala tako, kot bi umrl, tako
je bilo hudo. In imela sem občutek, da je celo hujše, kot da bi umrl, saj sem ga vsake toliko časa
tudi srečala-kot tujca z že novo družino.

Ob tem sem zapadla v še hujšo depresijo, kot ob izgubi otrok, tako da sem se mukoma
pobirala kar dve leti. Ob tem sem tudi telesno obolevala. Ampak ob različnih nasvetih in pomoči
sem vstala in spet začela zavestno živeti življenje, opazovati majhne radosti kot so rast rastlin,
pozitivna energija živali, delati dobro ljudem, kar se vse povrne…
10 let mojih mladih let je bilo prežeto z žalovanjem…

Seveda pa ljudje nismo ustvarjeni za biti sami in prej kot slej sem začela spet spoznavati
nasprotni spol, kar pa mi povzroča težave, saj po novem ne vem, kaj naj iščem, saj so se moja
stara pričakovanja in načela sesuli v prah.
Spoznala sem fanta, do katerega ne čutim neke velike privlačnosti, mi je pa simpatičen kot
človek, saj je vse tisto, kar pri prejšnjem partnerju nisem bila navajena-skrbnost, prijaznost,
pripravljenost na dogovore, nežnost…on mi je tudi priznal, da me ima zelo rad in da čuti
do mene veliko privlačnost. Da bi rad, da bi dala te težke stvari, ki so se mi zgodile na stran
in začela uživati. Uživati v lepih trenutkih tudi z njim.

Ne razumem, sva se našla v bolečini? Namreč, tudi on je pred enim letom doživel osebno
tragedijo. Umrla mu je žena, po 7 letih skupnega življenja. Na začetku mi je povedal, da
sta živela v sožitju in ljubezni, da sta bila zelo srečna, nikoli se jima ni bilo potrebno kregati.
Z njo je odšel en njegov del, ki pa ga mora sedaj, ko je ostal živ in na svetu, ta del zamenjati
z nečim drugim, saj tistega ne bo nikoli več nazaj.
V tem letu sem jaz tretja ženska, ki se z njim srečuje. Prejšnji dve sta po določenem času
se ustrašili tega in so sporazumno prekinili.

Že to mi je neskončno nerazumljivo, kako lahko že po nekaj mesecih išče novo spremljevalko…

On pravi, da je v tistih mesecih odžaloval, ko je skrbel za ženo, ki mu je v naročju umirala za
rakom. Skrbel je zanjo od jutra do večera in ker je ona imela ogromno upanja, da se izvleče,
je imel upanje z njo tudi on, hkrat pa je preživljal hude čase, ko jo je pred očmi izgubljal.
Jaz seveda tega niti ne morem razumeti, saj takšne situacije nisem nikoli doživela. Pravzaprav
ga zelo cenim in občudujem, ker je tako skrbel zanjo, marsikdo drug tega ne bi zmogel.
No in on se meni zdi res človek, na katerega bi se lahko zanesla, opora, ampak ta zadeva
me straši. Predvsem sedaj, ko sem bila prvič pri njemu doma za kratek čas.
Po sprehodu sem se šla preobleč v njegovo spalnico in že tam sem čutila neizmerno
žalost, on ni nič spremenil po njeni smrti. Ista postelja, jogiji, prevleke…je pa spraznil
omare njenih oblačil…ko sem sedela na postelji, sem se spraševala, ali je ona tam
ležala…potem sem šla v njegovo sobo, kjer ima računalnik. Na polici ima sliko v prelepem
okvirju. Ona. Mogla sem jo vzeti v roke in pogledati od blizu…na sliki je prelepa, nasmejana,
hudomušna…

