Dober večer g. Robi, Isa in forumovci.
Oprostite, ker se toliko časa nisem oglasila, a toliko se je v tem času dogajalo, da na forum sploh nisem mogla. V mislih imam zadeve z bratom, pa tudi moje vsakdanje obveznosti. Pa to niti ni tako važno. Pomembneje je, da se stvari dogajajo.
Rada bi malo napisala, kaj se pri nas dogaja, pa vas prosim, da mi kaj napišete, predvsem, kaj si mislite o vsem skupaj.
Torej, ko gledamo zdaj nazaj, se je vse skupaj začelo nekako 7 let nazaj. Bil je v 3. gimnaziji. Sicer je v redu fant, le vseskozi nekako hodi po robu in preverja, do kje še lahko gre. Filozof, umetniški tip. Za vsakdanje skrbi mu ni, on je nekako nadčlovek. Je 9 let mlajši od mene in 8 let mlajši od sestre, tako da je imel ob sebi praktično 4 odrasle ljudi, on pa je špilal edinčka. Temu primerno so bile tudi njegove obveznosti v družini bistveno manjše, kot so bile najine s sestro. Ko sva midve odraščali, smo gradili, on je to fazo “preskočil”. Da ne rečem to, da sta starša bila že nekoliko bolj v letih in sta mu več “pustila” ali pa si je nekako kar vzel, kot pa nama s sestro. Ne želim preveč pogrevati za nazaj, ker ne vidim smisla. Staršem ne zamerim, verjamem, da sta hotela le dobro in da nihče ni popoln.

Nikoli ni imel neke prave družbe, toda če zdaj gledam nazaj je bilo pri njegovi nezanesljivosti to tudi težko pričakovati. Je tudi izredno pozabljive narave, tip zadnjega trenutka. Ne naredi si nobenega plana – na primer če gre na potovanje, vse skupaj prepusti v smislu kar bo, bo…

Mogoče je imel vseskozi neko potrebo po uveljavitvi v družini. Odkar pomnim, je v glavnem vedno nasprotoval, pa četudi ni imel pravih argumentov. Glavno je bilo, da je bil proti. V višji stopnji je bil borec za naravo, ekolog. Težil mi je, če sem pri pomivanju uporabila po njegovem mnenju preveč čistila in podobno. Noro je bil proti kajenju in skoraj nestrpen do kadilcev.

V srednji šoli je začel kaditi, najprej so bile to cigarete, potem je že nekaj zvijal in sušil s fenom. Starša sta se borila, pregledovala obleko, vohunila za njim… Nobenih obljub ni dajal, stvari so se navadno končale s prepirom, v katerem je on hladnokrvno odkorakal in niti pod razno ni ničesar obžaloval, kaj šele obljubil, da bo kaj izboljšal. Kakšno družbo je imel takrat, ne vem, se nisem zanimala. Na njem je visel bratranec, zakompleksan zaradi svojega zunanjega izgleda in jecljanja, za katerega tudi mislim, da mu kakšna travca ni tuje, vendar ni tako zabredel, kot moj brat.
Z bratrancem sta v tem času začela debate o smislu obstoja, minljivosti itd., o Bogu, ali je in kako dokazati, da je, brala sta Ničeja, starša sta našla tudi pornografske revije,… Nehal je hoditi v cerkev, starša sta ga še nekaj časa silila, potem sta prenehala težit na to temo.
V srednji šoli je začel tudi risati plakate. Vse je bilo črno, turobno, spomnim se na primer nekega obraza , na 3/4 prekritega z velikim črnim klobukom,… Vmes je še kakšen bik ali njegovo rogovje – on je po horoskopu bik.
Imel je tudi par punc, a z nobeno ni trajalo več kot leto. Smo mislili, da je krivda na strani punc, a po mojem smo se zelo motili…

Vpisal se je na faks, na likovno akademijo – vizualne komunikacije. Ni bil sprejet. Moral bi iti na filozofijo. Ni hotel. Starša sta mu po velikih težavah uspela dobiti mesto na mariborski pedagoški – likovna smer. Tam je bil eno leto, potem je naredil sprejemne na vizualne komunikacije. Zdaj je v tretjem letniku.

Z mami sta imela par konfliktov, večjih prepirov. Končali so se z razbitimi vratci kuhinjske omarice, razbito šipo v veži, tolkel je po vratih v svojo sobo… dal si je duška in svoje jeze ni znal obvladovati. Ati se z njim ni spuščal v konfrontacije, pa tudi on ga je nekako bolj upošteval. Imam občutek, da mu je več dovolil. Mami se je za vsak njegov prestopek bolj sikirala kot ati. Ukrepe proti njemu je v glavnem oblikovala in izvajala ona.

