Sem iz take družine – mama z mejno osebnostno motnjo, oče alkoholik. Moje veze so bile obup od obupa. Do sedanje. Kjer se sprašujem, kaj je drugače in zakaj. Moj tast in tašča imata zelo lep odnos in moj tast spoštuje njo. Normalna in zelo povezana družina. Sem zelo hvaležna, da so me sprejeli. In da je moj partner res ljubeč, sicer brez določenih čudnih karakteristik čisto ne gre. Kar me pa boli in žalosti, je pa vseeno to, da jaz pa s svojimi nimam takega odnosa. Če ne bi imela partnerja, bi bila čisto sama in osamljena. Imam nekaj (manj kot je prstov na roki) v redu sorodnikov. Ko sem sama kriva, da nismo imeli stikov, ker sem se v enem obdobju borila sama zase. Bil je težek boj in ker težav ne prelagam na druge, sem bila čisto socialno izolirana. Tu in tam po par mesecih izvem, če kdo umre od mojih in če kdo dobi otroka. In da je umrl moj stari oče. Sem izvedela po več letih. Nisem ga sploh poznala. Kar se tiče stikov z očetom, imam vedno neko blokado. Ne zmorem pokazati nobenih čustev in nisem navezana nanj. In imam slabo vest. Kar se pa mame tiče in sorojencev, bi me pač izkoristili kolikor se da. Do konca. Drugače nisem pomembna. Nimamo stikov, ce me ne rabijo. Imam grozen strah, če kdo pokliče, da je nekaj narobe. Zato ne kličem niti sama, ker me je strah. Ko mi začnejo govorit o svojih težavah, me je strah. Da jih ne bodo znali rešit in občutek krivde, ker jih ne zmorem jaz. V teoriji mi je jasno, da to ni moja stvar. Ampak se pač sekiraš, če imaš npr. sorodnika, ko bo zaradi svojih neumnosti brezdomec. Tak, ko pol zgodbe objavljajo po medijih in se vsem smilijo. Zaradi vsega tega manjka en košček mene. In to je na trenutke grozen občutek. Depresiven. Ampak sem ostale dni OK in prav srečna oseba. Ob enih dnevih pa brez energije in mi gre na jok. Včasih si potem mislim, da bi rada živela čisto sama. Brez partnerja. Tega ne znam pojasnit zakaj. Kot da bi zaradi tega manj občutila to bolečino. Takrat ko jo, ne maram dotikov in ljudi okrog sebe. Spet kdaj drugič pa mi paše objem partnerja.

Če ima kdo kaksen nasvet ali podobno izkušnjo, bom vesela. Drugače je pa tudi veliko lažje, ko nekomu poveš.

Vsem želim, da se rešite tega pekla in se najdete.

Tako iz prve – ne iz prve roke, ker nisem usposobljena strokovnjakinja, torej prej na prvo žogo – bi rekla, da ‘se spopadas ‘ z neko obliko tkim. socialne fobije, po domače – si prej izrazito plašna in pretirano zadržana oseba, kot pa nekdo, ki kakorkoli nadvladuje okolje. Čemur se ne čudim, saj deluje, da ti ni bilo nikoli zares v zibelko položeno nekaj, kar povzame pojem pripadnosti. Počutiš se in tudi verjetno v resnici si (bila) oropana druzinske sreče. In zato imaš tako nasprotujoc si odnos do družine: po eni strani te skrbi za njihova življenja, v globini pa čutiš do njih odpor, saj te nanje ne vežejo lepi spomini. In tvoj obrambni mehanizem je umik v samoto. Ker pa si prisrčna oseba, globoko ljubeča, uspevas v novem okolju, obenem pa imaš slabo vest oziroma te je neznansko sram, da prihajaš iz tako klavrne družine, iz katere si skoraj že ti izobčena oziroma si se silom prilike izobčila sama. In zdaj, v novem življenju z ljubečim partnerjem te upravičeno skrbi, da ga izgubljaš, ko se mu izmikas, ko še sama ne veš, zakaj si tako “nedruzabna ‘. Vzrok je v tvoji izgubljenosti, nepripadnosti, od otroštva sem, na poti, ko si iskala srečo. Da jo obdržiš, moraš verjetno ozavestiti vse svoje razloge, pretirane, zaradi katerih te je sram. Razumsko si lahko razložiš vse, vendar to ne pomaga, saj se odtujenost ponavlja, ker se nisi osvobodila sramu, ki je posledica tvoje družinske preteklosti.

Izgubljenost je vsesplosen pojav. Vendar vsak ima svoj vzrok, zakaj je izgubljen. Vsi vzroki pa imajo skupni imenovalec: občutek pripadnosti določeni skupini ljudi, kar se začne oblikovati v primarni družini, v sodobnem razvitem svetu. In pripadnosti se seštevajo in nadgrajujejo obenem (pripadnost družini, soli, službi, partnerju) , vendar, če nimamo osnovne družinske pripadnosti, potem se vedno bojimo zares pripadati, čemurkoli, saj smo bili vedno izdani, ko smo to potrebovali, od ranega otroštva sem.