Ko sva se potem odpeljala, so mi začele teči solze…jokala sem in jokala in si želela, da
bi njegova žena prišla nazaj. Zakaj, zakaj sem se spraševala, je to nasmejano dekle
moralo oditi iz njegovega objema? Zakaj?
Tako mi je bilo hudo, da me je moral on tolažiti, hkrati pa je bil zelo pretresen in razočaran,
saj pravi, da mu vsi okoli njega govorimo, da bi moral še intenzivno žalovati vse svoje dni, ampak on
je vse to spravil skozi že v mesecih njene bolezni, vsako minuto posebej…
In sedaj želi živeti. Ne strinja se pa, da mora dati zdaj vse spomine na njo stran. Zakaj
ne bi imel slike na polici? Ali je to res tako narobe, se sprašuje. Pravi, da bi mi vsi očitno
radi, da pozabi na ta del svojega življenja in da vse zažgati. Ampak ta del njegovega
življenja je bil. Ko bo zgradil novo hišo, tam ne bo njenih stvari in slike. V stari hiši, kjer
so starši, pa bo ostala tudi njena slika. Da se lahko da tja kakšna roža ob
obletnicah ali kar tako. In seveda bo hodil na grob.
Sprašujem se, zakaj sem jaz tako jokala in nekako pogrešala to krasno punco? Komaj sem malo prenehala žalovati, pa bom žalovala z njim?
Če jo ne bi videla na sliki, verjetno ne bi bilo tako hudo.
Kot da ne bi mogla verjeti, da jo ni več.

Kaj mi svetujete, danes sem z globokimi podočnjaki od joka in ne vem, kaj naj
storim. Vem, da bi mogla po toliko letih storiti tako, da bo prav zame, a ne vem, kaj
sploh je prav. Tako čudno se mi zdi, da je tako kratek čas od izgube, pa ne žaluje več…kaj če so bile včerajšnje moje solze pravzaprav njegove solze?
Kakršenkoli nasvet ali izkušnja iz tega področja mi bo prišla prav…
Hvala.

Pozdravljena … Veš, tudi sama sem v nekaj letih izgubila kar nekaj ljubljenih oseb, vzrok pa je bil rak. Glede žalovanja, veš, to je zelo težko, vsak se s tem spopada po svoje, tako kot tudi tvoj prijatelj. Če želi živeti znova, je seveda to ok, res pa je, da je v tem času seveda še ni mogel preboleti, še posebej, če mu je, kot si napisala, umirala v naročju. Tudi sama imam tako izkušnjo, ko ti ljubljena oseba umre dobesedno v naročju in verejemi, da tega ni lahko preboleti in bolečina ostane še po kar nekaj letih. To, da ima njene slike, ni po moje nič narobe, konec koncev moraš razumeti, da je bila 7 let del njegovega življenja in da na nek način zmeraj bo, le da s emora sedaj naučiti živeti s spomini ter nadaljevati z življenjem. Normalno, nikoli več ne bo, kot je bilo, zato od tebe ne more pričakovati, da jo boš nadomestila, pač pa, da si boš morda z njim ustvarila drugo življenje. vedeti pa moraš, da bo spomin najo zmeraj prisoten, tudi ti si, kot si napisala, izgubila ljubljene osebe, tako da sama veš, kako je s tem in da so še zmeraj prisotni v tvojih mislih in tako je tudi pri njemu. Verjamem, da je bil pretresen, ko si se razjokala, ampak ta reakcija je čisto normalna, videla si sliko njegove punce, s katero je bil 7 let, predstavljala si si njuno skupno živlkenje in potem nenadoma ugotovila, da je umrla, tako da je bila to povsem normalna rekacija … Ne vem pa, zakaj bi bil zaradi tega razočaran … Veš, morda še zmeraj nekako skriva svoja prava čustva in jim ne dovoli na plano in sam sebi ne dovoli, da bi žaloval, kar seveda ni dobro in ga je mogoče zato tvoja reakcija presenetila … Res je, morda so bile tvoje solze njegove … Saj veš, kako so moški včasih, da skrivajo svoja čustva, pa to ni prav … Moral bi si vzeti čas za žalovanje, konec koncev je čisto normalno, da žaluješ za nekom, s katerim si preživel toliko časa in ti je umrl v naročju …

Tudi jaz sem izgubila veiko oseb, tudi za rakom. In moj partner je izgubil svojo partnerko za rakom. Tudi midva sva se nasla pol leta po njeni smrti, po mojem mnenju tudi kmalu. Bala sem se, da je ni prebolel in da samo misli da jo je in da bodo te težave prišle na plan kasneje. Vendar sem se motila. Zdaj sva skupaj že štiri leta in se to ni zgodilo. Ljudje žalujemo na različne načine in za to potrebujemo svoj čas, za ene daljši, za druge krajši in mislim, da nihče ne bi smel tega časa določevati za koga drugega.
Svetovala bi it, da se s takimi stvarmi ne ukvarjaš. Le on ve kako je žaloval in kako dolgo je za to rabil. Če želiš biti z njim na to pozabi in se prepusti svojim čustvom. Srečno!