Lani pomladi je imel neko krizo. Bilo je tako hudo, da sta se morala starša z njim učiti – imel je nek izpit o tiskarstvu. Ne zna delati zapiskov, ne zna podčrtati pomembnih stvari v literaturi, ki jo mora naštudirati. Kdove, ali na predavanja kaj hodi. Zapiskov nima, le kakšne fotokopije. Tako sta se starša z njim učila, cela družina je bila na trnih, ali bo naredil izpit ali ne. Seveda je izpit naredil, da bi pa o tem obvestil starša, pa ne. Sicer je bil vseskozi zelo nervozen, ni hotel biti sam, spraševal je sestro, kdaj pride iz službe… Kritiziral je svoje življenjske poteze, spraševal se je o smiselnosti svojega študija, govoril, kako je zoisov štipendist, pa nioč ne zna… skratka bil je na dnu in ni verjel vase. To je trajalo čez poletje v september, ko je naredil še dva pogoja in se vpisal v 3. letnik. Ta dva izpita je naštudiral sam, do zadnjega trenutka odlašal s pričetkom študiranja, ni si pravočasno zbral gradiva, … vse drugo je bilo bolj važno. Staršema je bilo dovolj, tokrat se nista učila z njim. V tej svoji krizi je govoril tudi o travi in kako je bil neumen, da je kadil. Mislim, da je tudi začasno s travo prenehal. Posledica: nobene družbe, držal se je doma, ni vedel, kaj naj dela… zdaj za to obdobje pravi, da je bil “psihično mrtev”.

Oktobra je šel v Ljubljano. V stanovanje staršev, v katerem poleg njega živita še dva študenta, punca in fant. Kakšen vikend je prišel domov, kakšen ne. Nismo se sekirali, ima pač za delat, ne more vlačiti svojih plakatov iz LJ na Gorenjsko in nazaj, pa tudi računalnik ima v LJ. 30.11. je bil zadnjič pri meni, ko smo imeli krst mojega sina. Bil je v redu, za štose – sicer je prišel neprimerno oblečen – razcapan in v nekih starih kavbojkah, vendar prišel je.

Za Božič ga ni bilo. Bili smo pri meni, mami ga je 3x klicala. Da ima za delat. Halo – na Božič. Da ga pogrešamo. Smislil se nam je, sam v velikem mestu na Božični večer. On pa se je baje klatil po železniški postaji in spoznal ogromno folka. Iz bančnega izpiska, ki sta ga starša kasneje odprla, je bilo razvidno, da je v dneh okoli Božiča opravil več večjih dvigov iz svojega računa – skratka noro trošil denar. Starša sta šla naslednji dan v k njemu – imeli so debato, v kateri je priznal, da kadi in da ne more brez in da mu ni kul brez, bil je žaljiv, ju pošiljal…. očital kakšne spodrsljaje, ki sta jih naredila v vzgoji pred več leti, očital mamici odnos do njene mame (njegove stare mame) in do njenega brata (očeta od bratranca)… Mami mu je rekla, da ni zaželen doma, dokler kadi.
Tako sta se sikirala, ker mu je to rekla, da sta naslednji dan poslala sporočilo po mobiju, da lahko pride domov kadarkoli in da se opravičujeta. Ni odgovoril, nakar ga je ati poklical, če je sporočilo dobil.

Med Božičem je v stanovanju v LJ gostil tudi nekega tujca – Slovenca, ki je bil baje brez doma. Pustil ga je v stanovanju tudi, ko je on odšel ven, tako da je bil ta tujec sam s punco, ki tudi stanuje v stanovanju. Ona je sporočila o tem mojim staršem, nakar se je izkazalo, da je ta tujec vzel bratovo jakno in v njenem žepu tudi ključ stanovanja (mogoče tudi, da sta jo zamenjala za travo). Starša sta organizirala menjavo ključavnice. Bil je v stanovanju, ko je ati začel menjati ključavnico, ker pa mu jih je mami malo napovedala, je protestno zapustil prizorišče, češ da je on dizajner, da njemu ne bo nihče težil, on je Samarijan, dal je jakno revežu, ne pa mi kapitalisti. Takrat sta starša že navezala kontakr s Pelikanom, kjer so jima svetovali, naj ga vržeta na cesto. Ker sta se bala, kaj bo z njim, sta ga poklicala, naj pride nazaj po nov ključ. On pa da ne, da je zdaj on na faksu in da naj onadva prideta k njemu. In sta seveda šla in mu dala ključ. Ja, težko je pustiti sina sredi zime brez strehe nad glavo. Ju popolnoma razumem.
To, da je gostil tujca v stanovanju, ni bilo nič novega. Tudi prej je že parkrat to naredil, menda, da jih je bilo enkrat pri njemu na stanovanju celo 6. Enkrat je klošarjem dal celo 10 jurjev.

