Zelo sem žalostna. Pred enim letom sem izgubila svojega očeta. Imela sem ga rada, čeprav mu tega nisem znala pokazat (v smislu objemov, dotikov), tega pri nas ni bilo nikoli. Minilo je že eno leto, pa so misli zelo pogosto pri njem, pogrešam ga. Hudo mi je ko se spomnim nanj, jokam ko partnerja ni doma, pred mamo nikoli nočem jokat, nočem da bi bila še zaradi tega potrta. Vse kar je, je prisotno pri meni, v mojem srčku. Ali tudi vi nenehno mislite na svoje najdražje?

Draga čaplja_č!

Sem na istem kot ti (saj se lahko tikave, a ne?). Tudi jaz sem izgubila lansko leto atija, tudi jaz jokam, ko partnerja ni doma in očitam si da sem atiju premalokrat rekla da ga imam RADA. Atijevo sliko vidim vsak dan in vsak dan mu sedaj rečem da ga imam rada. Saj vem morda bo kdo mislil da se mi mal meša, sam jaz pač tako funkcioniram. Za vedno bo živel v mojem srcu in zato vem, da me tam gori prav dobro sliši. No spet jokam in to je to.

Lepe sanje in naj ti spomin na očeta nikoli ne zbledi.

Lidija

Včasih so bili neki čudni časi, ko se o nečem “ni govorilo”. Vsi smo “na pamet” vedeli, da je nečemu tako. Tudi to, da si nismo govorili, kako se imamo radi, čeprav smo vedeli, da se imamo. Če se nismo objemali, smo prav tako vedeli, kot da bi se objemali in si to govorili.
Enkrat sva z mamo prišli do pogovora (nehote) in je povedala, da je nam otrokom dala tisto, kar so jo naučili. Mene ni nihče naučil, da so dotiki, objemi, besede lahko balzam za delovanje ljubezni, prijetnosti, pripadnosti v odnosu. Pa se ji rekla. da s tem, da vsi vemo, da se imamo radi, ni nič narobe, če se kdaj pa kdaj objameš, poveš, da se imaš rad. Potem mi je povedala, po pogovarjanju še veliko ostalega. Od takrat naprej me je skoz lupčkala, objemala in še kaj.
Tako pravim, da za nobeno stvar ni nič prepoznega.
Iz tistega negovorjenja, nedotikanja sem se naučila, da to pokažem tistim, ki so živi, ki so ob meni.
Naj vam bo to izkušnja prebujenja, da boste to večkrat storile sedaj, ko imate čas, kjer ne bo obžalovanj, da ste nekoč storili premalo in boste le to obžalovali.

Sedaj imate partnerje, morda otroke, morda ostale žive, ki so ob vam. Povejte jim, da jih imate rade/i, objemite jih, storite tisto, za kar nosi vaša sedanjost žalost iz preteklosti.”Popravite tisto” pri živih bitjih, kajti za nazaj se spreminjati nič ne da. Da se pa ogromno sedaj. Pomemben je ta trenutek, čas, sedaj, ne prej, ne potem. In od sedaj je marsikaj odvisno.

In nič ni narobe, če se pogovarjate, poveste tisto, kar niste takrat, je zdravilno – le ne pozabite na sedaj in tiste ljudi, ki jih imate okrog sebe, sedaj.

Čaplja, morda bo tudi materi lažje, če se bo imela s kom bližnjim pogovarjati. Ko sem očeta izgubila, sem bila stara 17 let. Zamotila sem se z vsem ostalim, še danes vidim, kako je mati trpela, a ker se nisem želela soočati takrat, sem se odmikala od nje. In bežala pred dejstvom, da očeta ni več. Mami je bila takrat stara 56 in do svoje smrti očeta po 14 letih ni prebolela. In nikogar ni želela za “nadomestek”. Žal mi je bilo le, ko je bila še živa, da se o stvareh nisem prej pogovarjala, tudi o očetu, vendar sem morala najprej sama prebroditi, da sem bila sama sposobna o čem spregovoriti in se nato pogovarjati. Zato ne “odrivaj” mati, ker bo morda za obe lažje, če bosta ob bolečini imeli druga drugo.
Drugače je, če se z materjo ne razumeš. Čaplja, morda tvoja mati razmišlja enako in ne želi tebe obremenjevati, čeprav bi se rada zjokala v objemu in povedala morda to, kar čutiš ti ob izgubi očeta.
Če pa povzamem en del bližje familije, ki je prvi rod, pa bi razumela tvojo situacijo, ko je bolje, da nič ne rečeš in se samo nasmehneš in deluješ, kot da si “na konju”.
Preceni sama.

Hvala obema za tople besede. Z mamo se ne pogovarjava veliko o očetu, ga omenjava sem pa tja, da bi se pa pogovarjali o čustvih, se pa nikoli nisva.

Pozdravljene!

Zelo sem žalostna ob izgubi fanta, v torek 13.septembra ko sva imela 4 mesece mi je dau konec.
Naslednji dan v šoli: vidiva se vsak odmor zunaj pred šolo na čiku, jočem in jočem, on me gleda res full žalostno in po pouku greva nekam na samo da si gre v trgovino nekaj kupit, potem pa je reku: da me težko gleda kako jočem, naj bom raje vesela in ne žalostna kajti nasmejana sem najlepša, pa naj se ne sekiram kajti mogoče še bova skupaj in da me še ma vedno v srcu enako kot svojo novo punco hkrati ”obe”. Vedno me spodbuja naj ne storim kakšne norije in da še bom na samem dobla objemčke in poljub.

Nevem kaj naj naredim da, ga dobim ponovno nazaj, nasvete prosim nujno :'( :'( :'(

..če bi se katera rada pogovarjala, si lahk pišemo po mailu ….

Čeprav pozno, sama moram najprej zaupati. Če že pride do tega, da bi rada govorila o bolečini, pridem sem. Ker si ne želim življenja deliti z bolečino, zato raje kofetkam ali si pišem kako drugače. Upam, da razumeš. Ker me navsezadnje zanima pristnost kot takšna. Zato morda kakšni avrtoritarni osebi tu na mon še zaupam, ostalo pa bolj švoh.