In za to je najbolje, da se vrneš k izvoru, kakor vedno, ko smo v zagati. Kot bi rekli za nekoga, ki je venomer na poti in je zapadel v stisko, naj se vendar vrne domov, da se vrne k izvoru. Ti pa se nimaš kam vrniti, saj si bila (prostovoljno) izgnana. Rada bi bila v tem oziru partnerju enakovredna, pa mu nisi in mu ne boš.

Najbolje, da začneš hoditi vsak dan v gozd. In da se ti sčasoma včasih pridruži še partner. Vsak dan pol ure gozda, s ciljem, da se predihaš, povežeš z naravo, svojim bistvom in začutiš pravo ljubezen. Potem boš vedela, kako ljubiti svojega partnerja, mu povedati vse skrivnosti svoje duše, mu zaupati, in mu vlivati zaupanje, da boš naredila vse, da bosta globoko povezana vsak trenutek. Če občutiš vse te blokade, kot praviš, jih moraš razgraditi. Gozd, vsak dan, in meditacija, pa boš ozavestila svoje poslanstvo, ki bo zagotovo to, kar govori tvoj nik.

Vendar ljubiti pomeni biti popolnoma iskren. Izraziti svoje stiske nekomu, svoje zanikane stiske, ki se jih najbolj sramujemo, potem zaupamo tej osebi popolnoma. Stiske, ki ovirajo tok ljubezni, so tiste, katerih vzroke moraš dognati. Zakaj si odtujena, če za to nimaš razloga? ‘Ker ne predlagam problemov na druge’, bi rekla ti. Jaz pa mislim, da imaš opravka s socialno fobijo, ki si jo že sama nakazala. Ta tvoj strah in skrb obenem nista normalna. Pa skrbi te za ljudi, ki jih v resnici ne ljubiš, ohranjas pa z njimi stike bolj zato, da ne bi vsi takoj sprevideli tvoje izgubljenosti. Ampak Love is the answer. Najdi iskreno in predano pripadnost v novi družini. Izkazi jim hvaležnost. Če te je sram, da bodo mislili, da si izgubljena, jim boš to morala z vso hvaležnostjo kar vnaprej priznati. Potem bodo vsi začutili tvojo izgubljenost in ti bodo hoteli pomagati. Vendar ne postani kičasta in jim povej, da nič ne pričakuješ, le resnico moraš enkrat izreči. In hvaležnost, da so te sprejeli.

Razumem te, da objokujes nepovezanost s primarno družino, premalo, dosti premalo pa se spoštujes, da bi sprevidela lastne kvalitete, zaradi katerih so te sprejeli. Ker,roko na srce – kdo ima to srečo, tako karmo, da tako rečem, da ga tako lepo sprejmejo partnerjev starši? Ne bi se ti znašla med njimi, če ne bi bila na pozitivni vibraciji sama po sebi. To, da se ne razumeš z družino, je pa verjetno posledica tega, da si zelo tenkočutna oseba, medtem ko je tvoja družina skupina agresivno prilagojenih pacientov na lastne bolezenske pojave, kot materialna tekmovalnost na škodo drugega etc.
Nekateri pač ne spadamo k primarni družini, pa moramo najti svojo lastno. Ali pa jo ustvariti.

Vse tako, dokler ne spoznaš, da si le popotnik med tujci. In potem se spoznavanje ljudi šele začne. In bolj jih spoznavaš, bolj postajajo tvoje pleme. In bolj jim pripadaš, kar ti daje, po naravi stvari moč. Tako si jaz predstavljam pripadnost.
Vse to pa boš sama dognala v gozdu, za katerega si vzami cas in nikakor ne hiti. Če boš dovolj dolgo vztrajala, te bo slej ko prej nagovorilo neko drevo, s katerim se boš čutila povezano. In reklo ti bo, da bodi, kot ono samo. Bodi drevo, s koreninami, neupogljivim delom in košato krošnjo.
In ko boš drevo, boš povezana. In boš pripadala. In te ne bo več tako sram, da si izgubljena. Saj v gozdu si lahko vedno izgubljena, pa se ob tem počutiš najbolje. To je najbolj zdrava in dolgoročno zaželena terapija za vse socialne fobije. Si upam trditi.

Pax et bonum

Hvala ti za ta odgovor, ki moram reči, da je zelo koristen in mi je dal misliti. Glede socialne fobije se pa ne morem opredelit. Vcasih je res tako kot da jo imam. V obdobjih, ko sem malo bolj depresivna. Ko pa nisem, v nekem svojem krogu ljudi, pa ravno obratno. Ni mi čist jasno. Krog ljudi – to so vedno neki novi ljudje, ki jih najdem, ker v bistvu imam tako delo, da spoznavam vedno nove. Sploh nisem npr. tihe vrste oseba. Ampak ko je v igri več ljudi, imam npr. 80 sodelavcev, med one druge, ko “si jih nisem izbrala” grem s težavo. Ne maram govorit na glas pred 80 ljudmi in se vzpostavljat. Pred onimi mojimi nekaj, pa brez problema in tam znam bit npr. kar odločen vodja. Ko je treba kaj zorganizirat npr. Se pa izogibam funkcijam, po nazivu, npr. vodja oddelka. Sploh mi ni do tega. Prvič letos je bilo, da sem si rekla, da če bom morala bit, da me ni strah.