Po novem letu je staršema postalo vedno bolj jasno, da je odvisnik. Peljala sta ga celo na Pelikan, kjer sta mu pred svetovalko rekla, da ima 1 mesec časa, da neha kaditi, sicer bosta zamenjala ključavnico na stanovanju v LJ (rok za to je 15.2.). Poslal jih je v … in zapustil prizorišče.

Nato je nek ponedeljek prišel domov iz LJ, mami ga je nalašč nekaj sprovucirala in situacija je bila tako daleč, da je ati poklical policijo, ki ga je vklenjenega odpeljala. Seevda jim je tam natvezil svojo zgodbo in čel 2 uri je bil nazaj… Potem se je dva dni obnašal. kot da se ni nič zgodilo. Pojedel je vse, kar je bilo v hladilniku, da bi šel v trgovino, to ne, skratka brezplačno se je servisiral. Govoril je, da jima bo raztegnil toleranco in pri tem z rokami delal, kot da razteguje elastiko. Travo je puhal že po celem stanovanju, ne le v svoji sobi. Radijo navije na glas, da se trese hiša, njegova muzika je za nas ubijajoča. Ne spoštuje dneva in noči, vstaja sredi dopoldneva in hodi spat ob 3 ponoči. Komaj so živeli v njegovi prisotnosti in prav oddahnili so se, ko je odšel.

Potem ssta odprla še en bančni izpisek – stanje v minusu.

Vmes se je oglasil pri svoji bivši katehistinji, ki se na Jes. ukvarja z odvisniki. V njenem stanovanju se je malo servisiral, ona pa mu je dala kakšnega jurja, ker je bil vedno brez denarja.

Ati je bil enkrat še pri njemu v LJ. V stanovanju je bil 5 min, potem pa je odšel, ker ga ni mogel več prenašati. Prejšnji večer je namreč ob pol enajstih klical, če bi mu ati s prikolico vozil neke mize. Ati je rekel, da je prikolica nevozna. On je odložil telefon brez pozdrava. Ko je bil ati na obisku, ga je začel obdelovati, da ni res, da je prikolica nevozna. Ati mu je pojasnil, da ni registrirana in da nima nalepke. Potem mu je še pojasnil, da je mami na bolniški. On je takoj začel vpiti, da zaradi njega že ni…, potem je imel ati vsega dovolj in je šel. Mogoče je bilo še kaj hujšega, pa nam ati noče povedati.

V ponedeljek pa je spet počilo. Klic od policije, da je na Jes. skakal po nekem BMW-ju, mu razbil vse šipe in vpil “prekleti kapitalisti”,… prišla je policija, ga odvlekla v zdravstveni dom, od tam pa v Begunje v psihiatrično bolnico. Tam so mu tudi naredili urinski test – po dveh dneh, ko niti na stranišče ni šel – in test je pokazal prisotnost trave. Bil je privezan v sobi na zaprtem oddelku toliko časa, da je dal kri in vodo.
Ati in mami sta ga šla dvakrat pogledat, prvič je sestri rekel, da ju ne želi videti, drugič pa ju je pustil precej časa čakati (menda toliko, da je skadil do konca), potem pa se je prikazal. Z njim je bil njegov novi “prijatelj”, ki je atija in mami takoj začel obdelovati, da najprej pošljete nad sina policaje, nato pa še psihiatre. Mami in ati sta mu nesla piškote in sadje, zahvalil se ni. Zobe ima od kajenja menda čisto rumene, je neurejen in se kar nekaj brez zveze hihita. Ko mu je mami rekla, kako je bilo, ko je bil privezan, je rekel, da je bil pa res “bad feeling”.
Danes dopoldne je klical, če mu ati prinese 5000 SIT, da bo imel za kakšen “čajček”. Ati je rekel, da ne in v istem trenutku je on odložil telefon. Komunikacija z njegove strani je omejena le še na to, kaj bo dobil.

Sestre in zdravniki ga kar nekako pohvalijo, da mu gre na bolje, da ni problematičen, le malo se morajo pogajat, da vzame zdravila (na primer on zvečer reče, da jih še ne bo vzel in je namesto ob 8h vzame ob polnoči). Zdravnici, ki mu je rekla, da mu bo predpisala neka zdravila, je menda zabrusil, da ji bo on nekaj predpisal. Glede diagnoze pravijo, da ima mogoče večvrednostno psihozo – torej občutek, da je nadčlovek in da smo vsi drugi nule. Ta diagnoza zaenkrat še ni potrjena. Sestra na njegovem oddelku, s katero sem danes govorila, me je spodbujala, naj govorim z njim, naj bom prijazna, naj mu ne zamerim, ker je vse to le del njegove bolezni.

In na koncu vsega tega mojega pleteničenja vprašanje: ali blefira? ali manipulira z nami? Je namreč izredno inteligenten in jaz tega ne izključujem. On je morda sposoben manipulirati tudi z zdravniki. Ali pa je morda resnično bolan? Ali naj se nam smili ali naj bomo trdi z njim? Zdravnikom ne verjamem, imam občutek, da si zakrivajo oči pred resnico – on se bo delal “sladkega”, ko pa bo zunaj, bo vse po starem. Upam, da bo še nekaj časa v Begunjah, tako nas je malo manj strah, kaj bo prinesel jutrišnji dan.
Upam, da bo mami to prenesla. Že tri tedne je na antidepresivih in v bolniški. Upam, da bo nekoč ta zgodba imela srečen konec.

Hvala, ker ste prebrali in hvala že vnaprej za vaše mnenje. Lahko noč.

P.S.: Isa – hvala ti, ker si mi ponudila pomoč. Tole pismo sem začela najprej pisati tebi, potem pa sem si premislila. Spravila bom tvoj mail. Kmalu ti kaj napišem.

Lep pozdrav!
Glede na sestavek, ki ste ga napisali bi lahko rekel, da ima Vaš brat resnične psihične motnje. Lahko, da je ta motnja nastala kot posledica uživanja droge.
Menim, da ta dejstva, ki ste jih našteli niso plod manipulacije oziroma blefiranja ampak dejanskega stanja. Svetujem Vam, da se pogovorite z zdravniki.
Če se bo izkazalo, da so ta navedena dejstva posledica uživanja droge pa bi se pod določenimi pogoji lahko odločili tudi za urejanje v skupnosti.

Cao Trobentica!
Škoda ker tvoj brat ne vidi, da mu hočete le dobro. Ampak bolje je da je zaprt tam kjer je, za vas in za njega. Mogoče mu bodo oni uspeli oprati možgane, da bo sprevidel da se samo uničuje. In to ne samo sebe ampak celo družino.
Pri nas je bilo isto. Čez to gredo vse družine narkomanov. Ko je bil brat še doma je imel krize, grozil je s samomorom,.. Potem pa je kar naenkrat odšel od doma. Doma je bila prava norišnica. Mami je jokala, oči je klicaril okrog, meni pa se je podru svet. Še nikoli v življenju mi ni bilo tako hudo. Klicali smo ga naj se vrne, ga prosili… ampak ni hotel. Doma je bilo prav nevzdržno. Ko zdaj pomislim, je bilo prav da je šel. Živel je na ulici, in prišel mogoče 2x domov, ne več kot za 2 ure, potem pa je spet šel. Vse nas je skrbelo kje je, kako je… če sploh še je. Potem pa je čez več kot pol leta prišel domov. In rekel je da bo ostal za vedno. In res je. Že več kot pol leta je clean (na metadonu). Tak kot prej.
Res je da narkomani, ki so na heroinu lažejo (včasih verjamejo še sami sebi) in da bi za drogo naredili vse. Takrat se spomnijo vse, samo da bi dobili to, kar hočejo in manipulirajo z vsakim. Ne vem kako je s travo, ampak nisem še slišala, da bi bil kdo tako hudo zasvojen z njo. Mogoče ima tvoj brat res kakšne psihične motnje, in kadi travo ker misli, da ga pomirja. Mislim da bo res najboljše, da se posvetujete z zdravniki.
Bratu pa dajte vedeti, da ga imate radi in da mu boste stali ob strani, neglede na to kaj se z njim dogaja. Veliko mu bo pomenilo, čeprav tega zagotovo ne bo pokazal. Pomembno je da držite skupaj kot družina. Nobena stvar ni bila zame tako težka kot to. Zdaj pa je neverjetno vse v redu. Z bratom se razumeva bolj kot kdajkoli prej. Vse mi pove, kako je živel prej, kako poteka zdravljenje…
Vem da še ni konec, ampak gre nam na bolje. In to je najbolj pomembno.
In verjemi tudi pri vas bo sčasoma vse vredu.
Upam da boš napisala kakšen mail, kako napredujete.
Lep pozdrav,
Isa.